Jedro

Tožnika je v času dela v nedokončanem izkopanem jarku zasula zemlja in mu poškodovala več delov telesa. Toženec je bil tožnikov delodajalec, zato je bil skladno s 45. členom ZDR-1 dolžan zagotoviti pogoje za varnost in zdravje tožnika v skladu s posebnimi predpisi o varnosti in zdravju pri delu. Prav tako je bil toženec skladno s sporazumom za izvajanje skupnih ukrepov za zagotavljanje varnosti pri delu zadolžen z ustreznimi varnostnimi ukrepi zagotoviti varnost svojih delavcev in okolice delovišča, obenem pa zagotoviti, da njegovi delavci in delovne naprave in priprave ne ogrožajo varnosti delavcev naročnika del. V zvezi z izvajanjem in usklajevanjem skupnih varnostnih ukrepov na gradbišču pa je izvajalec del izrecno pooblastil sebe (toženca). Naloge pooblaščene osebe so bile: nadzor nad doslednim spoštovanjem osnovnih varnostnih ukrepov delavcev, usklajevanje nevarnih del, ki se opravljajo istočasno ali v zaporedju, ustavitev dela ob kršitvah ukrepov, ki ogrožajo življenje in zdravje delavcev in sodelovanje s koordinatorjem in obveščanje o posebnih nevarnostih, potrebnih ukrepih in izvedenih ukrepih. Zato so pritožbene navedbe v zvezi s tem, da toženec ni odgovoren za škodo, ker je bil zadolžen zgolj za položitev cevi, ni pa bil izvajalec del izkopa jarka, neutemeljene.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del vmesne sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je za škodni dogodek z dne 18. 11. 2015 toženec odgovoren v obsegu 90 %, tožnik pa v obsegu 10 %.

