Jedro

V konkretnem primeru niso pojasnjene objektivne okoliščine, ki naj bi v obravnavani zadevi dokazovale, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo izdajatelja računa ali drugega gospodarskega subjekta višje v dobavni verigi, razlogi, ki pa se nanj sklicuje prvostopenjski organ in tožena stranka pa niso relevantni pri uveljavljanju pravice do odbitka vstopnega DDV glede na novejšo sodno prakso SEU. Zgolj nezakonitosti, ki so na strani izdajatelja računa, ne zadoščajo, da bi tožniku lahko šel očitek, da je vedel ali bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, ki so del utaje DDV.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Davčnega urada Ljubljana DT-0610-215/09-9-0803-08 z dne 12. 11. 2009 se odpravi in zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v znesku 1.858,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Ljubljana tožniku dodatno odmeril za december 2007 davek na dodano vrednost (DDV) v znesku 105.330,60 EUR z rokom plačila 30 dni, po poteku katerega bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe (točka I izreka); tožnik ni zahteval povrnitve stroškov postopka; stroški, ki so nastali davčnemu organu bremenijo slednjega; pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (točki II in III izreka). Iz obrazložitve je razvidno, da je bil pri tožniku opravljen davčni inšpekcijski nadzor (DIN) DDV za obdobje od 1. 1. do 31. 12. 2007 in 1. 1. do 31. 5. 2008 ter o ugotovitvah izdan zapisnik, zoper katerega je tožnik podal pripombe, ki jih davčni organ ni upošteval, razlogi pa so razvidni tudi iz obrazložitve izpodbijane odločbe. Prvostopenjski organ ugotavlja, da je tožnik poslovno sodeloval z izvajalcem B. d.o.o. po pogodbi 16/610-2007, katere predmet je bila izvedba delne obnove obstoječih lokalov II. faze v A. po predračunih z dne 20. 3. 2007 za gradbeno obrtniška, strojna in elektro dela v vrednosti 724.385,82 EUR, od tega 20 % DDV 120.730,97 EUR. Navedena družba je tožniku izdala račun 12-92 z dne 3. 12. 2007, na katerem so bila zaračunana dela v A. po predračunu z dne 20. 3. 2007 za gradbeno obrtniška, strojna in elektro dela - obnova lokalov II. faze v znesku 631.963,60 EUR, od tega 20 % DDV 105.330,60 EUR. Tožnik je račun prejel 7. 12. 2007 in ga evidentiral v knjigo prejetih računov ter 105.330,60 EUR upošteval kot vstopni DDV v davčnem obdobju december 2007. Plačilo računa je bilo izvršeno v več obrokih (petih), zadnji znesek je bil plačan 14. 3. 2008. Prvostopenjski organ je ugotovil, da navedeni račun ni verodostojen. Navaja, da družba B. d.o.o. ni imela zaposlenih, da gre za univerzalno vsestransko podjetje, ki je opravljalo različne dejavnosti, ki je davčnemu organu predložilo navidezne obračune DDV. Račun tožnika v obračun DDV-O za obdobje od 1. 12. 2007 do 31. 12. 2007 ni vpisan, tožnik kot kupec ni razviden iz analitične kartice kupcev. Družba ni imela sredstev, ne zaposlenih in ne obstajajo nobeni dokazi o najemu sredstev in nabavi storitev oz. delovne sile. Davčni organ je opravil razgovor z C.C., direktorjem družbe do 1. 6. 2007, ki je povedal, da je predal vso dokumentacijo o prenosu lastništva D.D. ter da je družba opravljala predvsem posle posredovanja za raznovrstne storitve, za katere se je z naročniki storitev dogovarjal sam, storitve pa so opravljale razne družbe iz tujine. Davčni organ ugotavlja, da je bil predračun izdan 20. 3. 2007, storitve so bile opravljene 3. 7. 2007, račun je bil izdan šele 3. 12. 2007, kar je neobičajno. V gradbeništvu se dela zaračunavajo s situacijami po posameznih fazah. Nenavaden je datum zapadlosti plačila (3. 2. 2008), ki je 7 mesecev po opravljenih storitvah. Vse storitve, ki naj bi jih opravila družba B. d.o.o., so zaračunane v enkratnem znesku (ne po situacijah, tožnik ni predložil nobene dokumentacije, iz katere bi bilo razvidno, da je nadziral izvajanje del, kot je bilo dogovorjeno v 12. členu pogodbe, niti ni predložil zaključne knjige (knjige obračunskih izmer), ki se izroči naročniku oz. investitorju in jo mora le-ta hraniti najmanj 10 let. Davčni organ se sklicuje na člene 62, 32, 63, 68, 67, 81 do 84 Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju: ZDDV-1), ki jih citira ter sodbe SEU C-342/87 in C-454/98. Gre za navidezne posle, ki po tretjem odstavku 74. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju: ZDavP-2) ne vplivajo na obdavčenje. Na pojasnila tožnika v zvezi s poslovanjem B. d.o.o. (navedena na straneh 6 in 7 obrazložitve izpodbijane odločbe), kjer med drugim navaja, da se je obnašal kot skrben gospodar, ker je preveril bonitete družbe in tudi statusno pravne podatke in da je družba imela veljavno ID ter njena ponudba ni odstopala od druge ponudbe, da bi lahko posumil v poslovodstvo, davčni organ odgovori s podatki o navzkrižni kontroli računov pri B. d.o.o., kjer se tožnik ne pojavi kot kupec. Davčni organ pripombe tožnika (navedene na straneh 10 do 13 obrazložitve izpodbijane odločbe) zavrne. Pojasni, da gre za neverodostojne račune, k računu 12/92 z dne 3. 12. 2007 priložen obračun opravljenih del, ni bil potrjen s strani naročnika, kot je bilo dogovorjeno v pogodbi (8. člen) in da se v gradbeništvu dela zaračunavajo po situacijah po posameznih fazah. Nenavaden je datum zapadlosti plačila 3. 2. 2008. Roki so običajno 30, 60 oz. največ 90 dni. Tožnik glede na izjavo, da je na gradbišču opravljal reden in skrben nadzor, ni dal dokazila o opravljenem nadzoru oz. imenu oseb in družb podizvajalcev, ki so opravljali dela na gradbišču. Pritožbeni organ se z odločitvijo organa prve stopnje strinja ter se na njegove ugotovitve v celoti sklicuje.

Tožnik v tožbi izpodbija odločbo iz vseh razlogov po 1., 2., 3. in 4. točki 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter navaja, da je ravnal vestno in pošteno ter v skladu z veljavno zakonodajo. Tožniku ni tožena stranka mogla očitati nevestnosti pri poslovanju in je svojo odločitev obrazložila z dejstvi, ki nimajo opore v ZDDV-1, nezakonita je tudi odločba druge stopnje, ki je v nasprotju z ugotovitvami prvostopenjskega organa, saj le-ta navaja, da odbitek po spornem računu v konkretnem računu pomeni zlorabo v sistemu DDV. V obravnavanem primeru je storitev bila opravljena, zato ni pogojev, da se tožniku odbitek vstopnega DDV ne bi upošteval. Račun je izdan skladno z 81. členom ZDDV-1. Družba B. d.o.o. je posel prevzela, tožnik je poravnal račun, notranja razmerja pri izdajatelju računa tožniku ne morejo biti znana. Navsezadnje ga ne zanima, kako bo izvajalec posel izvedel. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka oz. da postavi predhodno vprašanje SEU.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svojih navedbah in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Upravno sodišče Republike Slovenije je s sodbo I U 1819/2010-17 z dne 8. 11. 2011 zavrnilo tožbo tožnika. Vrhovno sodišče RS je s sklepom X Ips 71/2012 z dne 30. 5. 2013 ugodilo tožnikovi reviziji in sodbo Upravnega sodišča RS razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču v novo sojenje, izrek o stroških postopka pa pridržalo za končno odločbo. Po presoji Vrhovnega sodišča RS je v zvezi z izpolnjevanjem pogoja, da ne gre za goljufijo ali zlorabo v primeru, kot je obravnavani, pravico do odbitka mogoče zavrniti če davčni organ na podlagi objektivnih okoliščin dokaže, da je davčni zavezanec vedel oz. bi moral vedeti, da je bil transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi svoje pravice, povezana z goljufijo izdajatelja računa ali drugega subjekta višje v dobavni verigi.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali gre tožniku odbitek vstopnega DDV po računu, ki mu ga je 3. 12. 2007 izdala družba B. d.o.o. Davčni organ tožniku ni priznal te pravice iz razloga, ker tožnik z verodostojnimi listinami ni izkazal, da mu je navedena družba opravila zaračunano storitev. Gre za račun za gradbeno obrtniška, strojna in elektro dela, obnova lokalov II. faza. V obravnavani zadevi je tožnik predložil pogodbo 16/610-2007 z dne 16. 4. 2007, iz katere je razviden predmet pogodbe, terminski plan, vrednost del in način obračunavanja, kakor tudi obveznosti pogodbenih strank. Pogodba je bila sklenjena na podlagi predračunov z dne 20. 3. 2007. Storitve naj bi bile opravljene 3. 7. 2007, plačilo pa naj bi po računu zapadlo 3. 2. 