Jedro

Ugotovitev, da Uredba o povračilu stroškov za prevoz na delo in z dela ni v skladu z ustavo, ne vpliva na ustavnost oziroma zakonitost tarifne priloge k SKPgd oziroma tarifne priloge k panožni kolektivni pogodbi, ki se glede višine povračila stroškov v zvezi z delom sklicujeta na uredbo. Ugotovitev neskladnosti z ustavo namreč ne vpliva na pravico strank kolektivne pogodbe, da v kolektivni pogodbi kot avtonomnem pravnem viru kot merilo za določitev povračila stroškov v zvezi z delom določita ta povračila v višini, kakršna je določena z uredbo. S tem glede višine povračila stroškov v zvezi z delom uredba postane inkorporirana v tarifno prilogo k SKPgd oziroma k panožni kolektivni pogodbi in so jo delodajalci dolžni upoštevati tudi po ugotovitvi neustavnosti uredbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici v roku osem dni plačati razliko stroškov za prevoz na delo in z dela (za čas od 1. februarja 2004 do 31. decembra 2006) v zneskih in z zapadlostjo, razvidno iz izreka sodbe (1. točka izreka). Zavrnilo je višji tožbeni zahtevek za plačilo 2,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 11. 2006 in za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.196,45 EUR za čas od 18. 2. 2006 do 19. 2. 2006 (2. točka izreka) ter sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 290,16 EUR v osmih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od poteka izpolnitvenega roka do plačila) (3. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da Višje delovno in socialno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in ji v plačilo naloži stroške pravdnega postopka. Priglaša pritožbene stroške. Ne strinja se z razlago odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije opr. št. U-I-296/95, iz katere naj bi izhajalo, da ugotovitev neustavnosti uredbe o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih dohodkov, ki se ne vštevajo v davčno osnovo, ni vplivala na zakonitost tarifne priloge k splošni Kolektivni pogodbi za gospodarske dejavnosti in Kolektivni pogodbi dejavnosti trgovine Slovenije, ki se glede višine povračila prevoznih stroškov sklicujeta na uredbo. Ker se določbi prvega odstavka 4. točke tarifnih prilog k Splošni kolektivni pogodbi za gospodarske dejavnosti (SKPgd, Ur. l. RS, št. 40/1997) in Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije (KPDT, Ur. l. RS, št. 10/1998) sklicujeta na uredbo, za katero je bilo z ustavno odločbo ugotovljeno, da je v neskladju z Ustavo Republike Slovenije, sta v nasprotju z Ustavo tudi navedeni določbi tarifnih prilog. Lahko pa so določbe navedenih tarifnih prilog zaradi nedoločljivosti predmeta pogodbe nične tudi v primeru, če uredba, na katero se sklicujejo, ne bi bila v neskladju z Ustavo Republike Slovenije, saj je določena le zgornja meja neobdavčljivosti zneskov povračila stroškov za prevoz na delo in z dela. Tožnici je tožena stranka pravilno povrnila stroške prevoza z dela in na delo v spornem obdobju v skladu z določbo 2. točke 52. člena SKPgd in 2. točke 53. člena KPDT.

Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku /Ur. l. RS, št.26/99 s spremembami in dopolnitvami - ZPP/). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da obrazložitev izpodbijane sodbe vsebuje pravilne dejanske in pravne razloge in da je sodišče prve stopnje ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Tožeča stranka v obravnavanem individualnem delovnem sporu zahteva povrnitev stroškov prevoza na delo in z dela za čas od 1. 2. 2004 do 31. 12. 2006. Povrnitev teh stroškov je za obdobje do 30. 6. 2004 uveljavljala neposredno s tožbo v skladu z določbo četrtega odstavka 204. člena ZDR, za obdobje od 1. 7. 2004 do 31. 12. 2006 pa je predhodno sprožila obvezen postopek za mirno rešitev spora pred arbitražo tožene stranke in nato vložila tožbo.

