Jedro

Podana je situacija iz 58. člena SZ, saj tožena stranka uporablja stanovanje, ne da bi imela sklenjeno (ali podaljšano) najemno pogodbo, ni pa lastnica stanovanja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama trpi stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in naložilo toženi stranki, da mora v 15 dneh izprazniti stanovanje, v katerem stanuje, in ga praznega oseb in stvari vrniti tožeči stranki. Ugotovilo je, da tožena stranka ni niti lastnica niti najemnica stanovanja in v njem biva brez pravnega naslova. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper tako pravnomočno sodbo je tožena stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja vse revizijske razloge iz 385. člena Zakona o pravdnem postopku. V obširni reviziji predvsem graja presojo sodišča druge in prve stopnje in trdi, da obstaja nasprotje med izvajanji pravdnih strank in listinami, ki so v spisu, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Tožena stranka je dokazala, da ni prejemala sodnih pisanj, vendar sodišče druge stopnje tega ni upoštevalo. Obširno razlaga, kako je bila tožena stranka hospitalizirana, nepokretna in zaradi tega nesposobna prejemati pisanja in plačevati položnice. Trdi, da bi morala tožeča stranka toženi pošiljati virmane, česar ni delala, tožena stranka zato ni mogla plačevati obrokov kupnine za stanovanje, zamudo pri izpolnitvi pa naj bi na ta način zakrivila tožeča stranka sama.

Sodišču druge stopnje revizija očita, da se ni ukvarjalo z najemnim razmerjem tako, kot bi se bilo dolžno. Sodišče je zanemarilo najemno razmerje kot pravni temelj zadeve in ni zavzelo stališča o tem, posledično pa napačno uporabilo materialni zakon. Tožena stranka predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi izpodbijani sodbi tako, "da se ponovno izvede postopek dokazovanja".

Postopek na prvi stopnji je bil končan pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99), zato je treba skladno z določilom prvega odstavka 498. člena pri odločitvi upoštevati določila Zakona o pravdnem postopku, ki je veljal pred tem (iz leta 1977, ki se je uporabljal na podlagi 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Ur.l. RS/I, št. 1-6/91, UZITUL).

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77), je tožeča stranka na vročeno revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Tožeča stranka je kot dejansko podlago svojega zahtevka navedla okoliščine: - da tožena stranka (razen prvega obroka) ni plačevala kupnine za stanovanje, - da je tožeča stranka odstopila od pogodbe za odkup stanovanja s pisno odpovedjo, ki jo je tožena stranka prejela in nanjo ni odgovorila, - da tožena stranka kljub vabilom in pozivom tožeče stranke ni sklenila najemne pogodbe za sporno stanovanje.

Na glavni obravnavi dne 26.9.1996 tožena stranka ni oporekala nobeni izmed opisanih trditev, celo potrdila je pravilnost navedb tožeče stranke. Sodišče je v dokaznem postopku preverilo z listinskimi dokazi dejstva, ki so bila zatrjevana, in sprejelo pravno oceno, da je podana situacija iz 58. člena Stanovanjskega zakona (Ur.l. RS, št. 19/91 do 23/96, SZ), saj tožena stranka uporablja stanovanje, ne da bi imela sklenjeno (ali podaljšano) najemno pogodbo, ni pa lastnica stanovanja. Tako dokazno oceno in pravno presojo je sprejelo sodišče druge stopnje, ko je zavrnilo pritožbo tožene stranke, revizijsko sodišče pa je vezano na dejanske ugotovitve postopka in ni dovoljeno vložiti revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 385. člena ZPP/77).

Prepoved izpodbijanja dejanskega stanja je pravzaprav odgovor tudi na revizijske trditve, da je bila tožena stranka nepokretna, hospitalizirana, da ni prejemala položnic in podobno. Vse te ugovore bi morala toženka vsaj navesti na naroku za glavno obravnavo, če že ni vložila odgovora na tožbo. Vendar je toženka svoj položaj v postopku pred zaključkom glavne obravnave prikazala povsem drugače, kot to trdi sedaj v reviziji njena pooblaščenka. Teh trditev pa revizijsko sodišče ne sme upoštevati iz že opisanih razlogov.

Netočni so revizijski očitki, da sodbe sodišča druge stopnje ni mogoče preizkusiti in da so razlogi izpodbijane sodbe v nasprotju z listinami v spisu. Revizijsko sodišče je ugotovilo, da je sodba sodišča druge (in prve) stopnje razumljiva in sposobna preizkusa, njeni razlogi so upoštevali vse pravno odločilne (in zatrjevane) razloge, materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno. Ni res, da se izpodbijana sodba ni ukvarjala z najemnim razmerjem med pravdnima strankama. Revidentka je očitno prezrla razloge na drugi in tretji strani sodbe sodišča druge stopnje. Revizijsko sodišče je tudi samo ocenilo, da so razlogi o obstoju, predvsem pa razlogi o neobstoju najemnega razmerja med pravdnima strankama, pravilni in razumljivi, seveda tudi obrazloženi.

V revizijskem preizkusu se je izkazalo, da je bilo materialno pravo za odločitev pravilno uporabljeno, izpodbijana sodba pa ne vsebuje nobene očitane in tudi ne po uradni dolžnosti upoštevne (10. točka drugega odstavka 354. člena ZPP/77) kršitve pravdnega postopka.

Neutemeljeno revizijo je zato zavrnilo (393. člen ZPP/77).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določilu 166. v zvezi s 155. in 154. členom ZPP/77: tožena stranka s pravnim sredstvom ni uspela, odgovor na revizijo tožeče stranke pa glede na stopnjo zapletenosti zadeve ni pripomogel v njeni rešitvi.