Jedro

Tudi pri izreku mladoletniškega zapora se zasledujeta namena prevzgoje in resocializacije, kar smiselno izhaja iz določb o njegovi uporabi, odmeri in izvršitvi, ki so usmerjene predvsem v usposabljanje mladoletnika za družbeno sprejemljiv način življenja.

Sodišče prve stopnje se je do vseh (zakonsko določenih) pogojev natančno in izčrpno opredelilo ter tehtno pojasnilo, da v obravnavanem primeru izrek vzgojnega ukrepa za mladoletnika ne bi bil primeren. Prepričljivo je, na podlagi pridobljene temeljite individualne ocene mladoletnika in presoje konkretnih navedenih okoliščin, presodilo, da je treba mladoletniku izreči mladoletniški zapor, saj je storil hudo kaznivo dejanje s tem, ko je na povsem nedopusten način, z zavestnim in naklepnim ravnanjem vzel življenje svojemu očetu.

V skladu z določbo 90. člena KZ je pravilno upoštevalo tudi mladoletnikovo starost, saj je ob storitvi kaznivega dejanja komaj dopolnil šestnajst let, pri čemer je pravilno ugotovilo, da gre za še nezgrajeno osebnost ter dejstvo, da bo imel mladoletnik v mladoletniškem zaporu možnost pridobiti poklic (zaenkrat ima končano zgolj osnovnošolsko izobraževanje), prav tako mu bo lahko, glede na njegove nakazane osebnostne karakteristike in ugotovljene nevrološke motnje, nudena ustrezna psihosocialna in specialna terapevtska obravnava.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišče prve stopnje.

II. Mladoletnika se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo starejšega mladoletnega A. A. (v nadaljevanju mladoletnik) spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1 in mu na podlagi 89. in 90. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in prvega odstavka 375. člena KZ-1B izreklo kazen štiri leta in devet mesecev mladoletniškega zapora. V skladu z določbo prvega odstavka 375. člena KZ-1B je mladoletniku na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ v izrečeno kazen vštelo čas pridržanja in pripora od 20.26 ure dne 7. 7. 2023 dalje. Po prvem in drugem odstavku 73. člena KZ-1 v zvezi s četrtim odstavkom 72. člena KZ je mladoletniku izreklo varnostni ukrep odvzem predmetov, in sicer mu je vzelo kuhinjski nož s črnim ročajem, z rezilom dolžine okoli 20 cm, ki je bil uporabljen pri kaznivem dejanju. V skladu s četrtim odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s prvim odstavkom 484. člena ZKP je mladoletnika oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Odločilo je tudi, da se nagrada in potrebni izdatki zagovornice mladoletnika, postavljene po uradni dolžnosti, izplačajo iz proračuna.

2. Zoper sodbo so zagovorniki mladoletnika vložili pritožbo zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP, zaradi napačne uporabe materialnega prava in zaradi odločbe o kazenski sankciji po 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP ter Višjemu sodišču v Ljubljani predlagali, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da mladoletnika oprosti vseh očitkov po obtožnici (pravilno predlogu za kaznovanje) ali spremeni pravno kvalifikacijo v milejšo, podredno, da pritožbi ugodi tako, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, dodatno podredno, da pritožbi ugodi in zniža izrečeno kazen.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po presoji izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb ter proučitvi spisovnih podatkov in izvedenih dokazov, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva pravilno in popolno ugotovilo in na njihovi podlagi napravilo pravilne dokazne zaključke, za katere je navedlo izčrpne razloge, ki s stopnjo prepričanja kažejo na to, da je mladoletnik storil očitano kaznivo dejanje in jim pritožbeno sodišče v celoti sledi. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialni zakon, ni kršilo določb kazenskega postopka in je mladoletniku izreklo pravično kazensko sankcijo.

