Jedro

V primeru, ko se za sklenitev pravnega posla zahteva posebna oblika, mora biti tudi pooblastilo dano v tej obliki.

Za odpoved zastaranju pa se šteje le pisna pripoznava zastarane obveznosti, torej bi se toženci lahko odpovedali zastaranju po pooblaščencih le, če bi jima dali pisno pooblastilo za pripoznavo zastarane obveznosti.

Obveznosti sodišča, da stranko opozarja na določeno pravno podlago, ni, če je že nasprotna stranka izpostavila to pravno podlago.

Izrek

Pritožba se zavrne in se delna sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Z delno sodbo je sodišče prve stopnje zoper H. in U.. (dediča po prvo toženem M. G.) ter zoper drugega in tretjega toženca zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 1.165.915,00 SIT s pripadki in za pravdne stroške s pripadki ter odločilo, da bo o stroških postopka odločilo s končno sodbo.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga nepopolne oziroma zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče delno sodbo spremeni, podredno pa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, tožencem pa naloži v plačilo stroške postopka. Meni, da odločitev ni pravilna, ker je prvostopenjsko sodišče prezrlo, da sta takratna pooblaščenca tožencev (in hkrati toženca) O. Č. in J. G. podala izjavo o zavezi za poplačilo v svojem imenu in imenu solastnikov hiše. Prezrlo je tudi njuno izpovedbo, da sta imela pooblastilo ostalih tožencev za podpis izjave o izplačilu stroškov. Tudi tožnika sta izpovedala, da sta se O. Č. in J. G. predstavljala kot pooblaščenca solastnikov hiše. Zato je mogoče šteti, da so toženci po pooblaščencih pisno podali izjavo zastaranega dolga in s tem pripoznali obveznost. Pravni posli in enostranske izjave se lahko sklenejo oziroma podajo tudi po pooblaščencu. Preklic pooblastila ter njegova zožitev pa nimata učinka proti tretjemu.

Toženci na vročeno pritožbo niso odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnika zatrjujeta, da so toženci obogateni na njun račun, ker jima niso povrnili glede na njihov solastniški delež na nepremičnini ustreznega dela vlaganj v nepremičnino, in da so sicer zastarano terjatev iz naslova vlaganj toženci pripoznali z dogovorom, katerega rezultat je dne 27.6.2000 podpisana izjava (priloga A8).

Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da iz vsebine navedene izjave ne izhaja zaveza za povračilo stroškov, ki sta jih imela tožnika v zvezi z gradnjo in vlaganji v nepremičnino, katera so bila vsa opravljena po neizpodbijanih ugotovitvah prvega sodišča, najpozneje v letu 1993, temveč zaveza za povračilo „odgovarjajočega dela realnih računov za vzdrževanje spodnjega dela stanovanjske hiše na parc. št. 610, k.o. G.“, in sicer takrat, ko bo hiša prodana. Ob pravilni materialnopravni presoji izhajata iz navedb tožnikov dve pravni podlagi: neupravičena obogatitev in sklenjen pravni posel – dogovor.

Pripoznava zastaranega dolga mora biti povsem jasna in določna, da se lahko na podlagi 336. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; uporaba na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika – OZ) šteje za odpoved zastaranju tega dolga. Izjava z dne 27.6.2000 temu ne zadosti, saj iz nje ni razvidno, da bi se nanašala na vlaganja v stanovanjsko hišo, katerih (delno) povračilo zahteva tožeča stranka, to je vlaganja v skupne dele stanovanjske hiše: popravilo strehe, žlebov, dimnika in v novo fasado. Zato ni moč šteti, da so toženci pripoznali terjatev tožnikov za (delno) povračilo zatrjevanih vlaganj v stanovanjsko hišo, posledično pa iz tega naslova vtoževana terjatev ob vložitvi tožbe v letu 2005 zaradi poteka zastaralnega roka petih let (371. člen ZOR) ni bila več iztožljiva (360. člen ZOR).

Izpodbijana odločitev prvega sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka zaradi zastaranja je torej pravilna, le materialnopravni razlogi so drugi. Zato pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D, v nadaljevanju ZPP) sodbe sodišča prve stopnje ni razveljavilo. V pritožbi izpostavljena dejstva in materialnopravna stališča pritožbe ob navedenem na pravilnost odločitve ne vplivajo. Pritožbeno sodišče zato le pripominja, da je stališče pritožbe o učinkoviti pripoznavi dolga po pooblaščencih napačno, čeprav je res, da se pravni posel lahko sklepa tudi po pooblaščencu. Vendar pa mora biti v primeru, ko se za sklenitev pravnega posla zahteva posebna oblika, tudi pooblastilo dano v tej obliki (90. člen ZOR, enako 75. člen OZ). Za odpoved zastaranju pa se šteje le pisna pripoznava zastarane obveznosti (366. člen ZOR oziroma 341. člen OZ), torej bi se toženci lahko odpovedali zastaranju po pooblaščencih le, če bi jima dali pisno pooblastilo za pripoznavo zastarane obveznosti, kot je materialnopravno pravilno zaključilo že prvo sodišče v izpodbijani sodbi.

Za uspeh s tožbo na podlagi sklenjenega dogovora pa tožeča stranka ni zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu. Tekom postopka namreč ni niti poskušala dokazovati obstoja „realnih računov za vzdrževanje spodnjega dela stanovanjske hiše“, kar je predmet sklenjenega dogovora. Ni navedla kaj sploh naj bi predstavljalo „realne račune“ in kako je vzdrževala spodnji del predmetne hiše. Ves čas se je sklicevala zgolj na vlaganja v skupne dele stanovanjske hiše in s tem povezano cenitev (priloga A 3); v tem delu je zato tožba nesklepčna. Kljub nesklepčnosti tožbe pa v konkretnem primeru ni bilo obveznosti prvega sodišča, da bi v okviru materialnega procesnega vodstva po 285. členu ZPP tožečo stranko pozivalo na dopolnitev navedb (in dokaznih predlogov). Da tožba ni sklepčna namreč izhaja iz trditev tožene stranke, ki je večkrat poudarila, da se izjava z dne 27.6.2000 ne nanaša na vlaganja v hišo do leta 1993, temveč zgolj poplačilo odgovarjajočega dela realnih računov za vzdrževanje spodnjega dela stanovanjske hiše, pri v tožbi zatrjevanih vlaganjih pa ne gre za vzdrževalna dela v korist spodnjega dela stanovanjske hiše, temveč za vlaganja, ki sta jih tožnika izvedla za potrebe ureditve lastnega stanovanja. Obveznosti sodišča, da stranko opozarja na določeno pravno podlago ni, če je že nasprotna stranka izpostavila to pravno podlago (gl. uvodna pojasnila dr. Galiča k spremembam Zakona o pravdnem postopku, izdal Ur. l. RS, leta 2008, stran 53). Torej je tudi po presoji na podlagi druge pravne podlage – dogovora pravdnih strank odločitev prvostopenjskega sodišča materialnopravno pravilna.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako ne procesne kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane odločitve paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP) in je odločitev materialnopravno pravilna, je na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano delno sodbo.

Izrek o stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Tožnika, ki s pritožbo nista uspela, sama nosita stroške pritožbenega postopka.