2. Zoper vmesno sodbo (pravilno: zoper del, s katerim je sodišče ugotovilo, da je toženec odgovoren v obsegu 90 %, saj za preostali del nima pravnega interesa) se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo razveljavi v izpodbijanem delu in vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Navaja, da sodišče prve stopnje očitanih pomanjkljivosti ni obrazložilo v vzročni zvezi s škodnim dogodkom in nastalo škodo, zato je sodba neobrazložena in je ni mogoče preizkusiti. Iz obrazložitve sodbe tudi ni jasno, katero vrsto krivde sodišče očita tožencu. Napačen je dokazni zaključek sodišča, da je toženec izvajal strojni izkop jarka. Glede na to, da je bila naloga toženca položiti cevi, se je potrebno vprašati, kdo je bil odgovoren za varovanje izkopanega jarka. Sodišče je to odgovornost naložilo tožencu, čeprav ni bil izvajalec del izkopa jarka, kar pa je ugotovilo na podlagi uporabe množinske oblike glagolov s strani priče A.A.. Navedeno ne drži, saj ugotovitev nima opore v izvedenih dokazih, prav tako pa je ugotovitev protispisna. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj nobena priča (B.B., A.A. in C.C.) ni izpovedala, da bi se padec določal z lato in navadno vodno tehtnico, poleg tega pa okoliščina prisotnosti orodij na delovišču, ne pomeni, da sta se orodji tudi uporabljali. Toženec tudi ni bil zadolžen za pravilni padec jarka. Zato so vsi očitki, ki jih je obrazložilo sodišče v 11. točki neutemeljeni, ker se ne morejo nanašati na toženca, saj ni bil izvajalec del. Sodišče ni upoštevalo uradnega zaznamka policista o izjavi, ki jo je podal tožnik po nezgodi, in sicer da mu je v jarek padla vodna tehtnica, zato jo je šel iskat. O točnosti te izjave je izpovedala tudi dežurna sodnica (pravilno: zdravnica), ki je prišla na kraj nezgode, česar sodišče ni dokazno ocenilo. Nesprejemljivo je, da opozorilo tožniku v času malice, da se ne sme približati delovnemu območju, kjer dela stroj, ne bi moglo imeti narave poučitve o varnem delu. Toženec graja izvedensko mnenje, ker sodni izvedenec ni opravil ogleda na kraju samem oziroma rekonstrukcije škodnega dogodka. Sodni izvedenec bi moral pregledati teren, smer in dolžino kopanja, namesto takšnega ogleda pa izvedensko mnenje temelji na teoriji. Dokazni postopek bi bilo treba dopolniti in pridobiti račune vseh udeležencev pri izvedbi sekundarnega kanalizacijskega priklopa, saj toženec ni bil izvajalec del strojnega izkopa. Ne strinja se z zavrnitvijo predloženega strokovnega mnenja D.D. kot prepoznega, zato uveljavlja kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Dvakrat je pravočasno podal pripombe na izvedensko mnenje, pri čemer izvedenec na te pripombe ni zadovoljivo odgovoril. To, kar pa je izvedenec odgovoril na naroku 30. 1. 2018, pa je nasprotovalo temu, kar se je nahajalo v spisu in kar je trdil toženec v pripombah ter je tudi podkrepljeno v mnenju D.D.. V nadaljevanju pritožbe toženec povzema strokovno mnenje D.D.. Ker je sodišče sledilo izvedencu s področja varstva pri delu in sprejelo odločitev na podlagi njegovega izvedenskega mnenja, je dejansko stanje napačno ugotovljeno. Sodišče bi zato moralo ugoditi dokaznemu predlogu po pridobitvi novega izvedenskega mnenja. Poudarja, da je do nezgode prišlo, ker tožnik dela ni izvajal po navodilih neposredne vodje (toženca), ampak se je sprehajal po nedovoljenem območju izkopa, ko mu je v izkopani del jarka padel pripomoček za delo - vodna tehtnica, nato je odšel ponjo v izkopani jarek ter se v jarku po nepotrebnem zadrževal, čeprav tam ni imel delovnih zadolžitev. S tem se je zavestno izpostavljal neposredni nevarnosti. Iz izpovedi tožnika tudi izhajajo kontradiktorne izjave, prav tako pa je sodišče njegovo izpoved napačno ocenilo in v tej posledici sprejelo napačne dejanske in materialne zaključke. Glede neopravljenega zdravstvenega pregleda izpostavlja, da je izvedenec spregledal dejstvo, da je imel tožnik za zadnje delovno mesto opravljen zdravstveni pregled. Sodišče je zato napačno razlogovalo 33. člen v zvezi s 36. členom Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1, Ur. l. RS, št. 43/2011). Sodišče prve stopnje tudi ni obrazložilo odločitve glede razmejitve krivde za nastanek nezgode.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril. Navaja, da je neutemeljena in predlaga, da jo pritožbeno sodišče kot takšno zavrne in potrdi izpodbijani del vmesne sodbe ter tožencu naloži v plačilo njegove pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del vmesne sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zarjevanih bistvenih kršitev določb postopka, niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev ter sprejelo materialno pravno pravilno odločitev.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec odgovoren v obsegu 90 % za škodni dogodek z dne 18. 11. 2015, ko je tožnika v času dela v nedokončanem izkopanem jarku zasula zemlja in mu poškodovala več delov telesa. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi in pravnimi razlogi sodišča prva stopnje in skladno s prvim odstavkom 360. člena ZPP odgovarja le na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena.

7. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje očitanih pomanjkljivosti (da tožnik ni bil seznanjen z izjavo o varnosti z oceno tveganja, pred nastopom dela ni opravil usposabljanja za varstvo pri delu ter ni opravil predhodnega preventivnega zdravniškega pregleda) ni obrazložilo v vzročni zvezi s škodnim dogodkom in nastalo škodo. V dejanskih ugotovitvah izpodbijane sodbe je dovolj podlage za zaključek, da očitane pomanjkljivosti predstavljajo opustitev dolžnega ravnanja toženca, ki jim je mogoče pripisati posledico, saj to izhaja že iz same narave kršitve oziroma opustitve. Prav tako pa so navedene pomanjkljivosti le nekatere izmed ugotovljenih. Ugotovljeno je bilo tudi, da toženec ni organiziral dela na način, da bi ga tožnik lahko varno opravljal, v posledici česar se je tožnik nahajal v jarku v času delovanja delovnega stroja. Očitek kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je zato neutemeljen.

