Jedro

Tožena stranka (delodajalec) je dokazala obstoj poslovnega za podajo zakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi s tem, da se je odločila zmanjšati število izvajalcev na delovnem mestu oziroma ukiniti eno delovno mesto pomožnega mizarja - viličarista, kar predstavlja organizacijski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Na obstoj poslovnega razloga ne vpliva, če so poslovni rezultati ugodni in cilji izpolnjeni, saj se lahko delodajalec za zmanjšanje števila zaposlenih (npr. z reorganizacijo) odloči tudi, če so poslovni rezultati ugodni in vsi cilji izpolnjeni (takšno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v podobni zadevi opr. št. VIII Ips 231/2013 z dne 23. 4. 2014).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni v točki I/6 izreka (odločitev o pravdnih stroških) tako, da se v tem delu glasi: „I/6. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 162,40 EUR, v roku 15 dni od vročitve sodbe, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.“

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 9. 2014, za ugotovitev, da delovno razmerje tožniku pri toženi stranki še traja, za poziv nazaj na delo, za vpis v evidenco socialnega zavarovanja in za izplačilo plač ter drugih prejemkov za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila. Hkrati je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek, da tožena stranka obračuna tožniku regres za letni dopust za leto 2013 v bruto znesku 783,66 EUR, odvede davek in mu izplača ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2013 do plačila, zmanjšan za 21,46 EUR, ter zahtevek za povračilo stroškov postopka.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov, določenih v 338. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP). Navaja, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, saj nima utemeljitve o obrazloženosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka se v odpovedi zgolj pavšalno sklicuje na slabe razmere na trgu, na reorganizacijo, za katero pa ni jasno, v kakšni povezavi je s tožnikovim dotedanjim delom. Prav tako izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, ker nima obrazložitve zavrnitve dokaznih predlogov tožnika. Tožnik meni, da je sodišče kršilo načelo kontradiktornosti oziroma pravico do sodelovanja v postopku, s tem ko ni izvedlo predlaganih dokazov. Tožnik je med postopkom na prvi stopnji navajal, da je šlo le za navidezno ukinitev delovnega mesta viličarista in da je pri toženi stranki vseskozi obstajala potreba po tožnikovem delu, ki ga ni bilo mogoče razporediti med ostale zaposlene. V zvezi z ugotavljanjem izplačila regresa za leto 2013 bi moralo sodišče pozvati toženo stranko na predložitev plačilnih list tožnika, s čimer bi se prepričalo o namenu nakazil. Tožnik očita sodišču, da neutemeljeno ni verjelo njegovi izpovedbi, po drugi strani pa naj bi nekritično ocenilo izpovedbi direktorja tožene stranke in njenega lastnika. Navedbe tožene stranke o pomanjkanju naročil in finančnih težavah so neresnične in pavšalne. Glede na obseg dela pri toženi stranki, tožnikovega dela ni mogoče prerazporediti med ostale zaposlene. Tožnik meni, da je zatrjevana reorganizacija zgolj navidezna, dejanski odpovedni razlog pa je nesporazum tožnika z lastnikom tožene stranke. To potrjuje tudi dejstvo, da je tožena stranka ukinila le tožnikovo delovno mesto. Glede na navedeno je zmotna presoja sodišča, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita. Zmotna je tudi odločitev sodišča glede izplačila regresa za leto 2013. Nakazili z dne 13. 11. 2013 in 20. 6. 2014 je tožnik štel kot plačilo plače. Sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza s pridobitvijo plačilnih list za obdobje od januarja 2012 do novembra 2014, zato je kršilo določbe postopka. Iz priloženega seznama plačilnih nalogov z dne 20. 6. 2014 ne izhaja, da gre za plačilo regresa. Tožnik meni, da ni pravilna odločitev o pravdnih stroških, saj je uspel s tožbo v delu, ki se nanaša na izplačilo regresa za letni dopust za leti 2012 in 2014. Zato bi moralo sodišče glede tega dela tožbe tožniku priznati ustrezen del pravdnih stroškov. Zahteva povračilo stroškov postopka s pritožbo.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere opozarja pritožba, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo razen v delu stroškovne odločitve.

6. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da je izpodbijana sodba obremenjena s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj ne bi imela vseh razlogov o odločilnih dejstvih oziroma ne vsebuje utemeljitve o obrazloženosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V skladu z drugim odstavkom 87. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1) mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče pri presoji zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi delodajalca izhaja iz dejanske obrazložitve tega razloga. V obrazložitvi odpovedi z dne 25. 8. 2014 je navedeno, da je zaradi spremembe v strukturi naročil, variiranja njihovega obsega in s tem slabših ekonomskih kazalnikov tožena stranka pristopila k optimizaciji poslovanja. Na podlagi trenutne situacije, predvidenih razmer na trgu, plana prodaje in analize kadrovskih virov se je zato tožena stranka odločila za reorganizacijo in optimizacijo delovnega procesa v proizvodnji in sprejela sklep o ukinitvi enega delovnega mesta pomožni mizarski delavec v proizvodnji. Navedena obrazložitev tudi po mnenju pritožbenega sodišča zadošča za presojo o tem, da je tožena stranka zadosti pisno obrazložila dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, torej v zvezi s tem ni mogoče ugotoviti bistvenih kršitev določb postopka niti zmotne uporabe materialnega prava.

7. Neutemeljene so pritožbene navedbe o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedbe tožnika. S tem, ko je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navedlo razloge o odločilnih dejstvih in navedlo razloge, zaradi katerih je verjelo izpovedbama direktorja tožene stranke in priče A.A., se je po vsebini dejansko opredelilo tudi do izpovedi tožnika. Zatrjevano nesoglasje tožnika z lastnikom tožene stranke A.A. pa še ne pomeni, da sodišče, ki mu je pridržana ocena izvedenih dokazov skladno z 8. členom ZPP, izpovedbi navedene priče ne bi smelo verjeti.

8. Iz pritožbenih navedb tožnika izhaja tudi očitek kršitve načela kontradiktornosti iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, do katere naj bi prišlo zaradi neizvedbe oziroma zaradi neobrazložene zavrnitve dokaznih predlogov za zaslišanje prič, pridobitev listin in poizvedb pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je presoja, kateri dokazi se izvedejo in kateri ne, v skladu z 213. in 287. členom ZPP pridržana sodišču. Obstaja sicer načelna dolžnost sodišča, da predlagane dokaze izvede, vendar mu jih ni treba izvajati, zlasti če dokaz ni bistven za zadevo, če izvedba predlaganega dokaza na odločitev ne bi mogla vplivati, če sodišče razumno oceni, da predlagani dokazi oziroma dejstva, ki se z njimi dokazujejo, za odločitev v sporu niso odločilni ali pa je neko dejstvo že dokazano. Za odločitev v zadevi ni bistveno, ali je tožena stranka zaradi nepredvidenih situacij, do katerih prihaja med letom, odrejala nadurno delo niti evidentiranje delovnega časa, temveč ali je delo na tožnikovem delovnem mestu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi prenehalo iz organizacijskega razloga na strani delodajalca. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo tožnikovo delovno mesto ukinjeno, njegovo delo pa se je razporedilo med ostale delavce. Ukinitev delovnega mesta zato ni bila navidezna. Opisana organizacijska sprememba je utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Če namreč delodajalec ukine določeno delovno mesto, ki sicer vključuje različne sklope del in opravil, naloge tega delovnega mesta pa prepusti oziroma razdeli med druge delavce, potreba po tem delovnem mestu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi preneha. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno dokazni predlog za zaslišanje prič in pridobitev listin utemeljeno zavrnilo kot nepotreben, saj je štelo, da je na podlagi listinskih dokazov ter zaslišanja strank in dveh prič dejansko stanje v celoti razjasnjeno, dodatna izvedba dokazov pa bi le podaljšala postopek. Upoštevaje navedeno je neutemeljen očitek kršitve načela kontradiktornosti oziroma enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS.

