Jedro

Tožnik mora v primeru, ko je subjektivni element preganjanja slabo izkazan, podati toliko obsežnejše trditve, ki kažejo na obstoj objektivnih okoliščin, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem v prihodnosti. Če so podane ustrezne trditve v tej smeri, ki obsegajo predvsem opis konkretnih dogodkov, ki so se zgodili nekomu v njegovi bližini ali kakšni drugi osebi ali skupini oseb s primerljivimi lastnostmi v primerljivih okoliščinah, ipd., pristojni organ oceno te okoliščine opravi ob preverjanju in opredelitvi do splošnih in specifičnih informaciji o prosilčevi izvorni državi. Subjektivni element je bil tudi v obravnavanem primeru slabo izkazan, saj se je tožnik v upravnem postopku le na splošno skliceval na sistemske pomanjkljivosti sodnega sistema v izvorni državi, diskriminatornost sodnega postopka in kršitev pravice do poštenega sojenja.

Informacije o izvorni državi se pridobijo in analizirajo le, če so v povezavi z zatrjevanji prosilca, ki izkazujejo preganjanje oziroma utemeljen strah pred preganjanjem v smislu ZMZ-1.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijana odločba

1.Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena v zvezi s prvo in drugo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka) in odločila, da z dnem izvršljivosti 1. točke izreka postane tožnikovo bivanje v Republiki Sloveniji nezakonito (2. točka izreka). Tožniku je določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije (RS) ter držav članic Evropske unije (EU) in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (3. točka izreka), sicer bo s tega območja odstranjen v izvorno državo (4. točka izreka). Tožena stranka je tožniku za obdobje enega leta določila prepoved vstopa na območje RS ter držav članic EU in držav pogodbenic navedene konvencije, ki pa se ne bo izvršila, če bo to območje zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 3. točke izreka (5. točka izreka).

2.Tožena stranka je uvodoma povzela tožnikove izjave ob vložitvi prošnje (12. 12. 2025), iz katerih v zvezi z razlogi za mednarodno zaščito izhaja, da je izvorno državo zapustil leta 2009 zaradi kronične bolezni (visok krvni tlak).

3.Na osebnem razgovoru (26. 1. 2026) je tožena stranka tožnika najprej seznanila z dejstvom, da je Vlada RS uvrstila Tunizijo na seznam varnih izvornih držav. Nato je povzela njegove izjave, iz katerih je v zvezi z razlogi za mednarodno zaščito razvidno, da je izvorno državo zapustil zaradi revolucije, ki je strmoglavila predsednika. Ker je oblast prevzela konservativna muslimanska bratovščina, je tožnik prvič zapustil izvorno državo in odšel v Nemčijo, kjer se je poročil. Po prenehanju veljavnosti dovoljenja za tamkajšnje bivanje se je vrnil v Tunizijo, kjer je izvedel, da zoper njega teče kazenski postopek zaradi tihotapljenja ljudi. Ko je prvič zapustil izvorno državo in odšel v Italijo, je prijateljem posredoval telefonsko številko ilegalnega organizatorja poti (tihotapca). Nekaterim prijateljem je uspelo nezakonito zapustiti izvorno državo, določeni pa so na poti umrli. Prijatelju A. A. je uspelo priti v Italijo, kjer so ga obsodili na zaporno kazen. Njegova mati je tožnika obtožila, da je kriv, da je njen sin zapustil izvorno državo, saj mu je posredoval tihotapčevo številko. Tožnik se je odločil, da ponovno zapusti izvorno državo. Odšel je v Nemčijo, kjer se je poročil. Prijatelja A. A. je leta 2014 ali 2015 v Nemčiji ubil neznani Tunizijec. A. A. mati je tožnika v tožbi obdolžila, da je tihotapec ljudi. Tunizijska policija je tožnika zaslišala ter ga obtožila, da se ukvarja s trgovino z ljudmi in da se je s tem finančno okoristil. Čez en mesec so ga priprli za dva dni, vendar je bil s pomočjo odvetnika izpuščen iz pripora. Na policiji so mu rekli, da so obtožbe zoper njega resne in da bo moral svojo nedolžnost dokazati v sodnem postopku. Zaradi nezaupanja v tunizijski sodni sistem se je tožnik odločil, da ponovno zapusti izvorno državo.