_Glede ugotovljenega dejanskega stanja_

5. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da so očitki proti mladoletniku dokazno podprti zlasti s posnetkom klica v sili mladoletnikove mame na 112, zapisnika o ogledu kraja in fotografij ogleda kuhinje in spalnice, kjer se je dogodek zgodil, posnetka "bodycamere", ki jo je ob prihodu na kraj imel na sebi policist B. B. in njegove izpovedbe, izvedenskimi mnenji sodnih izvedenk pedopsihiatrične stroke, klinične psihologije in sodne medicine, delno pa tudi z mladoletnikovim zagovorom in izpovedbo mladoletnikove mame. Slednja je potrdila, da so se prepiri (v zvezi z odhodom na morje in vrnitvijo denarja dedku) med mladoletnikom in njima z možem stopnjevali že vse popoldne obravnavanega dne. Vrhunec se je zgodil s prepovedjo mladoletniku, da odide z mnogo starejšim prijateljem C. C., ki ga je spoznal v džamiji, v X. Mladoletnik se je zaradi prepovedi razburil in kričal nad njo in možem, saj je želeni odhod v X. povezoval z boljšim načinom življenja, zlasti z bogastvom, denarjem, vse navedene ideje o bogastvu, pa je mladoletnik, po izpovedi njegove mame, dobil prav od C. C. Nad staršema je kričal, jima očital, da mu nič ne privoščita, da mu ne privoščita denarja, sreče, da ga nimata rada in jima govoril, da si samo želi umreti.

6. Mladoletnikova mama je potrdila, da je mladoletnik večkrat v prepirih uporabil vzorce izsiljevanja (ko je fanatično zapadel v islam in bil mnenja, da psi niso dovoljeni v hiši, je želel družinskega psa odstraniti na način "pes ali jaz", za božič niso smeli postaviti božičnega drevesa, sinu sta z možem skušala ugoditi, da bi bil srečen, za prvomajske počitnice so šli na njegovo željo v Bosno, čeprav z možem nista želela). Navedeno mladoletnikovo osebnostno funkcioniranje, ko je soočen z nestrinjanjem oziroma omejitvami, sta potrdili tudi sodni izvedenki za pedopsihiatrijo in klinično psihologijo, ki sta ugotovili, da gre v tem delu pri mladoletniku prepoznati narcisistične in antisocialne osebnostne poteze, da mladoletnik stremi k zadovoljevanju lastnih potreb, da uporablja zastraševanje ter moč za prevlado nad drugimi ljudmi in se poslužuje manj zrelih obrambnih mehanizmov ("acting out" - reagiranje navzven), da izstopajo grožnje s samomorom, grožnje in ustrahovanja glede poškodovanja drugih ljudi, nadalje, da je zanj značilno, da hitro in nepremišljeno izraža jezo, kot odgovor na kritiko ali stresorje pa je pri njem zaznati zamerljivost. 7. Sodišče prve stopnje je razumno pojasnilo, da je mladoletnik ob soočenju s staršema, da mu (kljub že kupljeni letalski karti za X.) ne bosta popustila, in da njune odobritve (odhod s C. C. v X.) ne bo dosegel na način, kot ga je uveljavljal v preteklosti, torej z izsiljevanjem, zato je svoje vedenje stopnjeval z jezo in besom. Njegovo razburjene je okrepila še očetova reakcija, ko je začel njegov izbruh snemati s telefonom (kar so staršema svetovali tekom pedopsihiatrične obravnave mladoletnika), očetova grožnja po hospitalizaciji na zaprti oddelek, povzdignjen glas in pozivi, naj neha. Ob soočenju z izrecno prepovedjo odhoda v X. in oškodovančevim (očetovim) odzivom na izsiljevanje, je mladoletnik uvidel, da zgolj z besedami ne bo dosegel zadanega cilja, zato je jezen in besen odšel v kuhinjo po nož, kar, kot je pravilno in natančno ugotovilo sodišče prve stopnje, potrjujejo tudi njegova nagla ravnanja na poti od spalnice do same kuhinje (prevrnjen kuhinjski stol, ki ga je, kot izhaja iz mladoletnikovega zagovora, prevrnil sam, ko je šel po nož, saj je bil jezen, na tleh v kuhinji ležeča dva noža, na pultu prevrnjeno stojalo z noži). Sodišče prve stopnje je tudi utemeljeno ocenilo, da poleg fotografij ogleda kraja dejanja prav mladoletnikov zagovor potrjuje, da je vedel, da iz stojala polnega nožev, jemlje prav največjega, z rezilom dolgim približno dvajset centimetrov.

