Jedro

Tožnikove navedbe, da je bila negativna odločba izdana kot posledica nezakonite preprečitve vstopa tožnika v Republiko Slovenijo in izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, niso razlog za izrek ničnosti odločbe po 5. točki prvega odstavka 279. člena ZUP, saj ne pomenijo nedovoljenega ravnanja, ki bi bilo usmerjeno na organ, ki je odločal o konkretni zadevi.

Izrek

I. Revizija zoper 1. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa se zavrne.

II. Pritožba zoper 2. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) kot neutemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 5. 1. 2004, s katero je zavrnila tožnikov predlog, da se odločba tožene stranke z dne 5. 8. 1992, izreče za nično (na podlagi 5. točke prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP). Z izpodbijanim sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je sodišče prve stopnje na podlagi 2. točke prvega odstavka 34. člena ZUS zavrglo kot preuranjeno tožnikovo tožbo zaradi molka tožene stranke, ker ni odločila o njegovem predlogu za obnovo postopka z dne 19. 5. 2003. 2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe (1. točka izreka sodbe in sklepa) sodišče prve stopnje navaja, da konkretna prisila na organ, ki je v obravnavanju tožnikove prošnje za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije odločil, da se njegovi prošnji za pridobitev državljanstva Republike Slovenije na podlagi 40. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije – ZDRS ne ugodi, ni izkazana. Tožnik v predlogu za izrek ničnosti odločbe tožene stranke navaja, da je bila negativna odločba izdana kot posledica nezakonite preprečitve vstopa tožnika v Republiko Slovenijo in tudi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. To pa, kot je pravilno ugotovila tožena stranka, ni razlog za izrek ničnosti po 5. točki prvega odstavka 279. člena ZUP.

3. V obrazložitvi k 2. točki izreka sodbe in sklepa pa sodišče prve stopnje navaja, da tožnik ni izkazal, da je vložil zahtevo in toženi stranki naložil izdajo odločbe v sedmih dneh, kot to določata drugi in tretji odstavek 26. člena ZUS. Zato je štelo tožnikovo tožbo za preuranjeno in jo je zavrglo na podlagi 2. točke prvega odstavka 34. člena ZUS.

4. Tožnik s pritožbo izpodbija 1. in 2. točko izreka sodbe in sklepa iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

5. Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

K 1. točki izreka:

6. Revizija ni utemeljena.

7. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je kot izredno pravno sredstvo v upravnem sporu uvedel revizijo. Po določbi prvega odstavka 107. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče Republike Slovenije odloča o pravnih sredstvih, vloženih do 1. 1. 2007, po ZUS-1. Glede na določbo drugega odstavka 107. člena ZUS-1 je Vrhovno sodišče ugotovilo, da tožnikova pritožba zoper 1. točko izreka sodbe in sklepa ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba po novem ZUS-1. Zato jo v skladu z isto določbo ZUS-1 obravnava kot pravočasno in dovoljeno revizijo. Izpodbijana sodba (1. točka izreka sodbe in sklepa) sodišča prve stopnje pa je v skladu z določbo drugega odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 8. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1) in se lahko vloži zaradi bistvenih kršitev določb postopka upravnega spora iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 85. člena ZUS-1). Vrhovno kot revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil tudi izveden preizkus revizije v obravnavani zadevi.

9. Vrhovno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje in tožene stranke, da v obravnavani zadevi ni podan ničnostni razlog iz 5. točke prvega odstavka 279. člena ZUP za izrek ničnosti odločbe, s katero je bila zavrnjena tožnikova prošnja za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. Po tej zakonski določbi se namreč lahko izreče za nično odločba v primeru, če je bila izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, pritiska ali kakšnega drugega nedovoljenega ravnanja. Ta pritisk, izsiljevanje ali drugo nedovoljeno ravnanje mora biti naperjeno zoper uradno osebo, pri čemer vpliva na njeno voljo, da izda drugačno odločbo, kot bi jo izdala, če takšnega pritiska, izsiljevanja ali drugega nedovoljenega ravnanja ne bi bilo. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da mora biti akt prisiljenja ali drugega nedovoljenega ravnanja po citirani določbi usmerjen na organ, ki odloča v konkretni zadevi, da zaradi takšnega nedovoljenega ravnanja izda odločbo. Takšna konkretna prisila na organ, ki je v tej zadevi odločil, pa tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni izkazana. Tožnikove navedbe, da je bila negativna odločba izdana kot posledica nezakonite preprečitve vstopa tožnika v Republiko Slovenijo in izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, pa niso razlog za izrek ničnosti odločbe po 5. točki prvega odstavka 279. člena ZUP, saj ne pomenijo nedovoljenega ravnanja, ki bi bilo usmerjeno na organ, ki je odločal o konkretni zadevi. Stališče o tem, da mora biti akt prisiljenja ali drugega nedovoljenega ravnanja po citirani določbi ZUP usmerjen na organ, ki odloča o konkretni zadevi, je Vrhovno sodišče že zavzelo (sodba I Up 1269/2003). Na drugačno odločitev o obstoju navedenega ničnostnega razloga tudi ne morejo vplivati revizijski ugovori, ki se nanašajo na dejansko in pravno podlago odločbe o zavrnitvi prošnje za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, na katero se tožnik sklicuje, ko navaja, da je v upravnem sporu predložil dokazne listine za odločitev o njegovem sprejemu v državljanstvo Republike Slovenije. Ker pa je šlo v obravnavani zadevi za procesno odločitev o obstoju razloga za izrek ničnosti odločbe tožene stranke, sodišče prve stopnje utemeljeno ni presojalo zakonitosti odločbe o zavrnitvi tožnikove prošnje za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije tudi po vsebini.

10. Ker je revizijsko sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

K 2. točki izreka:

11. Pritožba ni utemeljena.

12. Tožnikovo pritožbo zoper 2. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa pa je Vrhovno sodišče obravnavalo kot pritožbo po drugem odstavku 107. člena ZUS-1. 13. Po določbi drugega odstavka 26. člena ZUS, ki je veljal v času odločanja sodišča prve stopnje, se v primeru, če organ druge stopnje v dveh mesecih ali pa v krajšem, z zakonom določenem roku, ne izda odločbe o strankini pritožbi zoper odločbo prve stopnje in če je tudi na novo zahtevo ne izda v nadaljnjih sedmih dneh, sme stranka sprožiti upravni spor, kot če bi bila njena pritožba zavrnjena. Po določbi tretjega odstavka 26. člena ZUS pa sme po prejšnjem odstavku ravnati tožnik tudi, če organ prve stopnje ne izda odločbe, zoper katero ni pritožbe.

14. Ker tožnik ni izkazal, da so bile v obravnavani zadevi pred vložitvijo tožbe v zvezi z obnovo postopka, ki jo je predlagal pri toženi stranki, izpolnjene procesne predpostavke po drugem in tretjem odstavku 26. člena ZUS, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je njegova tožba preuranjena. Zato jo je utemeljeno zavrglo na podlagi 2. točke prvega odstavka 34. člena ZUS. Tožnikova pritožbena navedba, da tožena stranka do vložitve njegove tožbe niti pritožbe še ni izdala odločbe, ne more vplivati na drugačno odločitev Vrhovnega sodišča, saj tožbe, ki ne izpolnjuje procesnih predpostavk po ZUS, ni mogoče obravnavati.

15. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče tožnikovo pritožbo zoper 2. točko izreka sodbe in sklepa zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 72. in 76. člena ZUS-1.