4.Tožena stranka je tožnika soočila z neskladji v njegovih izjavah, ker je v predhodnih postopkih navajal drugačne razloge za zapustitev izvorne države. Tožnik je povedal, da pri podaji prošnje ni želel navesti vseh razlogov. Izjavil je še, da ne ve, v kakšnem stanju je navedeni sodni postopek, ter da nima dokazov o tem postopku in o zaslišanju na policijski postaji. Izvorno državo je zapustil zaradi zdravstvenih razlogov, saj ima težave z visokim pritiskom. Če bi se vrnil, bi ga lahko zaprli, v zaporu pa bi umrl.

5.V nadaljevanju je tožena stranka ugotovila, da tožnik ni predložil ustrezne listine iz 97. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), s katero bi izkazal svojo istovetnost. Kljub temu mu je verjela, da prihaja iz Tunizije in da je državljan te države.

6.Po ugotovitvah tožene stranke je tožnik izvorno državo prvič zapustil leta 2011 v času političnih sprememb in revolucije v Tuniziji (t. i. arabska pomlad), ko je oblast prevzela muslimanska večina. Odšel je zaradi nestrinjanja s političnim vodenjem države, saj je bilo preveč konservativno.

7.Po presoji tožene stranke splošno nestrinjanje s političnimi spremembami ali oblastjo, brez izkazanih individualnih okoliščin preganjanja, ni razlog za priznanje mednarodne zaščite. Tožnik ni navedel, da bi bil zaradi svojega političnega prepričanja, verske pripadnosti ali druge osebne okoliščine deležen konkretnih groženj, nasilja ali drugih oblik preganjanja. Trdil je le, da je po vrnitvi v izvorno državo izvedel, da je zoper njega uveden kazenski postopek zaradi suma storitve kaznivega dejanja tihotapljenja ljudi in da bo moral svojo nedolžnost dokazovati v sodnem postopku.

8.Uvedba kazenskega postopka sama po sebi ni preganjanje po ZMZ-1, ampak izvajanje suverene pravice države do pregona kaznivih dejanj. Tožnik je imel v postopku zagotovljenega odvetnika, torej mu je bila omogočena pravna pomoč in uveljavljanje procesnih pravic. Poleg tega ni izkazal obstoja sistemskih pomanjkljivosti sodnega sistema v izvorni državi, ki bi pomenile resno tveganje za kršitev pravice do poštenega sojenja ali izpostavljenost nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju, ter ni verodostojno navedel in dokazal, da je kazenski postopek zoper njega politično motiviran, diskriminatoren ali voden v nasprotju z navedeno pravico do poštenega sojenja. Le njegovo nezaupanje v sodni sistem pa ne zadostuje za obstoj utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Iz tožnikovih izjav tudi sicer izhaja, da kazenski postopek še ni bil pravnomočno zaključen, zato ni izkazano, da je bil obsojen ali da mu je bila izrečena kazen. Možnosti obsodbe zaradi domnevnega kaznivega dejanja pa ni razlog za priznanje mednarodne zaščite, če postopek poteka skladno z zakonodajo izvorne države in če niso izkazane okoliščine, ki bi kazale na zlorabo pravosodnega sistema z namenom preganjanja. Strah pred kazenskim pregonom zaradi domnevnega kaznivega dejanja tako ni utemeljeni strah pred preganjanjem zaradi rase, vere, narodnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali političnega prepričanja in ne izkazuje razlogov resne škode.

9.V zvezi s tožnikovimi izjavami, da je izvorno državo zapustil tudi zaradi visokega krvnega tlaka, tožena stranka pojasnjuje, da zdravstveno stanje samo po sebi ne ogroža neposredno tožnikovega življenja ali varnosti in da ni dokazov, da tožnik v izvorni državi ne bi imel dostopa do ustrezne zdravstvene oskrbe. Zato visok krvni tlak ni razlog za priznanje mednarodne zaščite.

