Jedro

Tožnica je kršila pogodbene obveznosti in navodila delodajalca s tem, ko je s službenega računalnika poslala sporočila (oz. je opravljala delo po avtorski pogodbi z društvom), vendar v konkretnem primeru ni podan pogoj iz 1. odstavka 110. člena ZDR, po katerem se pogodba o zaposlitvi lahko izredno odpove, če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Glede na to, da pošiljanje elektronskih sporočil ni trajalo več kot 10 minut in je šlo le za popravljanje podatkov v tabelah ter da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki 17 let, na njeno delo pa ni bilo posebnih pripomb, tožničina kršitev pogodbenih obveznosti ni tako huda, da bi onemogočala nadaljevanje delovnega razmerja. Zato je bila podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke in tožene stranke se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče je izdalo sodbo, s katero je razsodilo: „I. Ugotovi se, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke z dne 1. 2. 2011, izdana tožeči stranki, nezakonita ter se razveljavi.

II. Ugotovi se, da delovno razmerje tožeči stranki ni prenehalo na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 2. 2011 in še traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja do 24. 9. 2014. III. Tožena stranka je dolžna tožečo stranko za čas od 16. 3. 2011 do 17. 3. 2011, od 19. 5. 2011 do 31. 12. 2011 ter od 24. 4. 2014 do 29. 7. 2014 prijaviti v matično evidenco zavarovancev pri ZPIZ ter ji za isti čas obračunati plače, ki bi jih tožeča stranka prejela, če bi bila na delu, od pripadajočih zneskov plač odvesti davke in prispevke, tožeči stranki pa izplačati neto plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznega zneska neto plače dalje do plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbo.

Kar je zahtevanega več (vrnitev na delo, priznanje pravic in plačilo nadomestila plač po 24. 9. 2014 do vrnitve na delo), se zavrne.

IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za čas od 18. 3. 2011 do 18. 5. 2011 in od 1. 1. 2012 do 23. 4. 2014 obračunati razlike med izplačanimi plačami in pripadajočimi plačami, ki bi jih tožeča stranka prejela, če bi bila na delu, od ugotovljenih razlik odvesti davke in prispevke, tožeči stranki pa izplačati neto plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznega zneska neto plače dalje do plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbo.

V. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati odškodnino v znesku bruto 11.684,46 EUR, od tega zneska odvesti predpisane davke in prispevke ter tožeči stranki nakazati ustrezen neto znesek, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 9. 2014 dalje do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.753,75 EUR (tisoč sedemsto triinpetdeset evrov 75/100), v roku 8 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.“