8. Neuspešno zagovorniki ponujajo svojo dokazno oceno, da mladoletnik ni zabodel očeta v trebuh, temveč je do vboda prišlo med prerivanjem. Povzemajo mladoletnikov zagovor in navajajo, da je bil mladoletnik nepričakovano potisnjen v kot s strani očeta, kar mu ni omogočilo možnosti umika ali ustreznega odziva. V tem kritičnem trenutku je oče začel silovito izvajati pritisk, poskušajoč mu iztrgati nož iz rok. Iz tega je izviralo intenzivno prerivanje, ki je pripeljalo do nenamernega vboda, ko je "oče izvajal silo nad nožem in ga potegnil k sebi". V trenutku prerivanja, ko je nož vstopil v očetovo telo, je bilo to nepričakovano in zanj šokantno. Oba sta takoj izvlekla nož, kar priča o tem, da je mladoletnik spoznal resnost situacije in se skušal umakniti iz spora. Zatrjujejo, da je navedeni potek dogodkov s prerivanjem potrdila tudi mladoletnikova mati, ki je izpovedala, da se je sin umikal, medtem ko se je njen mož zdel odločen vzeti nož iz sinovih rok. Povedala je še, da je videla, da je sin šel po nož in da sta se prerivala, ni pa videla, da je zabodel očeta. Videla je, da je rana zelo huda, zato je ob klicu v sili na 112 želela prikazati, da je situacija resna in da bi hitro ukrepali.

9. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedb mladoletnikove mame, fotografij z ogleda kraja kaznivega dejanja in po oceni mladoletnikovega zagovora prepričljivo ugotovilo (točke 12 do 17 obrazložitve izpodbijane sodbe), da je mladoletnik po prihodu v spalnico z nožem v roki dvakrat zabodel v vzglavnik na likalni deski in nadaljeval z grožnjami, da se bo ubil in vse ostale, tudi očeta in mamo. Slednja ga je pozvala, naj se umiri in odloži nož, oškodovanec pa je vstal s postelje in šel proti mladoletniku, pri čemer sta se oba pomikala z leve smeri postelje proti sredini sobe in nato proti koncu desne strani postelje (gledano proti izhodu - vratom) v bližino okna oziroma lesenega predalnika, kjer sta si stala nasproti drug proti drugemu na razdalji približno pol metra.

10. Sodišče druge stopnje obrambni tezi, da je oče, po tem ko je vstal s postelje, začel silovito izvajati pritisk, poskušajoč mladoletniku iztrgati nož iz rok, iz česar je izviralo intenzivno prerivanje, ki ga je potrdila tudi mladoletnikova mama, to pa je pripeljalo do nenamernega vboda, ko je "oče izvajal silo nad nožem in ga potegnil k sebi" ter da mladoletnik ni imel namena resno poškodovati očeta, temveč je v kaotični situaciji, z zamegljenimi čustvi, skušal ravnati samoobrambno, ne sledi.

