Jedro

Odmero odškodnine zaradi prestanih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja duševne aktivnosti upravičujejo okoliščine, da so sicer degenerativne spremembe pri tožniku nastopile prej, kot pa bi, če poškodbe ne bi bilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (za znesek 4.500,00 EUR s pripadki) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni toženi stranki povrniti 204,94 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku tožnika delno ugodilo in toženi stranki naložilo v plačilo zakonske zamudne obresti od 15.059,39 EUR za čas od 19.6.2003 do 16.2.2004 ter znesek 9.339,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.2.2004 dalje (1. točka izreka sodbe); višji tožbeni zahtevek, to je za 13.252,59 EUR s pripadki in zakonske zamudne obresti od 7.538,34 EUR za čas od 19.6.2003 do 16.2.2004, pa zavrnilo (2. točka izreka sodbe); ter odločilo, da krijeta pravdni stranki vsaka svoje stroške postopka (3. točka izreka sodbe).

Pritožuje se tožena stranka, uveljavlja vse v 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) predvidene pritožbene razloge in predlaga, da višje sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v izpodbijanem delu zavrne, podrejeno pa, da zadevo vrne v ponovno sojenje prvostopenjskemu sodišču. Meni, da telesne bolečine in neugodnosti v času zdravljenja, ki jih je tožnik trpel, niso bile takšne, da bi opravičevale odškodnino v dosojenem znesku. Glede na to, da sta oba izvedenca, ko sta bila zaslišana, podala skupne ugotovitve, ocenjuje, da so te lahko zadostna osnova za objektivizacijo težav. Poudarja pa, da je izvedeniško mnenje zgolj eden izmed dokazov, mora pa sodišče upoštevati tudi vse ostale dokaze. Bolečinska obdobja, kot sta jih opredelila izvedenca, pa so delno v nasprotju z medicinsko dokumentacijo, iz katere izhaja, da je tožnik zdravnikom ob kontrolnih pregledih marca, aprila in junija 2003 povedal, da nima bolečin. Potrebno je gledati subjektiven odnos tožnika do bolečin. Sodišče ni dokazno ocenilo navedenih razhajanj med posameznimi dokazi in ni obrazložilo, zakaj je sodbo oprlo zgolj na izvedenski mnenji. Tako nima razlogov o odločilnih dejstvih. Že tri mesece po nezgodi je zdravnik ugotovil, da ima tožnik hrbtenico popolnoma razgibano. Meni, da so bolj verodostojni podatki, ki so nastali kmalu po nesreči in so posledica dejanskega stanja, kot pa ugotovitve izvedenca več let po dogodku, kjer izvedenec sam prizna, da gre zgolj za ocene. Morda tožnik sodi med ljudi, ki bolečine zelo dobro prenašajo, zato mu je, ob upoštevanju načele individualizacije škode, dosojena odškodnina iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti v času zdravljenja odmerjena previsoko. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi morala biti za 2.000,00 EUR nižja. Pretirana je tudi odškodnina iz naslova strahu, glede na sodno prakso je za 600,00 EUR previsoka. Ker je bil potek zdravljenja ugoden, sekundarni strah ni bil intenziven in dolgotrajen. Odškodnina, dosojena v zvezi z zmanjšanjem življenjske aktivnosti tožnika, pa je previsoka za 1.900,00 EUR. Opozarja na razhajanja med izvedeniškim mnenjem in listinsko dokumentacijo kot že v zvezi z dosojo odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti tekom zdravljenja. Opozarja, da tožnik lahko počne vse oziroma večino dejavnosti kot pred nezgodo, le da določene aktivnosti opravlja s povečanimi napori. Opustitev dela dejavnosti pa je posledica tožnikove subjektivne odločitve in ni objektivno pogojena s težavami zaradi poškodbe. Sodišče bi moralo upoštevati tudi predhodna obolenja tožnika, v tem pogledu je sprejelo povsem zmotno materialnopravno stališče, ko je ocenilo, da so predhodne bolezenske težave tožnika razlog za prisojo višje odškodnine. Poškodba je le v manjši meri prispevala k poslabšanju ukrivljenosti hrbtenice. Zaradi tožnikove bolezni bi slej ko prej nastopile degerenativne spremembe. S stališčem, da je riziko osebnostnih lastnosti oškodovanca riziko povzročitelja škode, je sodišče materialnopravno zmotno odgovorilo na vprašanje podane vzročne zveze. Posledice poškodbe je potrebno razmejiti od bolezenskih stanj tožnika. Kot materialnopravno zmotno graja tudi odločitev o začetku teka obresti, ker da ni mogla priti v zamudo pred potekom 14 dnevnega roka za odgovor na zahtevek.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Meni, da je sodišče pravilno uporabilo in upoštevalo vse kriterije za odmero odškodnine, za svoje zaključke je imelo podlago v strokovnih izvedeniških mnenjih. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe v okviru v pritožbi uveljavljenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku – ZPP) ugotovilo, da je prvo sodišče izhajalo iz pravilnih materialnopravnih izhodišč, glede na ta in trditveno podlago strank pa tudi popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje. Tudi kršitev procesnih pravil ni bilo.