2. Tožnica vlaga pritožbo zoper sodbo v delu, v katerem ni uspela, saj je sodišče tožbeni zahtevek tožnice za priznanje pravice do vrnitve na delo, priznanje pravic in plačilo nadomestila po 24. 9. 2014 zavrnilo. Pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov po 1., 2., in 3. točki 1. odstavka 338. člena ZPP ter navaja, da je tožena stranka zatrjevala, da je zaradi obravnavanih kršitev popolnoma izgubila zaupanje v tožnico, zaradi česar delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka. Sodišče prve stopnje ugotovi, da samo pošiljanje elektronskih sporočil ni trajalo več kot 10 minut in tudi samo popravljanje podatkov v tabelah, ki so se pošiljali v elektronskih sporočilih, ni trajalo več kot 10 minut, prav tako, da za toženo stranko ni nastala materialna škoda. Sodišče je tudi ocenilo, da je zaupanje porušeno do te mere, da delovnega razmerja ni mogoče več nadaljevati. Tožnica ne razume, kako lahko sodišče soglaša z zaključki tožene stranke, če je vendar ugotovilo, da je le-ta ravnala nezakonito. Sodišče se ni opredelilo do navedb tožene stranke, da v konkretnem primeru ne gre za zaposlitev na podlagi osebnega zaupanja (1. točka 1. odstavka 168. člena Zakona o javnih uslužbencih). Tožnica je še vedno prepričana, da mora tako računovodja kot direktor delati v skladu z zakonom. Delo računovodje je podvrženo kontroli tako ministrstva, sveta zavoda, kakor tudi revizijskih družb. Tožnica se je pod vse prijave, ki jih je podala tudi podpisala. Ne strinja z navedbami v sodbi glede vlaganja kazenskih ovadb, saj sta obe stranki vložili kazensko ovadbo in obe ovadbi sta bili zavrženi. Prav tako se ne strinja glede pošiljanja dopisa na Ministrstvo A., kajti kot vodja finančno računovodske službe je bila dolžna obvestiti svet zavoda. Glede dostopa do informacij javnega značaja si je tožnica informacije pridobila zato, da jih je lahko uporabila za svojo obrambo v kazenskem in tem individualnem delovnem sporu. Glede očitanja nezakonitega dela, nepravilnosti s sprejemom sistemizacije, prirejanja sistemizacije za B.B., sankcioniranja drugih zaposlenih, pošiljanja elektronskih sporočil drugih zaposlenih, dela direktorice kot ..., predavanja direktorice, poročanja ministrstvu A. in skupnosti C. v zvezi z odpovedjo tožnice, je tožnica pojasnila svoja ravnanja. Molk računovodje in brezpogojno podrejanje direktorju v strahu pred izgubo njihovega zaupanja in posledične izgube službe, je še posebej zaskrbljujoče, saj lahko vodi v ponarejanja listin, bilanc, utajevanje davkov, v javnem sektorju pa tudi v nezakonita plačila domnevnih storitev in plač direktorjevih prijateljev. Pri ravnanju tožnice je šlo za njeno obrambo, ki ne more biti v škodo oziroma vplivati na odločitev za reintegracijo. Zavrnitev reintegracije predstavlja za tožnico namreč situacijo, lahko tudi doživljenjsko, saj obstaja nevarnost, da ne bo nikoli več dobila enako plačane službe. Odškodnina za bodočo škodo, ki je bila ob razvezi pogodbe prisojena tožnici v višini 11.684,46 EUR namreč pokrije razliko v plači za eno ali za največ dve leti. Tožnica bo tudi posledično prejemala nižjo pokojnino. Tožnica bo z dnem 22. 11. 2014 brezposelna oseba, je mati samohranilka z dvema otrokoma, zaposlitev v današnjem času pa je nemogoče dobiti. Pri toženi stranki je delala 17 let z vsem srcem, predanostjo in ogromno osebnega prizadevanja. Sodišče je glede reintegracije zavrnilo priče, ki jih je predlagala tožnica. Pri 118. členu ZDR mora sodišče pri razvezi pogodbe upoštevati interes obeh pogodbenih strank. Tožnica se zaveda, da nadaljevanje delovnega razmerja pri toženi stranki ne bi bilo lahko, vendar je pričakovala, da se bo sodišče opredelilo tudi do njenih navedb. Tožnica meni, da so ji kršene temeljne človekove pravice do svobode dela po 49. členu Ustave RS. S tem, ko ji je nezakonito prenehalo delovno razmerje, kasneje pa ji ni bila omogočena reintegracija oziroma vrnitev na delo, je poseženo v pravico do proste izbire zaposlitve. Tožnica priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper sodbo v celoti kot navaja (razen v delu, v katerem je bil tožbeni zahtevek zavrnjen) zaradi napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in kršitev določb postopka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Sodišče je na podlagi izpovedi priče D.D. odločilo, da je tožnica dne 7. 10. 2010 in 12. 10. 2010 med delovnim časom in v prostorih tožene stranke opravljala delo za E., pri čemer je za to delo uporabljala elektronsko pošto in računalnik tožene stranke. Navedeno predstavlja kršitev pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja in sicer obveznosti vestnega opravljanja dela za delodajalca po 31. členu ZDR, obveznosti upoštevanja delodajalčevih navodil po 32. členu ZDR in prepovedi škodljivega ravnanja po 35. členu ZDR, ne pa tudi kršitve konkurenčne prepovedi po 37. členu ZDR. Očitane kršitve predstavljajo po oceni sodišča hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, storjeno naklepno, saj se je tožnica pogojev iz soglasja zavedala. Sodišče je zaključilo na podlagi izpovedi priče D.D., da je tožnica osebno prišla na ministrstvo A. v zvezi z društvom E. jeseni 2010, na tem sestanku so se dogovorili, da za E. sestavi vlogo za soglasje k .... Tožnica je pri vpisovanju podatkov v tabelo naletela na težave, saj je ob 10.46 uri iz naslova F.F.@C..si poslala sporočilo D.D., da meni, da je v posredovani tabeli v polju ... napačna formula, standard stroškov in odhodkov. Dne 12. 10. 2010 je ob 10.39 ponovno prišel G.G.. Tožnica je po odhodu G.G. opravljala delo za društvo E., kar dokazujejo shranjeni podatki v dokumentu .... Podatki so bili shranjeni ob 11.30 uri in 13.45 uri (arhiva podatkov). Tožeča stranka je napisala, da pošilja osnutek ... za E., pri čemer je bilo to sporočilo poslano z naslova tožene stranke med delovnim časom. G.G. je prihajal v pisarno tožnice, ji prinašal in odnašal dokumentacijo, kar je izpovedala tudi priča B.B.. Usklajevanje z resornim ministrstvom in odgovornimi osebami ne poteka nekaj minut. Tožničine kršitve predstavljajo razlog za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR. Tožena stranka meni, da samo trajanje kršitve ne more biti merodajno za odločitev o teži kršitve. Tožnica je kršila tudi obveznost upoštevanja delodajalčevih navodil s tem, da je naklepno ravnala v izrecnem nasprotju s pogoji iz soglasja, ki ji ga je dala tožena stranka za delo po avtorski pogodbi z društvom E.. Krivda tožnice ob obstoju soglasja z izrednimi pogoji je mnogo večja, kot bi bila, če tako soglasje ne bi obstajalo. Gre za kršitev delodajalčevih navodil, kar predstavlja razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR. Tožnica je tudi kršila prepoved škodljivega ravnanja (35. člen ZDR), saj je toženi stranki materialno in moralno škodovala, hkrati pa je škodovala tudi poslovnim interesom tožene stranke. Sodišče očita toženi stranki, da ni navedla višine materialne odškodnine, ki jo je utrpela, vendar je očitek neutemeljen. Tožena stranka je tožnici plačevala plačo za delo po pogodbi o zaposlitvi, tožnica pa dela po pogodbi o zaposlitvi ni opravljala, ker je delala za E.. Gre za hujšo kršitev pogodbenih in delovnih obveznosti iz delovnega razmerja, kar predstavlja razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR. Gre tudi za kršitev konkurenčne prepovedi po določilih 37. člena ZDR. Tožnica ni imela soglasja za delo med delovnim časom pri toženi stranki, v prostorih tožene stranke, s sredstvi in materialom tožene stranke, kar je tožnica počela, navedeno pa predstavlja kršitev konkurenčne prepovedi. Sodišče je tudi bistveno kršilo določbe postopka, saj je odločilo o spremenjenem zahtevku, postavljenem v vlogi tožnice z dne 17. 9. 2014, v zvezi s katerim sodišče sploh ni sprejelo sklepa, da se spremembi tožbe ugodi, čeprav bi to moralo storiti, saj je tožena stranka spremenjenemu zahtevku nasprotovala (185. člen ZPP). Tožena stranka ni imela dovolj časa, da bi se pripravila na obravnavanje po spremenjeni tožbi. Iz izreka ni razvidna višina razlike, ki naj bi jo tožena stranka plačala oziroma odvedla tožnici iz naslova plač, davkov in prispevkov. Tožnica bi morala v zahtevku točno navesti znesek izplačanih plač. Podrejeno tožena stranka ugovarja tudi višini odškodnine, ki jo je naložilo sodišče v plačilo toženi stranki iz razloga, ker je zavrnilo zahtevek tožnice za reintegracijo. Tožnica je izpovedala, da živi skupaj z možem in otrokoma in da ji mož za vsakega otroka daje po 150,00 EUR mesečno. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