Pravna podlaga za odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbenemu zahtevku v pretežnem delu ugodilo, je v določbi 130. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe), ki zavezuje delodajalca, da mora delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela, pri čemer se višina povračila takšnih stroškov določi z izvršilnim predpisom, če ni določena s kolektivno pogodbo splošne veljavnosti. Pri tem je pomembno, da delavec izpolni svojo obveznost prihoda na delo. Poleg tega je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na določbe 2. točke 52. člena SKPgd, 2. točke 53. člena KPDT ter na tarifni del obeh navedenih kolektivnih pogodb, to je 4. točko Tarifne priloge SKPgd in 4. točke Tarifne priloge KPDT, ki določata, da se povračila stroškov za prevoz na delo in z dela izplačujejo in usklajujejo v višini zgornjega zneska, določenega z Uredbo o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih prejemkov, ki se pri ugotavljanju davčne osnove priznavajo kot odhodek (Uredba – Ur. l. RS, št. 72/93 in nasl.), to pa je do višine 100 % stroškov javnega prevoza. Določbi 1. in 2. člena Uredbe namreč opredeljujeta višino povračil stroškov v zvezi z delom, do katere se povračila ne vštevajo v osnovo za davek od osebnih prejemkov ter višino drugih prejemkov in povračil stroškov v zvezi z delom, do katere se priznavajo kot odhodek pri ugotavljanju davčne osnove. Povračilo stroškov prevoza na delo in z dela se tako ne upošteva v osnovo za davek od osebnih prejemkov ter se priznava upravičencu kot odhodek največ do višine stroškov za prevoz z javnimi prevoznimi sredstvi, če ni možnosti prevoza s takšnimi sredstvi, pa v obliki kilometrine do višine 15 % cene motornega bencina – 98 oktanov. Zato tudi morebitna razveljavitev oz. odprava Uredbe ne more vplivati na obveznost delodajalcev do povračila stroškov v skladu s SKPgd in KPDT (tako tudi odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. U-I-6/2009 z dne 28. 1. 2010, v 10. točki obrazložitve).

Tudi sicer se stranke v navedenih kolektivnih pogodbah niso sklicevale na določitev davčnih obveznosti, temveč so se na Uredbo sklicevale zgolj zaradi določitve višine povračila prevoznih stroškov, ki so jih dolžni delodajalci plačevati delavcem. Ustavno sodišče Republike Slovenije je sicer v odločbi opr. št. U-I-296/1995 z dne 27. 11. 2007, na katero se sklicuje tožena stranka v pritožbi, ugotovilo, da Uredba ni v skladu z Ustavo Republike Slovenije. Vendar je potrebno glede tega poudariti, da Ustavno sodišče Republike Slovenije v navedeni odločbi ni ugotovilo neustavnosti določb, ki se nanašajo na povračila prevoznih stroškov, in ki se ne vštevajo v davčno osnovo. V tej zvezi je bila Uredba sprejeta predvsem za davčno pravne namene, ki je v nadaljevanju povzročila zgolj spremembe na tem področju, višina stroškov za prevoz na delo pa je tudi ob vseh nadaljnjih spremembah Uredbe in Zakona o dohodnini ostala ves čas enaka.

Tožena stranka pri obračunavanju in izplačilu prevoznih stroškov ni upoštevala določb 1. odstavka 4. točke tarifnih prilog k SKPgd in KPDT, zato je tožnici izplačevala povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela le v višini 60 namesto 100 % stroškov javnega prevoza. Zato je sodišče prve stopnje pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka pravilno uporabilo materialno pravo, ko je naložilo toženi stranki, da mora izplačati tožnici razliko med dejansko izplačanimi stroški v višini 60 % stroškov javnega prevoza in pripadajočimi 100 % stroški prevoza na delo in z dela. V tej zvezi je na podlagi predloženih izplačilnih listov, ob upoštevanju višine dejansko izplačanih prevoznih stroškov v spornem obdobju, pravilno izračunalo višino pripadajoče razlike do 100 % višine pripadajočih stroškov, ki jih je glede na citirane predpise tožena stranka dolžna plačati tožnici.

V zvezi z vplivom odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije opr. št. U-I-296/95 (Ur. l. RS, št. 82/97 z dne 22. 12. 1997) na veljavnost določb tarifnih prilog SKPgd in KPDT in v zvezi s trditvami tožene stranke, ki jih ponavlja tudi v pritožbi, o nedoločljivosti določb 4. točke tarifnih prilog obeh kolektivnih pogodb, zaradi katerih naj bi bile nične, se je prvostopenjsko sodišče utemeljeno sklicevalo na uveljavljeno enotno sodno prakso. Pri tem je izpostavilo sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 919/2005 z dne 17. 3. 2006, pa tudi odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 190/2005, v kateri je bilo do navedenih vprašanj že zavzeto jasno stališče. Zato tudi pritožbene navedbe v zvezi z navedenimi vprašanji niso utemeljene.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče sklenilo, da sama krije svoje pritožbene stroške (165., 154. ter 155. člen ZPP).