Jedro

Pogodba o zaposlitvi ni določala, da bosta stranki ali kdo tretji presojali ali konkretne dejavnosti, ki bi jih nameraval izvajati tožnik ali njegov družinski član po prenehanju delovnega razmerja, pomenijo opravljanje dejavnosti, ki so sodile v njegovo delovno področje, ali so morda v zvezi z dejavnostjo delodajalca in ali bi morda lahko škodile delodajalcu, od te presoje pa bi bilo odvisno, ali delodajalec uveljavlja konkurenčno klavzulo in kot protidajatev ponuja nadomestilo ali ne. Ker torej takšna ureditev ni bila predvidena, je mogoče določila pogodbe o zaposlitvi o konkurenčni klavzuli tožnika po prenehanju delovnega razmerja obravnavati le kot nepogojno zavezo obeh strank pogodbe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku ter mu prisodilo odpravnino v višini 325.950,40 SIT z zamudnimi obrestmi od 16.4.1994 dalje in nadomestilo zaradi pogodbene določene konkurenčne klavzule v višini 1,589.008,20 SIT z zamudnimi obrestmi od 16.4.1994 dalje do plačila, ter toženi stranki naložilo povračilo stroškov postopka tožniku. Ugotovilo je, da sta tožnik in tožena stranka s pogodbo uredili konkurenčno klavzulo tako, da sta s pogodbo o zaposlitvi uredili medsebojne pravice in obveznosti za določen čas po prenehanju delovnega razmerja tožnika. Potem, ko je tožniku delovno razmerje na temelju sporazuma, sklenjenega 25.3.1994, prenehalo, bi tožena stranka morala izpolniti svoje obveznosti in tožniku izplačati dogovorjeno nadomestilo. Tega ni storila, zato je bila od prenehanja delovnega razmerja tožnika dne 16.4.1994 dalje v zamudi.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pritožila tožena stranka z navedbo, da je bila prepoved konkuriranja tožnika toženi stranki po prenehanju delovnega razmerja dogovorjena pod tremi, kumulativno določenimi pogoji, ki pa ob prenehanju delovnega razmerja tožnika niso bili izpolnjeni, zato tožena stranka ni dolžna tožniku izplačati nadomestila. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo, ker je presodilo, da je obravnavana pogodba, omejila tožnikovo svobodo izbire poklica ter njegovo gospodarsko pobudo.

Tožena stranka je zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da naj revizijsko sodišče spremeni sodbo sodišča druge stopnje in zahtevek tožnika, s katerim uveljavlja nadomestilo zaradi konkurenčne klavzule, v celoti zavrne. Revident se sklicuje na svoje pritožbene navedbe. Ponavlja, da za priznanje nadomestila niso bili izpolnjeni trije pogoji, ki jih določa pogodba. Tožnik s svojimi aktivnostmi ne more škoditi toženi stranki oziroma ne navaja, da bi imel namen ustanoviti toženi stranki konkurenčno podjetje ali da bi imel namen opravljati konkurenčno dejavnost. Zato je tožnik prost kakršnihkoli omejitev pri poklicnem delu. Njegova možnost pridobivanja torej ni zmanjšana.

Tožena stranka je 24.1.2001 pri revizijskem sodišču vložila vlogo, s katero navaja dodatne razloge, zaradi katerih je bilo po njeni oceni pri sojenju sodišča druge stopnje zmotno uporabljeno materialno pravo. Vloga je bila vložena zunaj roka za vložitev revizije, ki je za toženo stranko potekel 17.2.2000, zato je revizijsko sodišče po določilih 1. odstavka 382. člena ZPP ni moglo upoštevati.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94 - v nadaljevanju: ZPP) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila.

Tožnik je v odgovoru na revizijo zanikal njeno utemeljenost. Ugotavlja, da tožena stranka v reviziji zgolj ponavlja svoje pritožbene navedbe in predlaga, da revizijsko sodišče revizijo zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Te kršitve pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče ni ugotovilo. Revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti tudi na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP).