10.Tožena stranka je še presodila, da tožnikove težave ne predstavljajo trajnega in sistematičnega kršenja človekovih pravic. Zato jih je ocenila za nepomembne za obravnavanje upravičenosti do priznanja mednarodne zaščite po ZMZ-1, s čimer so podani razlogi za zavrnitev njegove prošnje na podlagi prve alineje 52. člena tega zakona.

11.Iz nadaljnjih ugotovitev tožene stranke je razvidno, da tožnik kljub neizkazani istovetnosti prihaja iz Tunizije, ki jo je Vlada RS z Odlokom z dne 31. 3. 2022 opredelila kot varno izvorno državo. Ocenila je, da iz tožnikovih izjav niso razvidni tehtni razlogi, ki bi kazali na to, da Tunizija zanj ni varna izvorna država, in da ni mogoče sklepati, da bi bil v primeru vrnitve v izvorno državo soočen z resno škodo ali da bi bilo njegovo življenje kakorkoli ogroženo. Zato so izpolnjeni pogoji za zavrnitev tožnikove prošnje za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljene tudi na podlagi druge alineje 52 člena ZMZ-1, ker tožnik prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona.

Trditve strank

Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagal je odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponoven postopek.

Iz tožbenih navedb je razvidno, da bi morala tožena stranka pridobiti dodatna poročila, čeprav je bila Tunizija uvrščena na seznam varnih izvornih držav. Poleg tega bi morala upoštevati tožnikove individualne okoliščine. Tožnik trdi, da ni sprovajalec in da razume stisko matere pokojnega prijatelja, zato je sodeloval v predkazenskem postopku. V kazenskem postopku bo obravnavan diskriminatorno, saj obtožba o sprovajanju ni utemeljena, poleg tega bo v izvorni državi nezaželena oseba, ker je bil več let v tujini.

V nadaljevanju tožnik trdi, da sodišča v izvorni državi niso neodvisna, čeprav mu je bil pripor odpravljen, ter da sta policija in tožilstvo arbitrarna. Za očitano kaznivo dejanje je predvidena izjemno visoka nesorazmerna kazen, zaporne razmere so nehumane. Ob vrnitvi bo tožnik deležen hudih povračilnih ukrepov.

V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe.

Dokazni postopek

V dokaznem postopku je sodišče pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Poleg tega je zaslišalo tožnika.

Presoja tožbe

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

S prošnjo za mednarodno zaščito je izražen zahtevek prosilca, o katerem mora organ odločiti, pri tem pa izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa. Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. - 28. člen ZMZ-1). Za priznanje statusa begunca mora prosilec izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, določa 28. člen ZMZ-1. Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1.

V zvezi z obravnavanjem dejstev in okoliščin je skladno s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) za predložitev dokazov v postopku priznanja mednarodne zaščite primarno odgovoren prosilec, na državi pa je, da ovrže dvome o njihovi avtentičnosti. Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani s prosilčevimi navedbami.¹ Predpostavlja se namreč prosilčevo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom.²

Ob upoštevanju navedenih izhodišč izpodbijana odločba temelji na prvi alineji 52. člena ZMZ-1, skladno s katero se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu.

Po presoji sodišča je tožena stranka stranka pravilno ocenila, da tožnik ni določno opredelil svojih izjav glede sistemskih pomanjkljivosti sodnega sistema v izvorni državi, diskriminatornosti sodnega postopka in kršitve pravice do poštenega sojenja (povzetek ugotovitev tožene stranke je razviden iz 8. točke obrazložitve te sodbe), ki so zato ostale neizkazane. Glede tega pa iz tožnikovega trditvenega gradiva ni razvidno konkretizirano nasprotovanje navedeni presoji tožene stranke, saj v tožbi ponovno le posplošeno trdi, da sodišča niso neodvisna, da sta policija in tožilstvo arbitrarna, da bo diskriminatorno obravnavan in da bo ob vrnitvi deležen hudih povračilnih ukrepov. Ker tožnik ni določno nasprotoval niti presoji tožene stranke, da ni izkazal, da je bil obsojen ali da mu je bila izrečena kazen, ostajajo na splošni in hipotetični ravni tudi sicer dokazno nepodprte tožbene navedbe, da je za očitano kaznivo dejanje predvidena izjemno visoka nesorazmerna kazen in da so zaporne razmere nehumane. Zato sodišče ni imelo podlage za nadaljnje preverjanje s tem povezanega in za odločitev v zadevi pomembnega dejanskega stanja, saj v skladu s citiranim prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 preizkusi dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb. V takih okoliščinah pa tožnik ni izkazal obstoja navedene grožnje.