4. Tožnica podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka navedbe tožene stranke, v kolikor se z njimi izrecno ne strinja. Tožnica je bila zaposlena pri toženi stranki 17 let, kjer je vestno in pošteno opravljala dela za toženo stranko, tako da tudi ni kršila 37. člena ZDR - konkurenčna prepoved. Tožnica je opravljala delo tudi po ugotovitvah tožene stranke natanko 16 minut. Tožena stranka neutemeljeno navaja, da je sodišče kršilo načelo kontradiktornosti. Tožnica se ne strinja z navedbo tožene stranke, da je bila dne 22. 9. 2014 s spremembo tožbenega zahtevka podana sprememba tožbe, s katero se ni strinjala, kot tudi ne z zahtevkom, da se ji naloži plačilo stroškov. Tožena stranka je očitno spregledala 4. in 5. odstavek 41. člena ZDSS-1, ki določa, da delavec lahko spremeni tožbo glede zahtevka do konca glavne obravnave brez privolitve stranke. Tožena stranka lahko obračuna plače s tem, da vnese podatke v svoj računalniški program o plačah. Prav tako je neutemeljen pritožbeni ugovor glede višine odškodnine namesto reintegracije v višini bruto 11.684,46 EUR - kar predstavlja šest bruto plač. Tožnica je prepričana, da kršitev, ki se ji očita in je bila ugotovljena na sodišču prve stopnje, ne predstavlja tako hude kršitve, da bi se ji lahko podala izredna odpoved.

5. Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnice. Tožnica je zavestno kršila določila pogodbe o zaposlitvi, določila soglasja, interne akte, ni varovala osebnih podatkov, ampak jih je celo odnašala iz zavoda in zlorabila. Tožnica ima sicer zakonsko pravico zahtevati informacije javnega značaja, vendar je iz njenih zahtevkov razvidno, da ne gre za informiranost po tem zakonu, kot tudi ne za zbiranje dokazil za njeno obrambo v kazenskem in delovnem sporu. Ni mogoče verjeti, da je tožnica nezaposljiva oseba, saj je bila večino časa po odpovedi zaposlena. Na vprašanje, ali je tožnica ves čas izpolnjevala svoje obveznosti, ki jih je nalagal delodajalec v zvezi s sodelovanjem z ministrstvom, je priča D.D. izpovedala, da vedno ni bilo pravočasno kaj poslano, tudi vedno ni bilo pravilno, ampak je bilo na koncu vedno pripravljeno tako, kot je moralo biti.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je tudi pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

8. Sodišče prve stopnje je s sodbo Pd 287/2011 z dne 8. 5. 2012 odločilo, da se tožbeni zahtevek tožnice zavrne ter, da stranki sami krijeta svoje stroške postopka. Pritožbeno sodišče je v zadevi Pdp 998/2012 z dne 19. 11. 2012 pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje. Tožnica je podala revizijo, pri čemer je Vrhovno sodišče Republike Slovenije reviziji ugodilo in v zadevi VIII Ips 45/2013 z dne 17. 6. 2013 razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje ter zadevo vrnilo pritožbenemu sodišču v novo sojenje. V ponovljenem postopku je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo in izpodbijano sodbo z dne 8. 5. 2012 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

9. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje izvedlo že izvedene dokaze v prejšnjem postopku s prečitanjem listinske dokumentacije pod A in B, prečitalo izpovedbe tožnice in zastopnice tožene stranke H.H. in prič G.G. ter D.D. ter ponovno zaslišalo tožnico, zastopnico tožene stranke in pričo B.B.. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je bila tožnici podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi 2. odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s sprem. - ZDR), ki določa, da delodajalec lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v 6 mesecih od nastanka razloga. Glede na to, da je tožena stranka v elektronskih sporočilih z dne 7. 10. 2010 in 12. 10. 2010 bila obveščena 3. 1. 2011 z Ministrstva A., je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 2. 2011 podana pravočasno.

10. Tožnica je bila glede očitanih kršitev vabljena na zagovor, pri čemer je zagovor podala 28. 1. 2011, v nadaljevanju pa je tožena stranka podala izredno odpoved na podlagi določil 2. alineje 1. odstavka 111. člena ZDR, ki določa, da delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnici je bilo očitano, da je med delovnim časom in v prostorih delodajalca dne 7. 10. 2010 in 12. 10. 2010 opravljala delo po avtorski pogodbi z društvom E., pri čemer je kršila obveznost opravljanja dela po določilih 31. člena ZDR, obveznost upoštevanja delodajalčevih navodil po določilih 32. člena ZDR, prepoved škodljivega ravnanja po določilih 35. člena ZDR in konkurenčno prepoved po določilih 37. člena ZDR. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu je zakonita, če obstaja utemeljen odpovedni razlog po določilih 1. odstavka 111. člena ZDR in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka oziroma poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi, kot to določa 1. odstavek 110. člena ZDR.

11. V ponovljenem postopku je sodišče ugotavljalo, ali kršitve, ki jih je storila tožnica, ustrezajo standardu hujše kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, storjene naklepoma ali iz hude malomarnosti, pri čemer je potrebno upoštevati tudi, da se izredna odpoved poda za najhujše primere kršitve pogodbenih obveznosti, prav tako pa tudi delovnopravna zakonodaja pozna stopnjevitost sankcij in bi bilo morda primerno uporabiti milejši ukrep (VIII Ips 13/2015 z dne 8. 6. 2015). Prav tako je sodišče presojalo ali kršitve zadoščajo presoji, da pogodbeni stranki ne bi mogli nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje glede na izvedene dokaze pravilno ugotovilo, da je tožnica sicer kršila pogodbene obveznosti in navodila delodajalca, ker je poslala s službenega računalnika sporočila in s tem storila kršitve določil 31., 32. in 35. člena ZDR. Tožnici pa ni mogoče očitati kršitev konkurenčne prepovedi po 37. členu ZDR, ki sicer določa, da delavec med trajanjem delovnega razmerja ne sme brez pisnega soglasja delodajalca za svoj ali tuj račun opravljati del in sklepati poslov, ki sodijo v dejavnost, ki jo opravlja delodajalec in pomenijo ali bi lahko pomenili za delodajalca konkurenco, pri čemer je tožnica opravljala storitve za društvo E., v postopku pa je bilo izkazano, da je tožena stranka podala soglasje za opravljanje dela. Tako je tožnica storila le kršitve iz 32. člena ZDR, ker je delo opravljala med delovnim časom.