Tožnik in tožena stranka sta sklenila pogodbo o zaposlitvi 24.12.1993, to je v času, ko so veljala določila 7. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 13/93, 29/95). Določila petega in šestega odstavka 7. člena ZDR so bila razveljavljena z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-51/90-22 z dne 14. maja 1992 (Uradni list RS, št. 29/92), s tem, da je razveljavitev pričela učinkovati po izteku enega leta od dneva objave odločbe Ustavnega sodišča, torej od 12.6.1993 dalje. V obrazložitvi odločbe je Ustavno sodišče Republike Slovenije poudarilo, da omenjena zakonska določila ne zagotavljajo, da bi bil delodajalec v dogovoru dolžan delavcu priznati ustrezno denarno nadomestilo. V obravnavanem razmerju nista enako obremenjena oba subjekta delovnega razmreja, temveč "obveznosti iz zakonsko določenih sestavin dogovora o konkurenčni prepovedi nesorazmerno zadevajo le delavca". To pa je po presoji Ustavnega sodišča v nasprotju z ustavnim načelom pravne in socialne države (2. člen Ustave Republike Slovenije). Omenjena določila Zakona o delovnih razmerjih so bila torej razveljavljena zato, ker so navajala na sklep, da lahko delavec in delodajalec dogovorita prepoved delavcu, da bi po prenehanju delovnega razmerja konkuriral delodajalcu, ne da bi zakon delodajalcu hkrati nalagal obveznost, da delavcu zaradi te omejitve v pogodbi prizna kakšne pravice. V veljavi so ostala določila 4. odstavka 7. člena ZDR, po katerih sta se lahko delavec in delodajalec s pogodbo dogovorila o medsebojnih pravicah in obveznostih po prenehanju delovnega razmerja v zvezi z izkoriščanjem tehničnih, proizvodnih in poslovnih znanj ter poslovnih zvez, pridobljenih z delom ali v zvezi z delom v organizaciji oziroma pri delodajalcu. Ta zakonska določila, ki poudarjajo vzajemnost pravic in obveznosti pogodbenih strank, so bila pravni temelj pogodbam, kakršne so lahko sklepali delavci in delodajalci tudi po razveljavitvi 5. in 6. odstavka 7. člena ZDR. Takšen dogovor vsebuje tudi 3. člen pogodbe o zaposlitvi, ki sta jo 24.12.1993 sklenila tožnik in tožena stranka. Četrti odstavek 3. člena pogode o zaposlitvi določa, da tožniku kot vodji sektorja ob prenehanju delovnega razmerja pripada mesečno nadomestilo zaradi zmanjšanja možnosti pridobivanja dohodka v višini 15-kratnega količnika (0,65) zadnje plače za poln delovni čas, ki jo je vodja tehnično - proizvodnega sektorja prejel v skladu s to pogodbo.

Izplača se v enkratnem znesku ob prenehanju delovnega razmerja. Te pravice so bile tožniku zagotovljene zato, ker po določilih 2. odstavka 3. člena pogodbe še 15 mesecev po prenehanju delovnega razmerja sam ali njegov družinski član ni smel za svoj ali za tuj račun opravljati del, sklepati poslov, ustanavljati podjetij ali začeti z opravljanjem samostojne dejavnosti, skleniti dopolnilnega delovnega razmerja, pogodbe o delu ali pogodbe o avtorskem delu, če bi to sodilo v njegovo delovno področje, in bi bilo v zvezi z dejavnostjo delodajalca, in s čemer bi lahko škodoval ali konkuriral delodajalcu. Niti vodja sektorja oziroma tožnik niti njegov družinski član pri taki dejavnosti ne sme imeti posredne ali neposredne udeležbe. Po določilih 3. odstavka 3. člena pogodbe o zaposlitvi pa tožnik ali njegov družinski član tudi ni smel vlagati kapitalskih vložkov ali kupovati vrednostnih papirjev podjetij, ki konkurirajo delodajalcu. Pogodbena določila ne določajo dodatnih pogojev za veljavnost omenjenih določil, oziroma za nastanek obveznosti delodajalca. Niti ZDR niti pogodba o zaposlitvi ne omenjata veljavnosti omenjenega dogovora samo za primere, ko bi delavcu oziroma tožniku prenehalo delovno razmerje iz nekrivdnih razlogov in na podlagi enostranske odločitve delodajalca. Omenjena pogodbena določila niso opredeljena pogojno, čeprav dajejo takšen videz.

Določajo, katerih poklicnih in poslovnih aktivnosti delavec po prenehanju delovnega razmerja določen čas ne sme izvajati ter pojasnjujejo, zakaj jih ne sme izvajati. To pa je storjeno tako, da ustvarja videz, da delavčeve omejitve veljajo le pod pogoji, ki jih omenja revident. Iz smisla omenjenih omejitvenih določil in iz celovite ureditve konkurenčne klavzule pa je razvidno, da ne gre za dodatno določene kumulativne pogoje, ki bi opravičevali priznanje nadomestila tožniku. Tožnik po pogodbenih določilih ni smel opravljati dela iz svojega dosedanjega delovnega področja, s čemer so bile njegove poklicne možnosti ter možnosti pridobivanja objektivno omejene. Pogodba o zaposlitvi ni določala, da bosta stranki ali kdo tretji presojali ali konkretne dejavnosti, ki bi jih nameraval izvajati tožnik ali njegov družinski član po prenehanju delovnega razmerja, pomenijo opravljanje dejavnosti, ki so sodile v njegovo delovno področje, ali so morda v zvezi z dejavnostjo delodajalca in ali bi morda lahko škodile delodajalcu, od te presoje pa bi bilo odvisno, ali delodajalec uveljavlja konkurenčno klavzulo in kot protidajatev ponuja nadomestilo ali ne. Ker torej takšna ureditev ni bila predvidena, je mogoče določila pogodbe o zaposlitvi o konkurenčni klavzuli tožnika po prenehanju delovnega razmerja obravnavati le kot nepogojno zavezo obeh strank pogodbe. Na to jasno kaže tudi 5. odstavek 3. člena pogodbe o zaposlitvi, ki določa, da se nadomestilo delavcu izplača v enkratnem znesku ob prenehanju delovnega razmerja.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo, da bi sodišče druge stopnje bistveno kršilo določila ZPP ali da bi zmotno uporabilo materialno pravo, zato je revizijo na temelju določil 393. člena ZPP zavrnilo.

Določbe ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) kot predpise Republike Slovenije.