V zvezi s tožnikovimi izjavami pred upravnim organom sodišče pripominja, da je bil tožnik v postopku za priznanje mednarodne zaščite ustrezno informiran.³

1.Iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, je namreč razvidno njegovo na to nanašajoče se potrdilo z dne 12. 12. 2025, poleg tega tožnik ni imel pripomb na zapisnik o osebnem razgovoru z dne 26. 1. 2026, pred katerim so mu bile v vabilu na to procesno dejanje ponovno zagotovljene ustrezne informacije. To pomeni, da je bilo tožniku omogočeno, da se seznani s procesnimi jamstvi ter dolžnostmi glede podajanja izjave in da se njegovo izjavo dopolni s postavljanjem ustreznih vprašanj, vključno v smeri razjasnjevanja morebitnih nasprotij ali neskladnostmi, s katerimi je treba prosilca soočiti ter mu dati možnost, da se do njih opredeli. Tožnik je torej imel možnosti, da v postopku aktivno sodeluje in da se izjavi o za odločitev pomembnih dejstvih ter zanje predlaga dokaze, pri čemer je zapisnika o osebnem razgovoru razvidno, da mu je tožena stranka v zvezi z razlogi preganjanja postavila številna vprašanja zaradi razjasnitve pomembnih dejstev, kar pomeni, da mu je zagotovila možnost predstavitve elementov za utemeljitev prošnje za mednarodno zaščito, s čimer je izpolnila svojo sodelovalno dolžnost. Vloga pristojnega organa pri podajanju prošnje in pri osebnem razgovoru je namreč v tem, da prosilcu omogoči predstavitev vsebine prošnje z elementi, ki jo utemeljujejo, in ne da išče morebitne razloge za mednarodno zaščito, pri čemer tudi ZMZ-1 v 89. členu jasno določa, da mora prosilec prepričljivo in verodostojno obrazložiti razloge, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, še zlasti če ni drugih razpoložljivih dokazov.

2.Glede tožbenih navedb, da bi morala tožena stranka tožnikove izjave primerjati s splošnimi in specifičnimi informacijami, sodišče pojasnjuje, da je Vrhovno sodišče že v sodbi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017 sprejelo stališče, da mora tožnik v primeru, ko je subjektivni element preganjanja slabo izkazan, podati toliko obsežnejše trditve, ki kažejo na obstoj objektivnih okoliščin, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem v prihodnosti. Če so podane ustrezne trditve v tej smeri, ki obsegajo predvsem opis konkretnih dogodkov, ki so se zgodili nekomu v njegovi bližini ali kakšni drugi osebi ali skupini oseb s primerljivimi lastnostmi v primerljivih okoliščinah, ipd., pristojni organ oceno te okoliščine opravi ob preverjanju in opredelitvi do splošnih in specifičnih informaciji o prosilčevi izvorni državi. Subjektivni element je bil tudi v obravnavanem primeru slabo izkazan, saj se je tožnik v upravnem postopku le na splošno skliceval na sistemske pomanjkljivosti sodnega sistema v izvorni državi, diskriminatornost sodnega postopka in kršitev pravice do poštenega sojenja. Zato, ob upoštevanju stališča iz sodbe Vrhovnega sodišča I Up 2/2017 z dne 15. 3. 2017, da se informacije o izvorni državi pridobijo in analizirajo le, če so v povezavi z zatrjevanji prosilca, ki izkazujejo preganjanje oziroma utemeljen strah pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, torej kadar je podan subjektivni element, po presoji sodišča v obravnavani zadevi ni obstajala navedena obveznost tožene stranke preverjanja informacij o izvorni državi.

