9.11.2000

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Združenja žrtev okupatorjev, Kranj, ki ga zastopa predsednik združenja Tone Kristan, na seji dne 9. novembra 2000

s k l e n i l o :

Pobuda za oceno ustavnosti 6. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 43/99) se zavrne.

O b r a z l o ž i t e v

1.Pobudnik navaja, da se je pri zakonodajalcu zavzemal, naj osebe, ki so jim bili med vojno ubiti starši, zajame med žrtve vojnega nasilja. Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 43/99 - v nadaljevanju: ZZVN-D) se je to naknadno sicer zgodilo, vendar po mnenju pobudnika neprimerno. Pravilno je ta zakon v 1. členu z novim osmim odstavkom 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95 in nasl. - v nadaljevanju: ZZVN) za žrtev vojnega nasilja določil ob pogojih iz 1. člena ZZVN tudi otroka, katerega starša sta bila ubita zaradi sodelovanja v NOB ali sta izgubila življenje v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po tem zakonu ali sta bila ubita kot talca, in mu s tem dal tudi vse pravice po tem zakonu, meni pobudnik. Za napačno pa šteje, da je takemu državljanu nato z izpodbijanim členom "te pravice odvzel". Če je osebi priznan "status žrtve, ji pravic iz tega statusa ni mogoče vzeti brez predhodne spremembe zakona", pojasnjuje pobudnik svoje stališče. Izrecno torej zatrjuje neskladnost izpodbijanega člena ZZVN-D z osmim odstavkom 2. člena ZZVN, smiselno pa njegovo neskladje z Ustavo, česar sicer ne konkretizira.

2.O medsebojni skladnosti zakonskih določb Ustavno sodišče ne odloča, ker to ni ena od nalog, ki mu jih v 21. členu Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) nalaga zakonodajalec. Zgolj na ta očitek oprto pobudo bi bilo torej treba po 25. členu ZUstS zavreči.

3.Kolikor je očitek mogoče razumeti tako, da so zaradi nasprotij med določbami istega zakona kršena načela pravne države (2. člen Ustave), ugotavlja Ustavno sodišče, da takega neskladja očitno ni: novi osmi odstavek 2. člena ZZVN priznava obravnavani kategoriji državljanov status žrtve vojnega nasilja, 6. člen ZZVN-D pa določi obseg pravic, ki mu na podlagi tega statusa gredo. Pravni predpis je treba razumeti v njegovi celovitosti. Zato tudi ne gre za naknadno jemanje oziroma zoževanje že danih pravic, kot skuša razmerje med obema določbama razumeti pobudnik: obe določbi sta stopili v veljavo hkrati. Tako utemeljevani očitek neskladja z načeli pravne države bi bil prav tako očitno neutemeljen.

4.Iz pobude je mogoče razbrati, da je predlagatelj - kot zastopnik prizadetih državljanov, njegovih članov - nezadovoljen s tem, da jim zakonodajalec ne prizna vseh pravic žrtev vojnega nasilja iz 8. člena ZZVN, temveč le eno, namreč pravico do vojne odškodnine po posebnem zakonu. Predlagatelj meni, da taka ureditev zapostavlja to kategorijo žrtev, smiselno torej, da je kršeno ustavno načelo enakosti vseh pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave).

5.Ustavno sodišče ponavlja, da ima zakonodajalec pri urejanju posebnega socialnega varstva žrtev vojnega nasilja v vseh pogledih zelo široko polje prostega odločanja. Glede tega se sklicuje na podrobno razlago v svojem sklepu št. U-I-327/96 z dne 6.5.1999 (Uradni list RS, št. 51/99) v točkah 11 do 17 obrazložitve, da bi ne bilo nepotrebnega ponavljanja; stališča in obrazložitve iz citiranega sklepa veljajo tudi za obravnavani primer.

6.Otrok, katerega starša (oziroma - po uveljavitvi Zakona o spremembi in dopolnitvi ZZVN, Uradni list RS, št. 28/2000 - ZZVN-E - eden od njiju) sta bila ubita zaradi sodelovanja v NOB ali sta izgubila življenje v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja ali pa sta bila ubita kot talca, je posebna kategorija žrtev že po tem, da za njegov status ni konstitutivna njegova osebna izpostavljenost nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njegovih sodelavcev (1. člen ZZVN), kot to velja za vse druge kategorije. Zato lahko besedilo "ob pogojih iz 1. člena tega zakona" v osmem odstavku 2. člena istega zakona pomeni le sklicevanje na časovno okoliščino: v vojni. Že ta posebnost je lahko dovolj tehten razlog, da je zakonodajalec vsebino statusa te kategorije žrtev oblikoval posebej in drugače.

7.Ne gre prezreti, da je otrok kot družinski član osebe, ki je izgubila življenje, umrla ali bila pogrešana v okoliščinah za priznanje statusa žrtve, upravičen do varstva po ZZVN, kot to ureja 5. člen ZZVN-D. Te pravice jim gredo v enakem obsegu kot družinskim članom oseb, ki so izgubile življenje, umrle ali bile pogrešane v okoliščinah za priznanje statusa civilnega invalida vojne po predpisih o vojnih invalidih; njihova družinska invalidnina pa lahko doseže največ znesek doživljenjske mesečne rente, ki bi pripadala osebi, po kateri družinski član uveljavlja to pravico (tretji odstavek novega 7. člena ZZVN).

8.Pobuda je torej očitno neutemeljena in jo je bilo treba zavrniti.

9.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena ZUstS v sestavi: predsednik Franc Testen ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Mirjam Škrk in dr. Dragica Wedam- Lukić. Sklep je sprejelo soglasno.

P r e d s e d n i k :

Franc Testen