Jedro

Poraba proračunskih sredstev je nedvomno v neposredni pristojnosti občine kot lokalne skupnosti. Če pa svojih finančnih obveznosti do vrtca, ki ga je ustanovila, občina ne poravna pravočasno, gre za premoženjsko pravno razmerje med občino in vrtcem. V to razmerje pa ne more z upravno odločbo poseči država.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke prvega odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) ugodilo tožbi in odločbo tožene stranke z dne 11. 2. 2004, odpravilo. Z navedeno odločbo je tožena stranka odločila, da mora tožeča stranka Vrtcu ..., nakazati v roku – takoj, na dan prejema te odločbe sredstva v višini razlike med ceno programa in plačili staršev v obsegu sredstev za plače in prejemke ter davke in prispevke za zaposlene v vrtcih, ki znašajo 15,818.119,50 SIT za mesec januar 2000 (1. točka izreka); Občina ... je dolžna sredstva iz prejšnje točke nakazati javnemu zavodu Vrtcu ... na podračun, odprt pri Upravi za javne prihodke, ..., sicer se bo opravila izvršba (2. točka izreka); če Občina ... ne bo izpolnila obveznosti v roku, kot izhaja iz prve točke, bo to storil Davčni urad ... ter opravil upravno izvršbo denarnih obveznosti po postopku, predpisanem za izvršbo davčnih obveznosti iz sredstev občine, ki jih ima na podračunu proračuna.

2. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijane sodbe sklicuje na določbe: 39. člena Zakona o državni upravi – ZDU-1, 88.a in 90.a člena Zakona o lokalni samoupravi – ZLS ter 28. člena Zakona o vrtcih – ZVrt. Navaja, da je pravilen zaključek tožene stranke, da je v primeru, ko občina ne zagotovi finančnih sredstev javnemu vrtcu za plače in prejemke ter davke in prispevke za zaposlene v vrtcih in za materialne stroške v višini razlike med ceno programa in plačilom staršev, podana kršitev določb 28. člena ZVrt, vendar po presoji sodišča 90.a člen ZLS niti kateri drug predpis toženi stranki ne daje pravne podlage za ukrep, kot izhaja iz izpodbijane odločbe. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka nima pravne podlage za naložitev obveznosti, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe, zadeve ni vračalo v ponovno odločanje. Sodišče še ugotavlja, da po izrecni določbi 52. člena ZVrt izvaja nadzor nad izvrševanjem določb tega zakona inšpektor, pristojen za šolstvo, kar pomeni, da je v primeru kršitve določb 28. člena ZVrt možno uvesti inšpekcijski postopek.

3. Tožena stranka vlaga revizijo (prej pritožbo) zoper izpodbijano sodbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V reviziji navaja, da bi sodišče moralo ugotoviti dejstvo, da je Občina ... imela v proračunu predvidena sredstva za dejavnost predšolske vzgoje, tekoče pa je tudi od Ministrstva za finance prejemala sredstva za finančno izravnavo ter ostala sredstva, ki ji pripadajo po veljavni zakonodaji za izvajanje njenih ustavnih in zakonskih nalog, med katere sodi tudi dejavnost predšolske vzgoje. Država s sistemom financiranja občin skrbi, da imajo le-te dovolj sredstev za izvajanje pristojnosti, ki so določene z Ustavo Republike Slovenije in zakoni, to pa vključuje tudi njeno skrb in nadzor nad zakonitim ravnanjem občinskih organov. V primeru, da pride do kršitev, je država dolžna ukrepati v skladu z določbami ZSL. Ker tega dejstva sodišče ni ugotovilo, je bilo dejansko stanje v zadevi nepopolno ugotovljeno. Sodišče ni pravilno uporabilo določb 88.a in 90.a člena ZLS. Zakon o spremembah in dopolnitvah ZLS (Ur. l. RS, št. 72/2005) sedaj eksplicitno določa, da če občina ne izvrši odločbe ministrstva, s katero je naložena izvedba naloge v določenem roku, jo izvrši ministrstvo v skladu z določbami zakona, ki ureja upravno izvršbo.

4. Tožeča stranka v odgovoru na revizijo (prej pritožbo) predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki v drugem odstavku 107. člena določa kriterije, po katerih se pritožbe, vložene pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe, vse ostale, ki pa teh kriterijev ne izpolnjujejo, se štejejo za pravočasne in dovoljene revizije. Ker obravnavana pritožba, vložena po ZUS, ne izpolnjuje kriterijev za pritožbo po ZUS-1, jo je Vrhovno sodišče obravnavalo kot revizijo, sodba sodišča prve stopnje pa je v skladu z določbo drugega odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna s 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo, ki se vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu po drugem in tretjem odstavku 75. člena ZUS-1 in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 85. člena ZUS-1), ni pa je mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V okviru te določbe je Vrhovno sodišče preizkusilo revizijske razloge.

8. V obravnavani zadevi je sporno, ali lahko tožena stranka oziroma država poseže v premoženjsko pravno razmerje med občino in vrtcem tako, da občini z upravno odločbo v upravnem postopku naloži plačilo neporavnanih finančnih obveznosti in s tem poseže v občinski proračun.

9. Po 41. členu Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja – ZOFV javne vrtce ustanovijo občine kot samoupravne lokalne skupnosti. Zato ni sporno, da med naloge občine iz njene izvirne pristojnosti, ki jih financira, sodi dejavnost vrtca, ki ga je ustanovila. Sredstva za financiranje dejavnosti vrtca zagotavlja v skladu z 28. členom ZVrt občina iz svojega proračuna, s katerim povsem samostojno razpolaga. Poraba proračunskih sredstev je nedvomno v neposredni pristojnosti občine kot lokalne skupnosti. Če pa svojih finančnih obveznosti do vrtca, ki ga je ustanovila, občina ne poravna pravočasno, gre za premoženjsko pravno razmerje med občino in vrtcem. V to razmerje pa ne more z upravno odločbo poseči država. Po določbi 92.a člena ZLS mora ministrstvo, če občina ne izvaja nalog iz izvirne pristojnosti v skladu z zakonom, občino opozoriti in ji predlagati izpolnitev naloge. Če občina v določenem roku naloge ne izvrši, mora ministrstvo posamezno nalogo iz pristojnosti občine na stroške občine neposredno opraviti, če bi zaradi opustitve utegnile nastati škodljive posledice za življenje ali zdravje ljudi, za naravno oziroma življenjsko okolje ali premoženje. Citirane zakonske določbe namreč ni mogoče uporabiti, ko gre za neporavnane finančne obveznosti lokalne skupnosti do njenega proračunskega uporabnika, za kar v obravnavani zadevi gre, saj občina ni poravnala v skladu z 28. členom ZVrt pravočasno svojih finančnih obveznosti do obravnavanega vrtca. V obravnavanem primeru tudi ni bilo mogoče uporabiti določbe 88.a člena ZLS, na katero se tožena stranka sklicuje v obrazložitvi svoje odločbe, saj se ta določba nanaša na nadzorstvo državnih organov nad zakonitostjo splošnih in posamičnih aktov občin, za kar pa v obravnavani zadevi ne gre.

10. Ker je bilo v obravnavani zadevi materialno pravo nepravilno uporabljeno, je sodišče prve stopnje pravilno ravnalo, ko je na podlagi 4. točke prvega odstavka 60. člena ZUS, ki je veljal v času odločanja, odpravilo odločbo tožene stranke.

11. Glede na podano obrazložitev revizijski ugovori niso utemeljeni in ne morejo vplivati na drugačno odločitev Vrhovnega sodišča. 12. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.