3.Nosilno stališče za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito je bila tudi ugotovitev, da tožnik prihaja iz varne izvorne države. Na podlagi 49. člena ZMZ-1 namreč lahko pristojni organ prošnjo za mednarodno zaščito zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. Ta določa primere, v katerih se prošnja prosilca šteje za očitno neutemeljeno, med drugim tudi, kadar prosilec prihaja iz varne izvorne države (druga alineja 52. člena ZMZ-1).

4.Koncept varne izvorne države skladno s Procesno direktivo II državi članici omogoča, da določeno državo označi za varno in domneva, da je varna tudi za posameznega prosilca. Republika Slovenija je ta koncept ustrezno uredila v 61. členu ZMZ-1. Upravni organ je na tak odlok vezan, vendar je dolžan v vsakem posameznem primeru presoditi, ali so podani pogoji za uporabo koncepta varne izvorne države. Prvi odstavek 62. člena ZMZ-1 namreč določa, da se tretja država lahko za prosilca šteje za varno izvorno državo, če ima prosilec državljanstvo te države ali je oseba brez državljanstva in je imel v tej državi običajno prebivališče (prvi pogoj) ter prosilec ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu s tem zakonom zanj ni varna izvorna država (drugi pogoj).

5.Iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, je razvidno, da je tožena stranka tožnika na osebnem razgovoru seznanila s tem, da je država, iz katere prihaja, varna izvorna država. To pomeni, da mu je bilo omogočeno, da izkaže tehtne razloge, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito zanj ni varna izvorna država. Tožniku je torej bila na ustrezen način zagotovljena opredelitev do vseh okoliščin, ki bi v njegovem primeru lahko pripeljale do drugačne odločitve, njegove izjave pa je tožena stranka v tem pogledu pravilno upoštevala. Sodišče je v skladu s standardi iz sodne prakse Sodišča Evropske unije sicer dolžno v okviru podrobne in ex nunc presoje (na podlagi elementov spisa in tistih, s katerimi se je seznanilo med postopkom) preverjati, ali označitev tretje države za varno izvorno državo izpolnjuje materialne pogoje za tako označitev, in v primeru, če prosilec izkaže tehtne razloge, ki se nanašajo na njegove osebne okoliščine, šteti, da je ta domneva ovržena. Vendar pa tožnik z navedenimi pavšalnimi tožbenimi navedbami, "da sodišča niso neodvisna, da sta policija in tožilstvo arbitrarna, da bo diskriminatorno obravnavan, da bo ob vrnitvi deležen hudih povračilnih ukrepov, da je za očitano kaznivo dejanje predvidena izjemno visoka nesorazmerna kazen in da so zaporne razmere nehumane", po presoji sodišča ne more utemeljiti ne prvega ne drugega.

6.Glede na navedeno je bila z izpodbijano odločbo tožniku zagotovljena podrobna in natančna presoja, vključno z oceno, da vrnitev v izvorno državo ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenosti mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju. V zvezi s tem sodišče še pripominja, da ni nujno, da vse osebe, ki so upravičene do zaščite zaradi spoštovanja načela nevračanja, tudi izpolnjujejo pogoje za pridobitev mednarodne zaščite. V primeru pravnomočno zavrnjene prošnje za mednarodno zaščito oseba postane tujec in pride v pristojnost policije. Če dejstva ali okoliščine kažejo na obstoj razlogov, ki preprečujejo odstranitev tujca iz Republike Slovenije, mora uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopkov mednarodne zaščite, o tem nemudoma obvestiti policijo, ki mora ravnati v skladu z 72. členom (prepoved odstranitve tujca) in z 73. členom ZTuj-2 (dovolitev zadrževanja).

Ob upoštevanju navedenega je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.