Materialnopravna podlaga za dosojo odškodnine iz naslova nepremoženjske škode je določilo 179. čl. Obligacijskega zakonika (OZ), glede bodoče nepremoženjske škode pa tudi 182. čl. OZ. Kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje, opozarja pa na to tudi pritožba, sta glede na določbo 179. čl. OZ temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo načelo individualizacije odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo individualizacije se osredotoča na posameznika kot neponovljivo celoto ter na obseg in vsebino telesnega in duševnega trpljenja, ki sta ravno tako edinstvena, obenem pa te škode ni mogoče matematično izraziti z numerično vrednostjo. Višina prisojene odškodnine zato predstavlja zgolj nadomestek, ki naj oškodovancu nudi pravično denarno zadoščenje za prestano in bodočo nematerialno škodo. Sestavni del načela individualizacije je načelo izravnalne pravičnosti: denarno zadoščenje naj v okviru danih možnosti izravna s škodnim dogodkom porušeno vrednostno sorazmerje. Na načelo pravičnosti pa se osredotoča tudi načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja uporabo razdeljevalne pravičnosti, po kateri gre za sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera, kar je izraženo tudi v ustavnem načelu enakosti pred zakonom in načelu enakega varstva pravic (14. in 22. čl. Ustave RS). Naloga sodišča je, da poišče ustrezno vrednostno ravnotežje med sorazmerno lažjimi in sorazmerno hujšimi primeri.

Tožnik je v obravnavanem škodnem dogodku utrpel zdrobljen oziroma stisnjen zlom osmega in devetega prsnega vretenca, zlom prsnice in udarec v prsni koš, kar je po oceni izvedenca dr. A. huda telesna poškodba.

Pravilno je stališče pritožbe, da je izvedeniško mnenje zgolj eden izmed dokazov. Sodišče mora upoštevati tudi ostale dokaze, in sicer vsakega posebej ter vse skupaj kot celoto. Navedeno je prvostopenjsko sodišče v konkretnem primeru storilo: naredilo je 8. čl. ZPP skladno celostno dokazno oceno in jasno ter natančno obrazložilo, katera dejstva in zakaj šteje za dokazana. V osrednjem odstavku na četrti strani izpodbijane sodbe je na podlagi skrbne dokazne ocene, s katero pritožbeno sodišče v celoti soglaša, zaključilo, da izvidom, na katere se sklicuje pritožba, ni moč nekritično slediti. Zato se je pri razsoji oprlo na argumentirani, po dopolnitvah in zaslišanju pa tudi povsem skladni in konsistentni mnenji izvedencev dr. Š. in dr. A. Pritožbena očitka, da sodišče razhajanj med mnenji obeh izvedencev in izvidi ni dokazno ocenilo, in da zato sodba v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih, sta povsem neutemeljena. Izvedenca sta pojasnila, da glede na težo poškodb, ki jih je utrpel tožnik, ni mogoče, da tri mesece po poškodbi ne bi imel bolečin, hrbtenica pa bi bila v celoti razgibana. Pojasnila sta tudi, zakaj je po njunem mnenju prišlo do takih zapisov v izvidih. Poudariti je potrebno, da izvedenca razpolagata s strokovnim znanjem, zaradi česar sta sploh bila angažirana v postopku. Oba izvedenca sta v imeniku sodnih izvedencev Ministrstva za pravosodje. Glede na določbe Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (Ur. l. RS št. 7/02-84/08) lahko izvedenec postane le oseba, ki ima strokovno znanje in praktične izkušnje. Sodni izvedenci so zagotovo sposobni podajati strokovne ugotovitve in ocene, zato po prepričanju pritožbenega sodišča ne zdrži pritožbeno izvajanje, da so bolj verodostojni podatki, ki so nastali ob pregledih tožnika, kot pa ugotovitve izvedenca več let po dogodku. Ne samo, da so izvedenci visoko kvalificirani strokovnjaki. Izvedenca sta do skladnih ugotovitev prišla potem, ko sta obravnavani primer proučila z vseh vidikov, da sta sploh lahko odgovorila na vprašanja sodišča. Upoštevala sta tudi zapise na izvidih s kontrolnih pregledov. Pri tem pa nista bila vezana na časovno obdobje nekaj minut kot zdravniki ob kontrolnih pregledih, o poškodbah tožnika in njegovem zdravstvenem stanju sta imela na voljo relativno veliko podatkov, tako da sta lahko primer preučila z vseh vidikov, zato v njune praktično skladne dejanske ugotovitve tudi pritožbeno sodišče ne dvomi. Ob upoštevanju ugotovitev obeh izvedencev in izpovedbe tožnika o stopnji in trajanju telesnih bolečin ter nevšečnostih, ki jih je trpel med zdravljenjem, je prvostopenjsko sodišče pri dosoji odškodnine iz tega naslova v znesku 6.259,39 EUR (1,5 milijonov SIT) pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno grajo o nezadostnem upoštevanju načela individualizacije škode, češ da tožnik očitno zelo dobro prenaša bolečine, je potrebno zavrniti. Tekom postopka na prvi stopnji tožena stranka namreč teh trditev ni podala, zato predstavljajo neupoštevno pritožbeno novoto (337. čl. ZPP), saj ni pojasnila, zakaj trditev ni podala prej.

Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki ga smiselno povzema tudi pritožba, odškodnina, ki jo je prvostopenjsko sodišče tožniku dosodilo iz naslova strahu, po višini ne odstopa od odškodnin, ki jih iz tega naslova sodišča dosojajo v primerljivih primerih. Potrebno je upoštevati, tako kot je to storilo prvo sodišče, da je bil tožnik pri polni zavesti, ko je avto odneslo s ceste in se je prevrnil na streho; da neposredno po nesreči ni čutil nog in je bila sprva postavljena diagnoza zlom hrbtenice, zaradi česar je bil začetni sekundarni strah zelo intenziven; ker pa je zdravljenje potekalo ugodno, tak strah ni trajal pretirano dolgo. Denarna satisfakcija 1.800,00 EUR je glede na okoliščine primera povsem ustrezna.

Tudi kritiko dosoje odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pritožba utemeljuje s tem, da sodišče po njenem mnenju neupravičeno ni upoštevalo izvida z dne 4.6.2003. Da je bila odločitev prvostopenjskega sodišča, da se opre na mnenje obeh izvedencev, pravilna in zakaj je pritožbeno sodišče že obrazložilo. Sodišče je upoštevalo, da tožnik lahko počne večino dejavnosti kot pred nezgodo. vendar s povečanimi napori in to tudi primerno ocenilo. Pritožbeno stališče, da odločitev tožnika, da del dejavnosti opusti, ni objektivno pogojena s težavami zaradi poškodbe, nima podlage v podatkih spisa. Izvedenca sta potrdila zatrjevanja tožnika, da je igranje košarke, kolesarjenje in smučanje opustil po predmetni poškodbi zaradi bolečin, ki jih je oziroma bi jih še imel, če bi se še naprej ukvarjal s temi športi. Gre torej za odločitev, ki je objektivno pogojena s težavami zaradi poškodbe. Pri razsoji je sodišče pravilno upoštevalo tudi predhodna obolenja oziroma stanje tožnika. Ugotovilo je, da predhodna ukrivljenost prsne hrbtenice in vdrt prsni koš tožniku pred poškodbo nista povzročala težav v smislu, da ne bi mogel česa početi ali bi kaj težje počel. Predhodna ukrivljenost hrbtenice je imela pri tožniku za posledico samo sključeno držo. Ker pa je predmetna poškodba povečala ukrivljenost hrbtenice, se je zmanjšala gibljivost prsno – ledvene hrbtenice in nastopile so težave. Te torej niso posledica prirojenih nepravilnosti pri tožniku, temveč obravnavane poškodbe. Tožena stranka narobe razume sodbo, da so predhodne bolezenske težave tožnika razlog za prisojo višje odškodnine. Sodišče je namreč na podlagi mnenj izvedencev zaključilo, da je poškodba pospešila nastanek težav, ki bi sicer z leti pri tožniku nastale tudi zaradi prirojenih deformacij. Ker pa so te težave dokazano nastale prej, kot bi, če poškodbe ne bi bilo, je odločitev, da gre tožniku v okviru duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti odškodnina tudi zaradi teh zgodnejših težav, ob dejstvu, da je tožnik še mlad (ob nesreči je bil star 19 let), materialnopravno pravilna. Pravilno je prvostopenjsko sodišče poudarilo tudi, da sama telesna sprememba – ukrivljenost hrbtenice – pri dosoji odškodnine ni pomembna. Namen odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je v zadoščenju, ki naj omili vse omejitve v oškodovančevih življenjskih aktivnostih, ki jih zaradi prizadetosti na psihičnem ali telesnem področju ne more več opravljati, ali pa jih opravlja s povečanimi napori in zaradi tega duševno trpi. Ni torej že sama telesna poškodba ali sprememba tista, ki daje oškodovancu pravico do odškodnine, ampak so to posledice, ki jih čuti v svoji duhovni sferi in se manifestirajo kot duševna bolečina. Degenerativne spremembe so pri tožniku že nastale le na poškodovanih mestih, zaradi skolioze pa bi do generativnih sprememb sicer prišlo, vendar kasneje. Sodišča ni zaključilo, da je riziko osebnostnih lastnosti oškodovanca riziko povzročitelja škode. Materialnopravno pravilno pa je upoštevalo, da so degenerativne spremebe nastopile prej kot bi, če ne bi utrpel predmetnih poškodb. S tem je pravilno odgovorilo tudi na vprašanje vzročne zveze. Sodišče je tožniku priznalo odškodnino kot denarno satisfakcijo le za tiste težave, ki so posledica obravnavanega škodnega dogodka. Ugotovilo je namreč, da pred poškodbo težav ni imel, pa čeprav je imel ukrivljeno prsno hrbtenico in vdrt prsni koš. Iz ugotovitev izvedencev pa ne izhaja, da bi tožnik zaradi teh predhodnih hib trpel bolečine večje ali daljše intenzitete, niti da bi bile nevšečnosti, katere je sodišče upoštevalo pri dosoji odškodnine, zaradi predhodnih stanj tožnika kaj drugačne. Z dosojo 7.000,00 EUR iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je bila tožniku po mnenju drugostopenjskega sodišča dosojena pravična denarna odškodnina.

