Jedro

Storilec torej ni predlagal postavitev izvedenca zato, ker bi želel dokazovati poškodbo glave, kot je zmotno štelo sodišče prve stopnje, niti ni zatrjeval, da naj bi vzrok za njegovo vedenje v sami poškodbi glave. Ker je storilec s predlaganim dokazom tj. postavitvijo izvedenca nevropsihiatra želel dokazovati, da se zaradi zaužitja zdravila ni mogel zavedati svojega ravnanja oziroma ga imeti pod nadzorom, s tem pa dokazovati, da niso podani subjektivni elementi prekrška, da torej ni podana storilčeva odgovornost za storjena prekrška, bi sodišče tak dokaz moralo izvesti, saj gre za razbremenilni dokaz, ki je pravno relevanten za odločitev o odgovornosti za storjeni prekršek, je primeren in dosegljiv, prav tako pa ni razlogov, da bi sodišče štelo, da je dejstvo, ki ga želi storilec s tem dokazom dokazovati, že dokazano z drugimi dokazi.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo storilčevo zahtevo za sodno varstvo zoper plačilni nalog Policijske postaje Celje z dne 24. 6. 2020 ter storilcu naložilo plačilo sodne takse v znesku 40,00 EUR.

2. Zoper sodbo se pritožuje storilec zaradi absolutno bistvene kršitve določb postopka o prekršku po 3. točki prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (ZP-1) ter kršitve pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave RS ter 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter prekrškovno zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. S plačilnim nalogom, zoper katerega je storilec vložil zahtevo za sodno varstvo, se storilcu očita storitev prekrškov po prvem odstavku 10. člena ter prvem odstavku 22. člena ZJRM-1, ki naj bi ju storil s tem, da je 24. 6. 2020 ob 18.53 uri na avtobusnem postajališču na naslovu M. cesta 54, ..., spal na javnem kraju, ki za to ni namenjen in s takšnim ravnanjem vznemirjal občana F. F. ter D. K., nato pa v istih časovnih in krajevnih okoliščinah ni upošteval na kraju odrejenega zakonitega ukaza uradne osebe, da naj izroči osebno izkaznico oziroma se identificira. Za prekršek po prvem odstavku 10. člena ZJRM-1 je prekrškovni organ storilcu določil globo v višini 83,46 EUR, za prekršek po prvem odstavku 22. člena ZJRM-1 pa globo 333,29 EUR ter mu izrekel enotno sankcijo – globo v višini 397,29 EUR.

5. Storilec je v zahtevi za sodno varstvo kot bistveno navajal, da je med čakanjem na prevoz v Maribor zaradi neznosnih in nespecifičnih bolečin v hrbtu vzel zdravilo Tramal, se na avtobusnem postajališču usedel na klop, nato pa zaradi zdravila doživel ″blackout″, saj ga je nekdo v tem času udaril po glavi, v takem stanju pa niti slučajno ni mogel vedeti za kaj gre. Policistom je očital neustrezno postopanje glede na njegovo zdravstveno in psihofizično stanje, saj je navzven deloval nezavedno, nemočno in instinktivno, zaradi česar bi ga policisti morali odpeljati k zdravniku in ne v pridržanje na Policijsko postajo ... . V zahtevi za sodno varstvo pa je predlagal tudi, da naj se v postopek pritegne izvedenca nevrokirurga, ki naj se opredeli do njegove osebnostne strukture ter njegove neodzivnosti na nastali položaj.

6. Sodišče prve stopnje je glede na povzete navedbe v zahtevi za sodno varstvo dopolnilo dokazni postopek, v katerem je zaslišalo poslujoča policista G. M. ter P. K., medtem ko storilca ni zaslišalo, saj se na vabilo na zaslišanje ni odzval, niti ni svoje odsotnosti opravičil, čeprav je bil opozorjen, da bo v takem primeru sodišče odločilo zahtevi za sodno varstvo brez njegovega zaslišanja, ker za pravilno odločitev ni nujno, da bi bil zaslišan. Dokaznemu predlogu za postavitev izvedenca pa ni sledilo, z obrazložitvijo, da ni sledilo zagovoru storilca, ki ga je podal v zahtevi za sodno varstvo, da je imel poškodbo na glavi, saj sta oba zaslišana policista verodostojno izpovedala, da storilec ni omenjal nobene poškodbe glave, da take poškodbe nista videla, da fotografija, ki jo je priložil storilec glede poškodbe ne dokazuje ničesar in da tudi iz zdravstvene dokumentacije ni razvidno, da bi storilec pri zdravniškem pregledu naslednjega dne pokazal ali omenjal poškodbo glave. Taka zavrnitev dokaznega predloga pa predstavlja kršitev pravice do obrambe, ki jo v pritožbi zatrjuje tudi storilec.

7. Utemeljene so namreč pritožbene navedbe, da z dokaznim predlogom za postavitev izvedenca nevropsihiatra želel dokazati, da je prenočevanje oz. spanje na javnem kraju ter neodzivnost na nastali položaj posledica stranskih učinkov zaužitega zdravila Tramal. Storilec torej ni predlagal postavitev izvedenca zato, ker bi želel dokazovati poškodbo glave, kot je zmotno štelo sodišče prve stopnje, niti ni zatrjeval, da naj bi vzrok za njegovo vedenje v sami poškodbi glave. Ker je storilec s predlaganim dokazom tj. postavitvijo izvedenca nevropsihiatra želel dokazovati, da se zaradi zaužitja zdravila ni mogel zavedati svojega ravnanja oziroma ga imeti pod nadzorom, s tem pa dokazovati, da niso podani subjektivni elementi prekrška, da torej ni podana storilčeva odgovornost za storjena prekrška, bi sodišče tak dokaz moralo izvesti, saj gre za razbremenilni dokaz, ki je pravno relevanten za odločitev o odgovornosti za storjeni prekršek, je primeren in dosegljiv, prav tako pa ni razlogov, da bi sodišče štelo, da je dejstvo, ki ga želi storilec s tem dokazom dokazovati, že dokazano z drugimi dokazi.

8. Pritrditi pa je tudi pritožbenim navedbam, da je sodišče zmotno ocenilo, da zaslišanje storilca v predmetni zadevi ni potrebno, da bi sodišče odločilo o prekršku in da bi sodišče glede na navedbe v zahtevi za sodno varstvo storilca moralo zaslišati pred izdajo sodbe. Glede na navedeno so utemeljeni pritožbeni očitki o kršitvi določb postopka o prekršku iz 3. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, hkrati pa obstaja nasprotje med razlogi v obrazložitvi izpodbijane sodbe, kar predstavlja kršitev po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1. Sodišče prve stopnje namreč v 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe najprej navaja, da iz zdravstvene dokumentacije ni razvidno, da jemlje oziroma, da mu je predpisano zdravilo Tramal, nato pa storilcu v 10. točki obrazložitve očita, da se je zavedal, da lahko stori obravnavani prekršek, v kolikor ob zdravilu Tramal zaužije alkohol, pa je v to privolil. Povzeti razlogi glede subjektivnega elementa prekrška tj. krivde pa so tudi nejasni in nerazumljivi.

9. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče storilčevi pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, saj je glede na naravo ugotovljenih kršitve in okoliščine primere ocenilo, da ugotovljene kršitve postopka ne more samo odpraviti (peti odstavek 163. člena ZP-1).

10. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje najprej zaslišati storilca in ga v ta namen vabiti na zaslišanje z ustreznimi pravnimi pouki, nato pa najprej ugotoviti ali je storilec dejansko tistega dne, ko naj bi storil očitana mu prekrška, zaužil zdravilo Tramal. V kolikor bo štelo, da so take trditve v zahtevi za sodno varstvo izkazane z zadostno stopnjo verjetnosti, bo moralo angažirati izvedenca ustrezne medicinske stroke, ki bo lahko odgovoril na vprašanje, ali je zaužitje zdravila Tramal lahko vplivalo na storilčevo vedenje oziroma povzročilo posledice, kot jih zatrjuje storilec v zahtevi za sodno varstvo oziroma ali je mogoče njegovo vedenje pripisati stranskim učinkom tega zdravila (tudi v povezavi z morebiti zaužitim alkoholom) tj. da v posledici zaužitja zdravila storilec ni mogel imeti več svojega ravnanja pod nadzorom. Nadalje bo moralo oceniti storilčev zagovor ter izvedene dokaze in ugotoviti, ali je storilcu mogoče utemeljeno očitati, da se je mogel in moral zavedati svojega ravnanja in posledic ravnanja, kot je opisano v opisu prekrška ter kot izhaja iz izpovedb zaslišanih prič policistov, za svojo odločitev in zaključke pa navesti jasne, razumljive in prepričljive razloge, ki ne bodo v medsebojnem nasprotju.