Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da je bila sporna pogodba z dne 3.7.1997 v resnici odplačna, zato po 46. členu ZD ni podlage za vračunanje izročenega stanovanja v tožnikov dedni delež.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se v tožnikov dedni delež po pokojni M. G., materi pravdnih strank, ki je umrla 13.2.2002, ne vračuna stanovanje, ki je bilo predmet darilne pogodbe z dne 3.7.1997 med zapustnico in tožnikom. Obenem je toženki naložilo, da mora tožniku povrniti 3.411,43 EUR pravdnih stroškov z obrestmi.

2. Toženka se je zoper navedeno sodbo pritožila. Sklicuje se na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje, podrejeno pa spremembo sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka. Tožba, ki jo je vložil tožnik, ne izpolnjuje predpisanih pogojev za ugotovitveno tožbo. Tožnik bi moral zahtevati, naj se ugotovi, da med pogodbenikoma ni bila sklenjena darilna pogodba, pač pa pogodba o dosmrtnem preživljanju. Le na tej podlagi bi lahko uveljavljal odplačnost pravnega posla. Sicer pa je bilo že v zamudni sodbi z dne 26.3.2009 ugotovljeno, da za nobeno od pogodb niso bili izpolnjeni strogi obličnostni pogoji. Sodišče prve stopnje je izvedlo le določene dokaze, ostale pa je zavrnilo, čeprav jih je predlagal tožnik. Zdravstvena dokumentacija zapustnice priča o njenem možu, ki je mnogo prispeval k izboljšanju njenega zdravstvenega stanja, medtem ko se tožnik pojavi šele leta 1999 in ne 1996, ko je bila zapustnica še poročena. Iz obvestila zdravniku z dne 12.4.1999 je razvidno, da je po padcu za pet ur obležala in da jo je lahko dvignil šele sin, ko je prišel domov. Očitno je bila prepuščena sama sebi in zato tožnik pretirava v svojih trditvah o skrbi zanjo. Iz obvestila zdravniku z dne 26.6.2000 izhaja, da zapustnica zdravljenja ni potrebovala, ker se ji je zdravstveno stanje izboljšalo. Tožnikovo ravnanje z materjo ne presega običajne hvaležnosti. Poleg tega je imel kot njen sostanovalec tudi koristi, razpolagal je z vsem materinim dohodkom, sprejel pa je tudi kredit, ki ga je najela mati, kar je sam priznal v zapuščinskem postopku. Kredit je odplačevala mati in ne tožnik. Tožnik je bil dolžan mater preživljati le, če njeni dohodki ne bi zadoščali. V resnici tožnik stroškov za materino preživljanje ni imel, ampak se je, nasprotno, preživljal z njenimi sredstvi. Za svojo trditev, da je plačeval stanovanjske stroške, ni predložil nobenega dokaza. Mati z dosmrtno pravico stanovanja tožnika ni v ničemer obremenjevala. Njegove obveznosti iz 2. in 3. točke darilne pogodbe so bile le moralnega značaja. Končno je sam tožnik v zapuščinskem postopku toženki ponujal kot njen nujni delež plačilo 500.000,00 SIT. Zaključek sodišča, da pogodba ni bila neodplačna, je napačen, glede tveganosti pogodbe pa preuranjen. Izvedene dokaze je sodišče zmotno ocenilo. Razlogi sodbe nasprotujejo vsebini zdravstvene dokumentacije, v sodbi pa tudi ni podatka o dohodkih zapustnice, zato sodbe ni mogoče preizkusiti.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik je po zadnji spremembi tožbe (na naroku 1.9.2010) zahteval ugotovitev, da v zapuščino po pokojni M. G. ne sodi stanovanje, ki je bilo predmet sporne darilne pogodbe, ker je tožnikova last; podrejeno pa je terjal „ugotovitev“, da se to stanovanje ne vračuna v tožnikov dedni delež. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo o podrejenem zahtevku, čeprav bi po 3. odstavku 182. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/2007 – UPB-3 in 45/2008) to smelo storiti šele po zavrnitvi primarnega zahtevka. Opisano ravnanje sodišča sicer predstavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ki pa je sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti ne upošteva, medtem ko je toženka v pritožbi opredeljeno ne uveljavlja.

6. Tožbeni zahtevek, o katerem je bilo odločeno z izpodbijano sodbo, je po svoji naravi oblikovalni in ne ugotovitveni zahtevek. Odveč je zato pritožbeni pomislek o dopustnosti tožbe, češ da ne izpolnjuje pogojev za ugotovitveno tožbo. Tožnika je na pravdo napotilo zapuščinsko sodišče zaradi spora o tem, ali je stanovanje dobil od zapustnice v dar ali odplačno. Tožniku zato ni mogoče odrekati pravnega interesa za tožbo, sicer pa je svoj tožbeni zahtevek oblikoval v skladu z ustaljeno sodno prakso.

7. V postopku na prvi stopnji ni bilo očitanih absolutnih bistvenih kršitev iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba ima namreč jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih in jo je zato mogoče preizkusiti. Vprašanje, s kakšnimi dohodki je razpolagala zapustnica, ni bistveno, saj si je v sporni pogodbi izgovorila pravico do zdravstvene oskrbe neodvisno od njih. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe tudi pravilno povzelo vsebino tistih izvedenih listinskih dokazov, ki so bili pomembni za odločitev; sicer pa toženka pritožbenega očitka o protispisnosti sodbe niti ni konkretizirala.

8. Dejansko stanje je bilo v postopku na prvi stopnji pravilno in celovito ugotovljeno. Izvedeni dokazi po presoji pritožbenega sodišča predstavljajo zadostno podlago za dejanske in pravne zaključke, ki jih vsebuje izpodbijana sodba. Ker ZPP ne pozna skupnosti dokazov, se toženka ne more uspešno sklicevati na dejstvo, da sodišče ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je predlagal tožnik. Toženka v obdobju, na katerega se nanaša tožbeni zahtevek, ni imela stikov z zapustnico in tudi nobenega uporabnega nasprotnega dokaza ni ponudila, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo tožnikovim trditvam in dokazom. Iz teh je razvidno, da je zapustnica zaradi bolezni potrebovala pomoč in oskrbo že od leta 1993, da ji je sprva pomagal mož, od leta 1996 dalje, ko je prišlo do razdora v njuni zakonski zvezi, pa tožnik. O teh dejstvih sodišče prve stopnje ni sklepalo le na podlagi zapustničine zdravstvene dokumentacije, pač pa tudi iz tožnikove izpovedi in iz razvezne sodbe, ki povzema zapustničino izpoved. Zadnji zdravniški izvid, ki omenja moževo pomoč zapustnici pri njenem okrevanju, izvira iz junija 1996, medtem ko izvid iz junija 2000, ki ga posebej izpostavlja pritožba, izrecno omenja prav tožnikovo pomoč. Dejstvo, da se je zapustnici zdravstveno stanje izboljšalo, dokazuje, da je bila tožnikova pomoč ne samo potrebna, ampak tudi koristna in učinkovita. Ugotovitvi sodišča prve stopnje, da se je zapustnici pozneje zdravstveno stanje ponovno poslabšalo, pa toženka v pritožbi ne oporeka. Neumesten je tudi njen pritožbeni očitek, da naj bi bila zapustnica v resnici prepuščena sama sebi, kar naj bi dokazoval njen padec, ki ga omenja izvid iz aprila 1999. Neživljenjsko bi bilo v danih razmerah pričakovati od tožnika stalen nadzor nad zapustnico.

9. Pritožbena trditev, da tožnik s prikazom svoje pomoči zapustnici pretirava, nima opore v zbranih dokazih. Vsakodnevna triurna pomoč pri osnovnih življenjskih aktivnostih, kar je trajalo skupaj pet let, brez dvoma presega pomoč, ki so jo odrasli otroci dolžni nuditi ostarelim staršem, obenem pa je povsem neprimerljiva z običajno hvaležnostjo, ki jo je darovalec upravičen pričakovati od obdarjenca. Obveznosti, ki jih je tožnik prevzel s sporno pogodbo, nikakor niso zgolj moralne narave. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da je bila sporna pogodba z dne 3.7.1997 v resnici odplačna, zato po 46. členu Zakona o dedovanju (ZD; Ur. l. SRS, št. 15/76 in 23/78 ter Ur. l. RS, št. 17/91 do 73/2004) ni podlage za vračunanje izročenega stanovanja v tožnikov dedni delež. Ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnik že z izvrševanjem dogovorjene zdravstvene oskrbe zapustnice izčrpal vrednost polovice spornega stanovanja, toženka v pritožbi obrazloženo ne nasprotuje. Potemtakem je sodišče prve stopnje ob nespornem dejstvu, da je tožnik polovico vrednosti stanovanja že izplačal zapustničinemu možu, utemeljeno ugodilo tožnikovemu zahtevku. Pritožbeno sklicevanje na zamudno sodbo, ki je bila najprej izdana v tej pravdi, ni upoštevno, saj je bila sodba v pritožbenem postopku razveljavljena. Ker je bila sporna pogodba z dne 3.7.1997 izpolnjena, pa je odveč tudi pritožbeni pomislek o njeni pravni veljavnosti zaradi domnevno pomanjkljive oblike pogodbe.

10. Pritožbene trditve, ki se nanašajo na preživljanje zapustnice in plačevanje stanovanjskih stroškov, so brez pomena. Dejstvo, da je zapustnica imela dovolj sredstev in je tožnik zato ni bil dolžan preživljati, ne more vplivati na presojo odplačnosti oziroma neodplačnosti sporne pogodbe. Že vrednost tožnikove oskrbe zapustnice zaradi njene bolezni je namreč presegla vrednost darila. Koristi, ki naj bi jih tožniku naklonila zapustnica (odplačevanje tožnikovega kredita in zatrjevana pomoč pri tožnikovem preživljanju), niso stvar te pravde, ampak jih bo morala toženka uveljavljati v zapuščinskem postopku. Končno je neumesten tudi pritožbeni očitek tožniku, da je toženki v zapuščinskem postopku že ponujal izplačilo njenega nujnega deleža. Tožnikov pravni položaj zaradi njegove pripravljenosti za mirno rešitev spora v zvezi z dedovanjem ne more biti nič drugačen, kot bi bil sicer.

11. Pritožbeni razlogi torej niso podani, ne tisti, ki jih je uveljavljala toženka, in ne tisti, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Sodišče druge stopnje je zato njeno pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo prvo sodbo.

12. Odločitev o zavrnitvi pritožbe vključuje tudi priglašene pritožbene stroške. Ker je toženka s pritožbo propadla, mora v skladu s 1. odstavkom 165. člena ZPP in v zvezi s 155. členom istega zakona svoje stroške zanjo kriti sama.