2008. Tožniku gredo očitki, da ne razpolaga z drugimi izvirnimi listinami po Zakonu o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) in Pravilnikom o načinu označitve in organizaciji ureditve gradbišča, vsebini in načinu vodenja dnevnika o izvajanju del in o kontroli gradbenih konstrukcij na gradbišču (v nadaljevanju Pravilnik). Računu je predložena tabela (obračun del), brez žiga in podpisa niti ni potrjena s strani tožnika, kar je v nasprotju s pogodbo. Ker so se dela izvajala dalj časa, in ne gre le za opravo obrtniških del, ampak za gradbena obrtniška in strojna dela, se tožniku očita, da nima začasnih gradbenih situacij, pa tudi da ni bila predložena gradbena dokumentacija (gradbeni dnevniki, knjiga obračunskih izmer), storitve pa so zaračunane v enkratnem znesku, kar ni v gradbeništvu običajno, tožnik ni izvedel nadzora gradbišča. Pravica do odbitka vstopnega DDV je vezana na pogoje, ki jih z zakonom predpisuje slovenska nacionalna zakonodaja in pravo EU. Davčni zavezanec sme praviloma pri izračunu svoje davčne obveznosti odbiti vstopni DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da se DDV nanaša na dobavo blaga ali storitev od drugega davčnega zavezanca; 2. da ima davčni zavezanec ustrezen račun; 3. da gre za uporabo tega blaga ali storitev za namene njegovih obdavčenih transakcij; 4. da ne gre za goljufijo ali zlorabo sistema DDV, oziroma da davčni zavezanec ni vedel ali moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt višje v dobavni verigi.

ZDDV-1 v prvem odstavku 63. člena določa, da ima davčni zavezanec pravico, da od DDV, ki ga je dolžan plačati, odbije DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal pri nabavah blaga oz. storitev, če je to blago oz. storitve uporabil oz. jih bo uporabil za namene svojih obdavčljivih dejavnosti in sicer DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal v Sloveniji za blago ali storitve, ki mu jih je dobavil ali mu jih bo dobavil drug davčni zavezanec. Pravica do odbitka DDV nastane v trenutku, ko nastane obveznost obračuna DDV. Davčni zavezanec sme odbiti DDV ne prej kot v davčnem obdobju, v katerem je prejel račune za njemu opravljeno dobavo blaga ali storitev (62. člen ZDDV-1). Za uveljavljanje pravice do odbitka DDV mora davčni zavezanec imeti račun, izdan v skladu z 81. do 84. člena ZDDV-1 (a) točka prvega odstavka 67. člena ZDDV-1). Tako izhaja tudi iz določb členov 2(1), 17(1), 2(a), 18(1), 22(3), 28(g), (h), (f), 6. Direktive Sveta 77/388/EGS z dne 178. 5. 1977 s spremembami (v nadaljevanju Šesta Direktiva) in določb členov 2(1)(a) in (c), 167., 168(a), 178, 220, 226 Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. 12. 2006, ki je nadomestila Šesto Direktivo (v nadaljevanju Direktiva Sveta 2006/112), ki jih je Republika Slovenija prenesla v določbe ZDDV in ZDDV-1. Sodišče Evropske Unije (v nadaljevanju SEU), ki je v pravnem redu EU med drugim pristojno zagotoviti enotno razlago in uporabo prava EU, je v zvezi s problematiko zavrnitve odbitka vstopnega DDV zavzelo več stališč, med drugim v zadevi C-255/02 (Halifax plc) z dne 21. februarja 2006, v združenih zadevah C-354/03, C-355/03, C-484/03 (Optigen Ltd) z dne 12. januar 2006, v združenih zadevah C-439/04 in C-440/04 (Axel Kittel) z dne 6. julija 2006 ter v novejšem času v združenih zadevah C-80/11 in C-142/11 ( Mahagében in Dávid) z dne 21. 6. 2012 ter v zadevi C-324/11 (Tóth) z dne 6. 9. 2012. Pravica do odbitka vstopnega DDV je vezana na predpisane pogoje, kot to izhaja iz 8 točke te obrazložitve. Predmet obdavčitve z DDV je med drugim dobava blaga in opravljanje storitev, ki jih davčni zavezanec opravi v okviru opravljana svoje ekonomske dejavnosti na ozemlju Republike Slovenije za plačilo (1. in 3. točka prvega odstavka 3. člena ZDDV-1). Pravica do odbitka vstopnega DDV se lahko zavrne v primeru, če kateri od navedenih pogojev ni izpolnjen. Prvostopenjski organ se je v primeru, kot je obravnavani, pri presoji upravičenosti do odbitka DDV ukvarjal predvsem z vprašanjem ali so bile storitve dejansko opravljene prav s strani izdajatelja računa, to je družbe B. d.o.o.. V primeru, kot je obravnavani, ko davčni zavezanec predloži ustrezen račun in je storitev oz. dobava blaga opravljena (pri čemer niti ni vedno pomembno, ali je dobavo oz. storitev opravil izdajatelj računa, njegov podizvajalec ali nekdo drug, kot smiselno izhaja tudi iz sodbe SEU C-324/11 z dne 6. 9. 2012 in iz sodbe v združenih zadevah C-80/11 in C-142/11 z dne 21. 6. 2012), je pravica do odbitka mogoče zavrniti, če davčni organ na podlagi objektivnih okoliščin dokaže, da je davčni zavezanec vedel oz. bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo izdajatelja računa ali drugega gospodarskega subjekta višje v dobavni verigi.

Iz ugotovitev dejanskega stanja v obravnavanem primeru izhaja, da davčni organ subjektivnega elementa oz. 4. pogoja za (ne)priznavanje odbitka vstopnega DDV, posebej ne ugotavlja in tega zato tudi ne obrazloži, saj svojo obrazložitev utemelji predvsem na okoliščinah nepravilne in nepopolne dokumentacije tožnika, iz katere ni izkazano, da je tožniku storitve opravila navedena družba, za katero ugotavlja, da gre za družbo tipa „missing trader“. Navedena družba tožnika kot kupca tudi ni imela zavedenega v svojih knjigah. Prvostopenjski organ se tudi ne opredeli glede pogodbe o opravi posla, niti do specifikacije del, ki so priloga računa, za katerega ugotavlja zgolj formalno pomanjkljivost (ni podpisana s strani tožnika), ob tem pa ne pojasni kakšne posledice ima takšna pomanjkljivost na samo pravico do odbitka vstopnega DDV v konkretnem primeru. V ugotovitvenem postopku se prvostopenjski organ ni posebej ukvarjal z ugotavljanjem okoliščin, ki bi kazale na tožnikov subjektivni element oz. njegovo vedenje, da s sporno transakcijo sodeluje pri utaji DDV, saj iz upravnih spisov ni razvidno, kako se npr. tožnik obnaša oz. kako vodi poslovno dokumentacijo v podobnih primerih oz. ali ima tudi sicer enake plačilne pogoje oz. zapadlost v plačilo. Tudi ni raziskano, na kakšen način in pod kakšnimi pogoji je bila pogodba sklenjena, saj se prvostopenjski organ ne opredeli do tožnikovih pojasnil, da je prejel več ponudb glede oprave del, v postopku pa tudi ni raziskano, s kom konkretno je tožnik sodeloval oz. kako je opravljal nadzor, na katerega se tudi v tožbi (in pritožbi) sklicuje. V zadevi ni raziskano niti pojasnjeno ali je pogodba bila izvršena tako kot je zapisana oz. zakaj se pogodba v določenih točkah ni izvrševala, kot sta se stranki dogovorili (npr. glede obračuna del, nadzora, ipd.), niti s kom se je tožnik dogovarjal, kako in s kom je sodeloval, ko se je projekt izvajal niti okoliščine, ki se nanašajo npr. na terminski plan oz. eventualnih dokazilih o danih garancijah ipd.

Ker po povedanem niso pojasnjene objektivne okoliščine, ki naj bi v obravnavani zadevi dokazovale, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo izdajatelja računa ali drugega gospodarskega subjekta višje v dobavni verigi, razlogi, ki pa se nanj sklicuje prvostopenjski organ in tožena stranka pa niso relevantni pri uveljavljanju pravice do odbitka vstopnega DDV glede na novejšo sodno prakso SEU (glej stališča v že navedenih sodb SEU v zadevah Tóth, Mahagében in David), je nepravilno uporabljeno materialno pravo, v posledici česar je ostalo tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Ker je pravica do odbitka vstopnega DDV sestavni del mehanizma DDV in del temeljnega načela nevtralnosti in se načeloma ne sme omejiti (ta ima smisel v tem, da se podjetnika v celoti razbremeni DDV, ki ga je dolžan ali ki ga je plačal v okviru svoje gospodarske dejavnosti in se z njim zagotavlja nevtralnost), ostane ta pravica pridobljena le takrat, kadar davčnemu zavezancu ni mogoče očitati subjektivnega elementa oz. kadar je ravnal v dobri veri in je njegovo sodelovanje izključeno. V obravnavanem primeru se sodišče do tega bistvenega relevantnega elementa za priznavanje odbitka vstopnega DDV ne more opredeliti, saj je v relevantnih okoliščinah ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Ugotovitve, ki se nanašajo na datum predračuna, zapadlosti, načina zaračunanih storitev in nevodenja gradbenih dnevnikov po ZGO-1 oz. Pravilniku same ne zadoščajo za presojo nedobrovernosti na strani tožnika v smislu navedenih sodb SEU. Iz sodne prakse SEU pa izhaja, da so okoliščine, da je davčni zavezanec deloval v dobri veri in razumno, kolikor je bilo v njegovi moči in da je njegovo sodelovanje pri goljufiji izključeno, pomembni dejavniki. Ker glede na povedano izhaja, da v obravnavanem primeru zavrnitev pravice do odbitka DDV sloni na razlogih, ki niso relevantni (kar poudarja tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu X Ips 71/2012 z dne 30. maja 2013), zaradi česar je ostalo vprašanje glede nedobrovernosti tožnika nepopolno ugotovljeno, saj se ta okoliščina s strani davčnega organa izkazuje zgolj na okoliščinah vsebine samega računa ter na nezakonitosti na strani izdajatelja računa družbe B. d.o.o. (npr. ker se med kupci tožnik ne pojavlja oz. v obračunu DDV-O te družbe).

Zgolj nezakonitosti, ki so na strani izdajatelja računa, pa ne zadoščajo, da bi tožniku lahko šel očitek, da je vedel ali bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, ki so del utaje DDV. Ker v konkretnem primeru dobrovernost tožnika, na katero se tožnik v tožbi sklicuje, z indici v nasprotno smer po mnenju sodišča ni omajana v zadostni meri v tem smislu, da bi mu v skladu s prakso SEU ne šla pravica do odbitka vstopnega DDV (saj okoliščine na strani dobavitelja ne morejo biti prevladujoč razlog za zaključek, da je tožnik vedel ali da bi moral vedeti, da sodeluje pri goljufivih transakcijah, katerih namen je zloraba DDV), in ker ostalih objektivnih okoliščin davčni organ ni raziskal na ta način, da bi iz njih sodišče lahko celovito presodilo, ali so izpolnjeni vsi pogoji za nepriznavanje pravice do odbitka vstopnega DDV, se izpodbijana odločba ne da preizkusiti, ker je nepravilno uporabljeno materialno pravo in je posledično ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Glede na okoliščine primera ni možno jasno in celovito oceniti, ali so podane relevantne objektivne okoliščine, ki naj bi v obravnavani zadevi dokazovale, da je tožnik vedel oz. bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka vstopnega DDV, povezana z goljufijo izdajatelja računa ali drugega gospodarskega subjekta, višje v dobavni verigi. V ponovnem postopku bo prvostopenjski organ moral natančneje pojasniti tudi na kakšen način je tožnik posloval tudi z drugimi subjekti ter navesti primere dobre prakse tožnika oz. obrazložiti, v čem je njegova opustitev v odnosu do konkretnega dobavitelja, ki kaže na njegov subjektivni element v smislu zgoraj navedene sodne prakse SEU.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita, je sodišče tožbo na podlagi 4. in 2. alineje prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in zadevo vrnilo, ob upoštevanju četrtega in petega odstavka istega člena ZUS-1, organu prve stopnje v ponoven postopek.

Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem se, če je sodišče tožbi ugodilo in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravilo, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnave zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki ni odvetnik, se mu v skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika, priznajo stroški v višini 80,00 EUR. V obravnavani zadevi je glede na prvi odstavek 154. člena v zvezi s tretjim odstavkom 165. člena Zakona o pravnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v povezavi z 22. členom ZUS-1 v zvezi s sklepom VS RS X Ips 71/2012 z dne 30. 5. 2013 tožnik upravičen tudi do povračila stroškov revizijskega postopka. V skladu z drugim odstavkom 155. člena ZPP je sodišče uporabilo odvetniško tarifo, določeno v Zakonu o odvetniški tarifi (ZOdvT). Sodišče je te stroške odmerilo glede na predloženi stroškovnik, pri čemer je izhajalo iz vrednosti spornega predmeta v višini 105.330,60 EUR. Po tarifni št. 3300 je določilo stroške v višini 1.778,00 EUR (količnik 2,0 x 889,00 EUR). Skupaj mora torej tožena stranka povrniti tožeči stranki 1.858,00 EUR. Glede vračila takse se upošteva 37. člen Zakona o sodnih taksah ( ZST-1).

Sodišče je odločalo brez glavne obravnave (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).