Za nepremoženjsko škodo je bilo tožniku dosojenih 15.059,39 EUR, kar je v času izdaje prvostopenjske sodbe pomenilo cca. 16,3 neto povprečnih mesečnih plač na zaposlenega v RS. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prisojena odškodnina ustrezno umeščena med zneske odškodnin, ki so bili v sodni praksi prisojeni v primerljivih škodnih primerih. Tudi načelo individualizacije je bilo primerno upoštevano. Prvostopenjsko sodišče je odločilo skladno s tem načelom, ko je pri dosoji odškodnine upoštevalo tožnika z vsemi njegovimi zatrjevanimi lastnostmi.

Tudi odločitev prvostopenjskega sodišča glede začetka teka zamudnih obresti od dosojene odškodnine je pravilna v dejanskem in materialnopravnem pogledu. Odškodninska obveznost se šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode (165. čl. OZ), po 2. odst. 299. čl. OZ pa pride dolžnik, če rok za izpolnitev obveznosti ni določen, v zamudo, ko ga upnik ustno ali pisno ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, pozove, naj izpolni svojo obveznost. Toženka je zato prišla v zamudo s prejemom odškodninskega zahtevka tožnika. Uporaba določil 943. čl. OZ o 14-dnevnem roku za izplačilo v konkretnem primeru ne pride v poštev, ker ne gre za izplačilo po zavarovalni pogodbi (zavarovalnine), pač pa izplačilo odškodnine na podlagi direktne tožbe oškodovanca.

Ker pritožbena graja torej ni utemeljena, višje sodišče pa tudi ob uradnem preizkusu sodbe skladno z 2. odst. 350. čl. ZPP ni našlo kršitev in pomanjkljivosti sodbe, je pritožbo o glavni stvari in posledično v stroškovnem delu zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP. Tožena stranka, ki s pritožbo ni uspela, mora tožniku povrniti potrebne (155. čl. ZPP) pritožbene stroške. Te je drugostopenjsko sodišče odmerilo po priloženem stroškovniku tožnika (list. št. 302 spisa) in skladno z odvetniško tarifo (OT) ter Zakonom o sodnih taksah na 204,94 EUR (300 točk po OT x 0,459 EUR, 36,95 EUR sodne takse za odgovor, 2 % administrativnih stroškov od priznanih odvetniških storitev in 20 % DDV na priznane odvetniške storitve). Tožeča stranka za primer zamude pri plačilu dosojenih pravdnih stroškov ni zahtevala dosoje zamudnih obresti, in ker sodišče sodi v mejah postavljenih zahtevkov (2. čl. ZPP), ni imelo osnove, da bi jih dosodilo.