9. Delodajalec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi delavcu iz poslovnega razloga, če pride do prenehanja potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov (1. alineja prvega odstavka 89. člena ZDR-1). Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo odločilna dejstva. Tožena stranka je ukinila tožnikovo delovno mesto, ki se ne opravlja več pod pogoji iz njegove pogodbe o zaposlitvi. Odločitev tožene stranke o zmanjšanju števila izvajalcev na delovnem mestu oziroma ukinitvi enega delovnega mesta pomožnega mizarja - viličarista je organizacijski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sicer pa je Vrhovno sodišče RS v zadevi opr. št. VIII Ips 231/2013 z dne 23. 4. 2014 že navedlo, da se delodajalec za zmanjšanje števila zaposlenih (npr. z reorganizacijo) odloči tudi, če so poslovni rezultati ugodni in vsi cilji izpolnjeni. Pritožbene navedbe tožnice o poslovanju tožene stranke z dobičkom v letu 2014 in o razkoraku med zatrjevanimi finančnimi težavami ter izvedenim organizacijskim ukrepom so zato neutemeljene. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno presodilo, da je tožena stranka dokazala obstoj utemeljenega poslovnega razloga, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 83. in drugi odstavek 89. člena ZDR-1). Zato je odpoved tožene stranke zakonita.

10. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka izplačala tožniku regres za letni dopust za leto 2013. Iz priloženih listin je razvidno, da je tožnik dne 19. 11. 2013 prejel znesek 300,00 EUR, dne 20. 6. 2014 pa mu je tožena stranka nakazala še znesek 358,28 EUR iz naslova regresa, kar je tožnik potrdil s podpisom. Navedbe v pritožbi, da je tožnik omenjeni nakazili štel za izplačilo plače, nimajo podlage v izvedenih dokazih. Poleg tega tožnik ne prereka dejstva, da je dne 19. 11. 2013 prejel znesek 300,00 EUR, zato navedbe o neveljavnosti asignacije kot pravne podlage za navedeno izplačilo za predmetni spor niso bistvene.

11. Utemeljena pa je pritožba v delu, v katerem tožnik graja odločitev o pravdnih stroških. Tožena stranka je s tem, ko je dne 19. 12. 2014 izplačala regresa za leti 2012 in 2014 v skupnem znesku 1.552,21 EUR in dne 23. 3. 2015 še obrestni zahtevek, delno izpolnila zahtevek, postavljen v tožbi z dne 3. 10. 2014. Tožnik je tožbo za plačilo poravnanega zneska umaknil takoj, ko je tožena stranka dolgovani znesek plačala, kar je treba razlagati prožno, ob upoštevanju okoliščin primera. Za tak primer je v prvem odstavku 158. člena ZPP predpisana izjema od pravila, da mora tožeča stranka v primeru umika tožbe oziroma utesnitve zahtevka povrniti toženi stranki njene pravdne stroške. Navedeno pomeni, da je tožena stranka dolžna povrniti tožniku stroške, nastale z vložitvijo tožbe v tem delu. Odmera prvostopenjskih pravdnih stroškov temelji tako na drugem odstavku 154. člena ZPP. Stroške tožnika je pritožbeno sodišče odmerilo po specificiranem stroškovniku in, upoštevaje Zakon o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008), priznalo nagrado za postopek v znesku po tarifni številki 3100 (1,3 x 87,00 EUR) ali 113,10 EUR ter pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tarifni številki 6002 v znesku 20,00 EUR. Tožnik pa ni upravičen do priglašene nagrade za narok in potnih stroškov ter pričnine, saj so ti stroški nastali po delnem umiku tožbe. Ob upoštevanju 22 % DDV mora tožena stranka plačati tožniku 162,40 EUR pravdnih stroškov.

12. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 351. člena ZPP ter 5. alinee 358. člena ZPP ustrezno spremenilo odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških, tako kot je razvidno iz izreka. Ker v preostalem niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je v tem obsegu pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del izpodbijane sodbe (353. člen ZPP).

13. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP. Tožnik je s pritožbo zoper zavrnilni del sodbe uspel, in sicer glede dela stranske terjatve za plačilo pravdnih stroškov. Vendar je po oceni pritožbenega sodišča njegov pritožbeni uspeh tako minimalen, da mu ni mogoče prisoditi pritožbenih stroškov, ki nastanejo zaradi odločanja o glavni stvari. Ker odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k boljši razjasnitvi stvari v postopku odločanja o pritožbi, tožena stranka na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP sama krije svoje stroške, nastale z njegovo vložitvijo.