Jedro

Za odškodninsko odgovornost morajo biti kumulativno podani pogoji protipravnosti (škodnega dejanja), škode, vzročne zveze in krivde. Sodišče prve stopnje je sicer ugotavljanje elementov, potrebnih za odškodninsko odgovornost, začelo, vendar ga ni izpeljalo do konca, drugostopenjsko sodišče pa je samo zaključilo, da je tožnici spodrsnilo na poledenelem delu asfalta, kar naj bi bilo dovolj za odškodninsko odgovornost. Za ugotovitev odškodninske odgovornosti bi moralo sodišče, glede na to, da gre za krivdno odgovornost, izvesti dokaze o tem, čigav je objekt, iz katerega naj bi kapljal kondenz, ugotoviti, zakaj (in če) je prišlo do kapljanja, čigava je bila pot pod njim, kdo je bil dolžan skrbeti za pot in kdo je za njo običajno skrbel, ali se je led pojavljal večkrat, ali je kritičnega dne lahko prišlo do zmrzovanja, ali je prvotožena stranka vedela (bi morala vedeti) za možen pojav ledu na poti, ali je vedela, da pošilja delavko na pot, ki je ledena, kakšna je bila razsvetljava in podobno. To so okoliščine, na podlagi katerih bo sodišče šele lahko ugotovilo, ali res gre za odškodninsko odgovornost prvotožene stranke in njene zavarovalnice tretjetožene stranke, njeno morebitno sokrivdo, ali pa je morda za tožničino nezgodo in s tem tudi posledice odgovoren (odškodninska odgovornost) kdo drug. Iz do sedaj izvedenih dokazov in ugotovitev bi namreč samo kazalo, da tožnica sama za padec ni sokriva, kdo pa nosi krivdo (sokrivdo), še ni ugotovljeno. Vsaka odškodnina mora biti individualizirana glede na vse okoliščine, saj je vsak oškodovanec poseben primer, ki mu gre odškodnina za njegovo negmotno škodo v mejah, določenih v 200. členu zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85, 2/89 in 57/89).

Izrek

Revizijam se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo delno ugodilo zahtevku tožnice in razsodilo, da sta ji prva in tretja toženka dolžni nerazdelno plačati odškodnino v znesku 2,404.425,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in ji povrniti odmerjene pravdne stroške, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožeče stranke, delno pa je ugodilo pritožbama prve in tretjetožene stranke ter znižalo tožnici prisojeno odškodnino za 550.000,00 SIT.

Zoper pravnomočno sodbo drugostopenjskega sodišča so vložili pravočasne revizije tožnica ter prva in tretja tožena stranka.

Tožnica je v reviziji uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da sodišče druge stopnje ni imelo niti dejanskih niti pravnih razlogov za zniževanje odškodnine za prestane telesne in duševne bolečine. Izvedeni dokazi, predvsem izvedensko mnenje, so taki, da bi morala tožnica dobiti višjo odškodnino iz teh naslovov, kot ji jo je priznalo sodišče prve stopnje, ne pa, da ji je bila v pritožbenem postopku še znižana.

Menila je, da je sodišče s tako odločitvijo, ne samo zmotno uporabilo materialno pravo, ampak je tudi kršilo določila 22. člena Ustave Republike Slovenije. Tožnici prisojena odškodnina ni v nikakršnem razmerju z odškodninami, prisojenimi v podobnih primerih. V dopolnitvi revizije, ki je bila vložena v odprtem roku, je tožnica še dodatno prikazala različne kriterije pri priznavanju odškodnine za duševne bolečine. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, spremeni izpodbijano sodbo in ji prizna celotno zahtevano odškodnino.

Prva in tretja tožena stranka sta revizijo vložili iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajali sta, da sodišče ni odločilo o zahtevku zoper drugo toženo stranko in da bi moralo odločiti o njeni odgovornosti. Dalje sta navajali, da je tožnica sokriva za nastalo nezgodo do 50 %, saj njena hoja, če je bila pot poledenela, ni bila dovolj pazljiva. Višje sodišče je samo pridobilo podatke o temperaturnem stanju, kljub temu, da je bil to predlog obeh toženih strank ves čas postopka, nato pa je na te podatke oprlo izpodbijano sodbo.

Reviziji (in dopolnitev) sta bili v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročeni nasprotni stranki (strankam), ki na revizijo ni (nista) odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizije so utemeljene.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Ob reševanju revizije je revizijsko sodišče sicer ugotovilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP, ki jo uveljavljata reviziji prvo in tretjetožene stranke, vendar ta kršitev ni mogla vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana, če je sodišče nepravilno uporabilo kakšno določbo ZPP, pa je to vplivalo ali bi moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Pri preizkusu izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče ugotovilo, da je pritožbeno sodišče samo izvedlo dokaze o dejanskem stanju (podatki Hidrometeorološkega zavoda o temeperaturah 24.11.1989), nato pa te ugotovitve uporabilo pri obrazložitvi sodbe. S tem je kršilo določbe 4. člena in prvega odstavka 370. člena ZPP. Prvi določa, da sodišče odloči o tožbenem zahtevku na podlagi ustnega, neposrednega in javnega obravnavanja, drugi pa, da mora sodišče druge stopnje, če misli, da je treba za pravilno ugotovitev dejanskega stanja opraviti novo glavno obravnavo pred sodiščem prve stopnje, razveljaviti sodbo sodišča prve stopnje in mu zadevo vrniti v novo sojenje, razen če samo opravi obravnavo. Opustitev načela neposrednosti je kršitev, ki lahko vpliva na zakonitost in pravilnost sodbe, še posebej, če je pridobljen dokaz (tudi v sodbi uporabljen za potrditev stališča pritožbenega sodišča), ki neposredno vpliva na odločitev o ves čas zatrjevani in sporni sokrivdi tožnice za nastalo nezgodo. Vendar je v izpodbijani sodbi neposredno pridobljen dokaz sodišče uporabilo samo za potrditev dejstva (obstoj ledene plošče), ki ga je sodišče prve stopnje ugotavljalo drugače (padec delavca, ki je prišel na pomoč), tako da je bila izvedba novega dokaza glede tega vprašanja za odločitev manj pomembna in sama po sebi ni mogla vplivati na pravilnost sodbe.