12. Glede na podane pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da v konkretnem primeru ni podan pogoj iz 1. odstavka 110. člena ZDR, da delodajalec lahko poda odpoved, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Glede na to, da pošiljanje elektronskih sporočil ni trajalo več kot 10 minut in je šlo le za popravljanje podatkov v tabelah, ter glede na to, da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki 17 let in na delo ni bilo posebnih pripomb, tožničina kršitev pogodbenih obveznosti ni tako huda, da bi onemogočala nadaljevanje delovnega razmerja, navedeno pa pomeni, da je bila podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita in posledično tožnici pripadajo pravice iz delovnega razmerja in sicer jo je tožena stranka dolžna prijaviti v matično evidenco zavarovancev pri ZPIZ in ji obračunati plače, ki bi jih tožnica prejela, če bi bila na delu, odvesti davke in prispevke in tožnici izplačati neto plačo, za čas, ko je bila tožnica brezposelna. Za čas, ko pa je tožnica imela zaposlitev, pa ji je dolžna tožena stranka obračunati razliko med izplačanimi plačami in pripadajočimi plačami, pri čemer je bila tožnica od prenehanja delovnega razmerja od 18. 3. 2011 do 18. 5. 2011 in od 1. 1. 2012 do 23. 4. 2014 zaposlena.

13. Podana ni kršitev načela kontradiktornosti, ker je tožena stranka med postopkom podala spremembo tožbenega zahtevka oziroma spremembo tožbe, s katero se tožena stranka ni strinjala, kot tudi ne z zahtevkom, da se ji naloži plačilo stroškov. Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS št. 2/2004 - s sprem. - ZDSS-1) v 4. odstavku 41. člena ZDSS-1 določa, da delavec lahko spremeni tožbo glede zahtevka v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja do konca glavne obravnave brez privolitve stranke.

14. Tožnica zmotno meni, da so ji kršene temeljne človekove pravice do svobode dela po 49. členu Ustave RS. S tem ko ji je nezakonito prenehalo delovno razmerje, kasneje pa ji ni bila omogočena reintegracija oziroma vrnitev na delo, ji ni poseženo v ustavno pravico do proste izbire zaposlitve. Poudariti je, da ZDR-1 v 2. odstavku 118. člena ureja prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča in določa, da če sodišče ugotovi, da je odpoved nezakonita, nadaljevanje delovnega razmerja pa ne bi bilo več mogoče, lahko razveže pogodbo o zaposlitvi in delavcu prizna delovno razmerje najkasneje do odločitve sodišča prve stopnje, pri čemer mu prizna ustrezno odškodnino v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Glede na izvedene dokaze, je po oceni pritožbenega sodišča sodišče pravilno ocenilo, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče zaradi porušenega zaupanja tožene stranke do tožnice in njunih medsebojnih zapletenih odnosov, pri čemer ni nepomembno tudi, da je tožnica opravljala delo vodenja finančno računovodske službe, kjer mora delodajalec v celoti zaupati svojemu delavcu - računovodji, da opravlja delo zakonito, pravilno in strokovno. Dejstvo je tudi, da sta obe stranki vlagali ena proti drugi kazenske ovadbe, tako da si ni mogoče več predstavljati, da bi lahko uspešno sodelovali. Sodišče je pravilno upoštevalo kriterije za določanje višine odškodnine v skladu s sodno prakso in sicer tožničino starost, izobrazbo, čas trajanja zaposlitve, zaposlitvene možnosti in ugotovilo, da je tožnica stara 41 let, bila je zaposlena pri toženi stranki 17 let, tako da ji je pravilno priznalo odškodnino v višini šest bruto plač, kar znaša 11.684,46 EUR, kar predstavlja povprečje plač, ki so bile tožnici izplačane v obdobju od 1. 10. 2010 do 31. 1. 2011. 15. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice in tožene stranke zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZDR.

16. Pritožbeno sodišče je odločilo, da pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbama nista uspeli. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP.