Jedro

Če je investitor dobil lokacijsko dovoljenje za gradnjo objekta, v katerem bo opravljal obrtno dejavnost, lahko sodišče presoja le, ali so izpolnjeni zakonski pogoji za izdajo takega lokacijskega dovoljenja. Ne more pa upoštevati tožbenega ugovora, da investitor v novem objektu ne bo opravljal obrtne, ampak industrijsko dejavnost.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni upravni organ je investitorici izdal lokacijsko dovoljenje za gradnjo stanovanjsko poslovne hiše v velikosti 10x19 m na parc. št.130/5 k.o. ..., pod pogoji določenimi v izreku tega dovoljenja. Tožena stranka pa je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo, ki jo je zoper to lokacijsko dovoljenje vložilo več oseb - med njimi tudi tožnik. V obrazložitvi svoje odločbe tožena stranka navaja, da območje lokacije ureja odlok o sprejemu prostorskih ureditvenih pogojev za območje P 11- S11 (Ur. vest. občin Ormož in Ptuj št. 35/88). Lokacija se nahaja v območju, kjer je dovoljena gradnja stanovanjskih hiš kot tudi gradnja objektov ali ureditev prostorov v stanovanjskih hišah za obrtno dejavnost. Pribavljena so vsa potrebna poprejšnja soglasja za opravljanje obrtne dejavnosti (izdelavo slaščičarskih izdelkov). Lokacijska dokumentacija je izdelana v skladu s pogoji iz navedenega odloka in je sestavni del lokacijskega dovoljenja, ki vsebuje tudi vse podatke iz njene vsebine. Investitorica je tudi izkazala, da je upravičena razpolagati z zemljiščem, na katerem namerava graditi. Po mnenju tožene stranke je zmotno stališče pritožnikov, da bi naj po navedenem odloku bila dovoljena gradnja z največjim tlorisnim gabaritom 14x14 m. V 2. točki 5. člena citiranega odloka je namreč določeno, da mora biti objekt podolgovate ali "ključ" (atrijske) oblike z največjim tlorisnim gabaritom 14x14 m. Tožena stranka meni, da ne more imeti objekt navedeni tloris in hkrati biti podolgovate oblike. Zato ta tloris za podolgovate objekte ne more veljati, ni pa presežena predpisana površina.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je območje novogradnje namenjeno za gradnjo stanovanjskih hiš in le izjemoma za obrtno dejavnost, kolikor ta ne ogroža osnovne namembnosti stanovanjskega območja. Ogrožanje osnovne namembnosti stanovanjskega območja pa v lokacijskem dovoljenju in izpodbijani odločbi ni z ničemer obrazloženo. Prav tako ni zavzeto stališče glede možnosti sekundarnih vplivov na stanovanjsko sosesko, kot je večja frekventnost prometa in vprašanje ureditve parkirišča. V novogradnji se ne bo opravljala obrtna dejavnost v manjšem obsegu, saj se predvideva čisto industrijski način proizvodnje v velikih količinah. Tožnika se tudi ne strinjata z razlago v izpodbijani odločbi glede 2. točke 5. člena že citiranega občinskega odloka. Menita, da je to določbo odloka potrebno razumeti tako, da širina in dolžina objekta v nobenem primeru ne smeta presegati 14 m. Zato investitoričin objekt površine 19 x 10 m ne izpolnjuje predpisanega pogoja. Predlagata odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je lokacijsko dovoljenje izdano za gradnjo objekta na območju, ki ni izključno namenjeno za gradnjo stanovanjskih hiš (2. točka 4. člena citiranega odloka). Na tem območju je dovoljena tudi gradnja objektov za obrtno dejavnost, "ki ni hrupna ter ne oddaja dimov, prahu in smradu v količinah, ki so dopustne še za stanovanjsko območje in ne ogrožajo osnovne namembnosti območja." Tožena stranka v izpodbijani odločbi na podlagi poprejšnjega soglasja sanitarne inšpekcije ter mnenja inštituta za varstvo okolja ugotavlja, da so ti pogoji iz odloka izpolnjeni. Zato ni utemeljen tožbeni ugovor, da izpodbijana odločba glede ogroženosti osnovne namembnosti stanovanjskega območja nima obrazložitve. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka ni posebej zavzela stališča glede možnosti sekundarnih vplivov na stanovanjsko sosesko, saj v tej smeri ni bilo pritožbenih ugovorov. Sicer pa sodišče v tej zvezi ugotavlja, da lokacijska dokumentacija, ki je podlaga ter sestavni del izdanega lokacijskega dovoljenja, obravnava tudi ureditev dostopa, dovoza in parkirišče ter določa pogoje, ki jih mora upoštevati investitorica, med drugim mora parkirišče tudi "primerno zasaditi in ozeleniti prostor, da se čimbolj prepreči frekvenca prometa." Investitorica je dobila lokacijsko dovoljenje za gradnjo "poslovno stanovanjske hiše - izdelavo slaščičarskih izdelkov" kot obrtno dejavnost. Kaj se šteje za obrtno dejavnost določajo posebni predpisi, ki jih bo moral upoštevati pristojni organ pri izdaji obrtnega dovoljenja. V tem upravnem sporu sodišče lahko presoja le zakonitost izdanega lokacijskega dovoljenja, zato ne more upoštevati tožbenega ugovora, da investitorica ne bo opravljala obrtne dejavnosti ampak industrijsko proizvodnjo.

Že citirane določbe 2.točke 5. člena odloka o sprejemu prostorskih ureditvenih pogojev, ki se nanaša na obravnavano lokacijo, po mnenju sodišča ni mogoče razlagati gramatikalno, kot to dela tožeča stranka v tožbi. Sodišče meni, da je tožena stranka dala v izpodbijani odločbi logično in pravilno razlago sporne določbe. Na pravilnost take razlage kaže tudi ugotovitev prvostopnega organa, ki je ob ogledu sporne lokacije dne 3.8.1993 ugotovil, da "v ulici že obstajajo poslovno stanovanjski objekti večjega tlorisnega gabarita podobne velikosti kot je predviden investitorkin objekt." Glede na navedeno tožbeni ugovori niso utemeljeni, zato je sodišče na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih tožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Navedeni zakon je sodišče smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije ( Uradni list RS, št.1/91-I).