Prvo in tretjetožena stranka uveljavljata vsebinsko še bistveno kršitev določb pravdnega postopka zaradi opustitve sodišča, da bi odločilo o odškodninski odgovornosti za drugotoženo stranko. Ker je tožeča stranka na zadnji obravnavi modificirala zahtevek, pri čemer zoper spremembo tožbe nobena od toženih strank ni ugovarjala, je odločitev sodišča v skladu z določbo 197. člena ZPP, tako da ne gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Pa tudi, če bi šlo za bistveno kršitev določb pravdnega postopka, bi šlo za relativno kršitev (prvi odstavek 354. člena ZPP), storjeno v postopku na prvi stopnji, ki je zato glede na določbe 2. točke prvega odstavka 385. člena ZPP ni mogoče uveljavljati v reviziji.

Sodišče druge stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo pri ugotavljanju pogojev odškodninske odgovornosti (civilnega delikta) kot tudi pri določanju višine odškodnine.

Po določbi prvega odstavka 73. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90) mora delodajalec delavcu, če utrpi škodo pri delu ali v zvezi z delom, škodo povrniti po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti. Po določbi 154. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85, 2/89 in 57/89), je dolžan, kdor povzroči škodo drugemu, to škodo povrniti, če ne dokaže, da je nastala brez njegove krivde.

Za odškodninsko odgovornost morajo biti kumulativno podani pogoji protipravnosti (škodnega dejanja), škode, vzročne zveze in krivde. Sodišče prve stopnje je sicer ugotavljanje elementov, potrebnih za odškodninsko odgovornost, začelo, vendar ga ni izpeljalo do konca, drugostopenjsko sodišče pa je samo zaključilo, da je tožnici spodrsnilo na poledenelem delu asfalta, kar naj bi bilo dovolj za odškodninsko odgovornost. Za ugotovitev odškodninske odgovornosti bi moralo sodišče, glede na to, da gre za krivdno odgovornost, izvesti dokaze o tem, čigav je objekt, iz katerega naj bi kapljal kondenz, ugotoviti, zakaj (in če) je prišlo do kapljanja, čigava je bila pot pod njim, kdo je bil dolžan skrbeti za pot in kdo je za njo običajno skrbel, ali se je led pojavljal večkrat, ali je kritičnega dne lahko prišlo do zmrzovanja, ali je prvotožena stranka vedela (bi morala vedeti) za možen pojav ledu na poti, ali je vedela, da pošilja delavko na pot, ki je ledena, kakšna je bila razsvetljava in podobno. To so okoliščine, na podlagi katerih bo sodišče šele lahko ugotovilo, ali res gre za odškodninsko odgovornost prvotožene stranke in njene zavarovalnice tretjetožene stranke, njeno morebitno sokrivdo, ali pa je morda za tožničino nezgodo in s tem tudi posledice odgovoren (odškodninska odgovornost) kdo drug. Iz do sedaj izvedenih dokazov in ugotovitev bi namreč samo kazalo, da tožnica sama za padec ni sokriva, kdo pa nosi krivdo (sokrivdo), še ni ugotovljeno.

Pri odmeri višine odškodnine ima glede uporabe materialnega prava revizijsko sodišče dva pomisleka. Sodna praksa, na podlagi katere je sodišče druge stopnje znižalo tožnici prisojeno odškodnino za telesne bolečine, sama po sebi ne more biti pravni standard (je lahko le pomagalo), ki bi se upošteval pri odmeri negmotnih odškodnin. Vsaka odškodnina mora biti individualizirana glede na vse okoliščine, saj je vsak oškodovanec poseben primer, ki mu gre odškodnina za njegovo negmotno škodo v mejah, določenih v 200. členu zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85, 2/89 in 57/89). Že individualizirana odškodnina je nato lahko vpeta v družbene okvire, ki se odražajo v medsebojnih razmerjih med različnimi škodami (manjše, večje, katastrofalne). Šele tako odmerjena (in obrazložena) odškodnina ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine, ustreza pa tudi jasno izraženi ustavni zahtevi po enakem obravnavanju vseh prizadetih.

V obravnavanem primeru je sodišče druge stopnje zniževalo odškodnini za telesne in duševne bolečine, ne da bi znižanje obrazložilo tako, da bi bila upoštevana zgoraj našteta načela. Zato se postavi utemeljen dvom, če ni odškodnina iz naslova telesnih in duševnih bolečin, pri čemer je treba še posebej izpostaviti odškodnino, prisojeno za telesne bolečine, tožnici priznana brez objektivnega upoštevanja narave poškodbe, poteka zdravljenja in intenzivnosti bolečin in zato v prenizkem znesku. Šele, ko bo stališče sodišča druge stopnje obrazloženo, pa bo možno ugotoviti, ali gre v tožničinem primeru za pravično denarno odškodnino ali ne.

Revizijsko sodišče je zato na podlagi drugega odstavka 395. člena ZPP revizijam ugodilo, razveljavilo sodbi nižjih sodišč in zadevo vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje.

O stroških je revizijsko sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 166. člena ZPP.

Sodišče je določbe ZPP, ZTPDR in ZOR uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).