11. Sodišče prve stopnje je v točkah 18 in 19 izpodbijane sodbe izčrpno in prepričljivo obrazložilo, zakaj ne verjame mladoletnikovi mami v delu izpovedbe, da ni videla, da je mladoletnik z nožem v trebuh zabodel moža, ker je njen pogled zakrivala likalna deska. Življenjsko izkustveno in prepričljivo je pojasnilo, da je mladoletnikova mama takoj po samem dejanju, ko je bila nedvomno osredotočena zgolj na to, da reši možu življenje, v klicu na številko 112 brez razmišljanja, kakšen postopek in posledice pretijo mladoletniku, večkrat izrecno povedala, da je sin zabodel moža v trebuh in tudi, da je bil en vbod, da je ta zelo globok, povzročen z največjim kuhinjskim nožem. Na to, da se je počutila ogroženo in prestrašeno, ker je dejansko videla, kako je mladoletnik poškodoval moža, kaže tudi njeno ravnanje po pobegu mladoletnika iz hiše, kot pravilno opozarja prvostopenjsko sodišče, ko je hišo zaklenila, da sin ne bi prišel nazaj, saj se je bala, da bi sin prišel nazaj, pograbil nož in še kaj storil. Pritožbeno sodišče tudi pritrjuje razumnemu zaključku prvostopenjskega sodišča v točki 18 izpodbijane sodbe, da je izpovedba mladoletnikove mame, da ni videla, kako je prišlo do vboda, neprepričljiva, saj je dogajanje med sinom in možem nedvomno spremljala, ker je videla sina, kako v rokah drži nož, s katerim je dvakrat zabodel v likalno desko, ga slišala groziti in se njegovemu ravnanju tudi sama odzvala s pozivi oziroma kričanjem, naj nož izpusti in je tako očitno situacijo razumela kot resno, v izpovedbah je tudi prihajala sama s seboj v nasprotje, njena izpovedba, da ji je pogled ovirala likalna deska, pa je ovržena tudi s fotografijami spalnice in posnetkom "bodycam". Razumno je tudi ocenilo, da je priča s svojo izpovedbo na glavni obravnavi želela zaščititi mladoletnika (svojega sina), kar je smiselno utemeljilo z ugotovitvami iz izvedenskega mnenja pedopsihiatrinje, da sta starša bolj zaščitniška, skrbnejša, da sta mladoletniku skušala prihraniti neke frustracije, ki pa so potrebne razvoju otroka, zato da doseže neko stanje moralnega, socialnega in splošnega razvoja v funkcioniranju, da so bile v družini prepoznane zelo ohlapne vzgojne meje, hiperprotektivnost in vzgojna neenotnost staršev, da je bila staršema dva meseca pred dogodkom svetovana hospitalizacija mladoletnika na Varovanem oddelku za otroško in mladostniško psihiatrijo (resnost dogodkov in vključenost policije zaradi resnih heteroagresivnih groženj mladoletnika do deklet na šoli), vendar se je mama odločila, da prevzame odgovornost zanj in možnost hospitalizacije zavrnila.

12. Sodišče prve stopnje je v točki 9 obrazložitve izpodbijane sodbe tudi prepričljivo pojasnilo, zakaj ni sledilo mladoletnikovemu zagovoru, da je bil oškodovanec do njega nasilen in da mu je fizično grozil, zaradi česar je šel po nož. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je mladoletnik v tem delu zagovora poskušal opravičiti svoje vedenje, ravnanje, zaradi česar je pripisal krivdo za svoje ravnanje (razburjenje, očitki, odhod po nož) staršema oziroma konkretno očetu, vendar je mladoletnikova mama večkrat v prosti izpovedbi zatrdila, da mož do sina nikoli ni bil nasilen, da je bil bolj strog, vendar nikoli niti ni povzdignil glasu nad mladoletnikom in da se je redko razjezil. Nenasilno družinsko okolje sta potrdili tudi sodni izvedenki, in sicer sta pojasnili, da nista ugotovili znakov oziroma določenih pokazateljev na področju čustvovanja, socialnega razvoja in vedenja, ki bi nakazovali nasilno ravnanje z mladoletnikom. Nadalje sta glede mladoletnikovega osebnostnega funkcioniranja ugotovili, da je zanj značilna eksternalizacija krivde oziroma pripisovanje lastnih neustreznih ravnanj zunanjim okoliščinam in vedenju drugih ljudi, glede lastnih ravnanj je nekritičen, prisotne so racionalizacije, minimalizacije, pripisovanje krivde drugim, pri čemer ima mladoletnik vtis, da je njegov odziv upravičen. Vse navedeno potrjuje pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da ni verjeti mladoletnikovemu zagovoru, da so bile poglavitni razlog, da je šel v kuhinjo po nož očetove grožnje s fizičnim nasiljem in zaprtjem v psihiatrično bolnico, torej, da bi mu oče prenehal groziti in se nanj dreti.

13. Sodišče prve stopnje je tudi razumno pojasnilo, da mladoletnik ne bi imel nobenega razloga za pobeg, če bi do dogodka prišlo po nesrečnem spletu okoliščin, torej kot zatrjuje mladoletnik, ob prerivanju za nož oziroma da bi se "oškodovanec praktično zabodel sam". Na podlagi vseh izvedenih dokazov, zlasti pa s poslušanjem posnetka klica v sili mladoletnikove mame na 112, izvedenskega mnenja sodne izvedenke za sodno medicino in posnetka "bodycamere" je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je mladoletnik ob oškodovančevem poskusu odvzema noža iz rok mladoletnika, slednji oškodovanca s kuhinjskim nožem z močnim sunkom zabodel v trebuh. Resda je sodna izvedenka s področja sodne medicine v zvezi z vzrokom smrti glede zagovora mladoletnika o prerivanju in posledičnem vbodu podala mnenje, da takšnega načina ne more povsem izključiti, vendar je pojasnila, da je manj verjeten, saj bi pri tem načinu nastale kakšne poškodbe na oškodovančevih dlaneh, česar med obdukcijo niso našli, hkrati bi bila verjetno smer vbodnega kanala spremenjena in ne taka, kot je bila ugotovljena, torej skoraj povsem naravnost (vzporedno s tlemi) glede na stoječega oškodovanca. Sodišče prve stopnje je izvedensko mnenje v obrazložitvi izpodbijane sodbe izčrpno in korektno povzelo ter se tudi prepričljivo opredelilo do njene izpovedbe na glavni obravnavi, ko je zaključilo, da je večjo verjetnost njenim ugotovitvam, torej da gre za ubijalsko vbodnino, prizadejano s strani tretje osebe s sunkom koničastega orodja, izvedenka pripisala zgoraj opisani smeri vbodnega kanala in dejstvu, da ugotovljeni vbod (vbodni kanal) kaže na to, da je bila sila, ki je bila uporabljena, zelo velika, šlo je za zelo hiter dogodek, da je bilo nekaj upornih točk, kjer se je ta hitrost malo zmanjšala, sicer pa je potoval čez mehka tkiva, mišičje, kjer je upor najmanjši, torej je z lahkoto ob tej večji sili, kot jo je ugotovila, potoval do hrbtne strani telesa. Zaradi pojasnjenega so povsem posplošeni pritožbeni očitki, da izvedenka ne more izključiti možnosti prerivanja, neupoštevni.

14. Sodišče prve stopnje je v točkah 20 in 21 natančno povzelo vse relevantne okoliščine pogovora policista B. B. z oškodovancem, ki je posnet z "bodycam". Pri tem pritožniki spregledajo, da sodišče ni zapisalo, da je iz posnetka slišati oškodovančevo potrditev B. B., ko ga je vprašal, ali ga je zabodel sin, temveč je korektno povzelo izpovedbo priče B. B., ki je pojasnil, da je oškodovanca bolj na začetku prihoda vprašal: "Ali vas je sin zabodel?", odgovora ni bilo slišati, vendar mu je oškodovanec potrdil, pokimal je, saj sicer ne bi imel podlage, da bi navedeno napisal v uradni zaznamek. V nadaljevanju je pravilno ugotovilo, da iz posnetka ne izhaja, da bi mu B. B. postavil prav tako vprašanje. Sodišče prve stopnje je tudi tehtno obrazložilo, da kljub ugotovljeni neskladnosti, verjame izpovedbi priče B. B., saj je ob prihodu na kraj nedvomno že razpolagala z informacijo, da naj bi sin zabodel očeta (sporočeno s strani OKC) in je očitno slednje ne le vplivalo na pričino takratno izpraševanje oškodovanca, kot je razvidno iz v izpodbijani sodbi izpostavljenih vprašanj oškodovancu, med drugim "A ste dobili samo v trebuh, ali vas je še kje drugje poškodoval?, temu pa sledi odgovor oškodovanca: "Samo v trebuh," temveč je vplivalo tudi na zapis v uradnem zaznamku, da naj bi očeta zabodel mladoletnik, kot je to potrdila priča B. B. 15. Sodišče prve stopnje je v točki 30 izpodbijane sodbe prepričljivo pojasnilo, da je mladoletnik ravnal z direktnim naklepom in da je bilo njegovo ravnanje usmerjeno v odvzem oškodovančevega življenja, pri tem pa razumno navedlo, da je dokazni postopek potrdil, da je mladoletnik iz kuhinje vzel prav največji nož, česar se je zavedal tudi sam, ga z veliko silo usmeril v oškodovančevo telo (v trebuh) in ga iz neposredne bližine pol metra s silo zabodel, tako da je nastala kar 5,6 cm vbodna rana, iz katere so pogledali oškodovančevi notranji organi, vbodni kanal (rov) pa je bil globine kar 19 cm. Ob tem je na podlagi izvedenskega mnenja pedopsihiatrinje in klinične psihologinje pravilno zaključilo, da mladoletnik do staršev ni vzpostavljal pravega moralnega in čustvenega odnosa, doživljal ju je kot objekta, ki zadovoljujeta njegove potrebe, da ni sposoben empatije, kar vse nedvomno kaže na odsotnost kakršnihkoli moralnih ali čustvenih zadržkov do same storitve dejanja, torej odvzema življenja očetu. Ob povedanem so zatrjevanja pritožnikov, da mladoletnik ni imel namena resno poškodovati očeta, temveč je v kaotični situaciji, z zamegljenimi čustvi, skušal ravnati samoobrambno, neprepričljiva.

16. Sodišče druge stopnje zaključuje, da se je prvostopenjsko sodišče prepričljivo opredelilo do vseh izvedenih dokazov in da dokazni zaključki v izpodbijani sodbi, da je mladoletnik storil očitano kaznivo dejanje, temeljijo na celoviti, logični, življenjski in razumni analizi in presoji v dokaznem postopku ugotovljenih odločilnih dejstev. Pritožniki dokaznih zaključkov prvostopenjskega sodišča niti ne izpodbijajo, temveč podajajo zgolj lastno dokazno oceno izvedenih dokazov, s katero ne morejo uspeti. Upoštevaje vse navedeno so pritožbena sklicevanja na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 53384/2014 in zatrjevanje, da je prvostopenjsko sodišče dokaze presojalo arbitrarno, da je upoštevalo pretežno dokazne predloge tožilstva in s tem samo obremenilne dokaze, ter da se je oprlo zgolj na klic mladoletnikove matere, ko je ta v afektu klicala 112, prezrlo pa mladoletnikov zagovor, posnetek pogovora policista z oškodovancem in izvedensko mnenje, zaradi česar bi moralo mladoletnika v dvomu oprostiti, povsem neutemeljena.

_**Glede kazenske sankcije**_

17. Pritožniki pozivajo sodišče druge stopnje, da upoštevaje odločbo Vrhovnega sodišča I Ips 34221/2012 z dne 18. 4. 2013 izrečeno kazen glede na dejstvo, da mladoletnik dejanja ni želel storiti, da je prišlo do nesreče, odmeri nižje. Navajajo, da je podana nesorazmernost med očitanim ravnanjem, ki je bilo rezultat prerivanja ter izrečeno kazensko sankcijo, ki jo je sodišče prisodilo mladoletniku. Menijo, da je treba upoštevati dejstvo, da gre za mladoletnika in da je pri mladoletnikih treba upoštevati rehabilitacijski cilj prava in zagotoviti, da je kazen primerna za njihov razvojni in psihološki profil. 18. Sodišče druge stopnje pojasnjuje, da se tudi pri izreku mladoletniškega zapora zasledujeta namena prevzgoje in resocializacije, kar smiselno izhaja iz določb o njegovi uporabi, odmeri in izvršitvi, ki so usmerjene predvsem v usposabljanje mladoletnika za družbeno sprejemljiv način življenja. Sodišče lahko izreče v skladu s prvim odstavkom 89. člena KZ kazen mladoletniškega zapora le v izjemnih primerih, in sicer (i) če gre za starejšega mladoletnika, (ii) če gre za kaznivo dejanje, za katero je v zakonu predpisana kazen zapora petih ali več let in (iii) če zaradi narave in teže dejanja in zaradi visoke stopnje kazenske odgovornosti ne bi bilo upravičeno izreči vzgojnega ukrepa.

19. Sodišče prve stopnje se je do vseh (zakonsko določenih) pogojev natančno in izčrpno opredelilo ter tehtno pojasnilo, da v obravnavanem primeru izrek vzgojnega ukrepa za mladoletnika ne bi bil primeren. Prepričljivo je, na podlagi pridobljene temeljite individualne ocene mladoletnika in presoje konkretnih, v točkah 32 do 36 obrazložitve izpodbijane sodbe navedenih okoliščin (bistvene so povzete tudi v točkah 6, 11, 12 in 14 te sodbe), presodilo, da je treba mladoletniku izreči mladoletniški zapor, saj je storil hudo kaznivo dejanje s tem, ko je na povsem nedopusten način, z zavestnim in naklepnim ravnanjem vzel življenje svojemu očetu. Sodišče prve stopnje je pri odmeri kazni pravilno upoštevalo vse obteževalne in olajševalne okoliščine, ki jim sodišče druge stopnje v izogib povzemanju v celoti pritrjuje, ter v skladu z določbo 90. člena KZ pravilno upoštevalo tudi mladoletnikovo starost, saj je ob storitvi kaznivega dejanja komaj dopolnil šestnajst let, pri čemer je pravilno ugotovilo, da gre za še nezgrajeno osebnost ter dejstvo, da bo imel mladoletnik v mladoletniškem zaporu možnost pridobiti poklic (zaenkrat ima končano zgolj osnovnošolsko izobraževanje), prav tako mu bo lahko, glede na njegove nakazane osebnostne karakteristike in ugotovljene nevrološke motnje nudena ustrezna psihosocialna in specialna terapevtska obravnava. Navedenim ugotovitvam se v celoti pridružuje pritožbeno sodišče, zato je pritožbeni očitek, da je izrek mladoletniškega zapora v trajanju štirih let in devet mesecev prehuda sankcija in da bi moralo sodišče izreči nižjo kazen, neutemeljen. Pritožniki v zvezi z zahtevo po znižanju kazni (ponovno) izpostavljajo dokazno ovržen nesrečni dogodek, ki naj bi se zgodil med prerivanjem, s čimer, kot je bilo že obrazloženo, ne morejo uspeti.

20. Pritožbeno sodišče zaključuje, da je pritožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo in ker pri preizkusu izpodbijanega sodbe in v postopku ni zaznalo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

21. Sodišče druge stopnje se je odločilo, da mladoletnika, ki nima lastnega premoženja, v skladu z določili četrtega odstavka 95. člena ZKP v zvezi z 98. členom ZKP oprosti plačila sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.