8. Ne drži pritožbena navedba, da iz obrazložitve sodbe ni jasno, katero vrsto krivde sodišče očita tožencu. Sodišče je v 13. točki obrazložitve sodbe zadostno obrazložilo, da je toženec za škodni dogodek krivdno odgovoren. Glede na to, da je tožnik tožbeni zahtevek utemeljeval tako na krivdni kot objektivni odgovornosti toženca, se je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo tudi do objektivne odgovornosti. Ugotovilo je, da strojni izkop jarka in ugotavljanje padca jarka samo po sebi ne predstavlja nevarne dejavnosti, zato toženec ne odgovarja po pravilih o objektivni odgovornosti. Obrazložitev sodišča prve stopnje je torej popolnoma jasna. Prav tako pa je sodišče prve stopnje zadostno obrazložilo razmejitev krivde za nastanek nesreče v sorazmerju 90 % na strani toženca in 10 % na strani tožnika.

9. Neodločilne so pritožbene navedbe, da toženec ni bil izvajalec strojnega izkopa jarka. Toženec je bil tožnikov delodajalec, zato je bil skladno s 45. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS št. 21/13 in nasl.) dolžan zagotoviti pogoje za varnost in zdravje tožnika v skladu s posebnimi predpisi o varnosti in zdravju pri delu. Prav tako je bil toženec skladno s sporazumom za izvajanje skupnih ukrepov za zagotavljanje varnosti pri delu (priloga B1) zadolžen z ustreznimi varnostnimi ukrepi zagotoviti varnost svojih delavcev in okolice delovišča, obenem pa zagotoviti, da njegovi delavci in delovne naprave in priprave ne ogrožajo varnosti delavcev naročnika del (E. d. o. o.). V zvezi z izvajanjem in usklajevanjem skupnih varnostnih ukrepov na gradbišču pa je izvajalec del (F. s. p.) izrecno pooblastil sebe (toženca), kot je to obrazložilo že sodišče prve stopnje. Naloge pooblaščene osebe so bile: nadzor nad doslednim spoštovanjem osnovnih varnostnih ukrepov delavcev, usklajevanje nevarnih del, ki se opravljajo istočasno ali v zaporedju, ustavitev dela ob kršitvah ukrepov, ki ogrožajo življenje in zdravje delavcev in sodelovanje s koordinatorjem in obveščanje o posebnih nevarnostih, potrebnih ukrepih in izvedenih ukrepih. Na podlagi navedenega so vse pritožbene navedbe v zvezi s tem, da toženec ni odgovoren za škodo, ker je bil zadolžen zgolj za položitev cevi, ni pa bil izvajalec del izkopa jarka, neutemeljene. Posledično je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da bi sodišče moralo dopolniti dokazni postopek s pridobitvijo računov vseh udeležencev pri izvedbi sekundarnega kanalizacijskega priklopa, iz česar bi bilo razvidno, da toženec ni bil izvajalec del strojnega izkopa, še posebej, ker toženec v postopku na prvi stopnji ni podal tega dokaznega predloga.

10. Ne drži pritožbena navedba, da naj bi sodišče prve stopnje na podlagi uporabe množinske oblike glagolov s strani priče A.A. ugotovilo, da je bil toženec izvajalec del. Sodišče je navedeno okoliščino le dodatno upoštevalo pri obrazložitvi ugotovitve, da tožnik očitno ni bil brez dela, ne pa pri ugotovitvi, da je bil toženec izvajalec del. Pritožbena navedba v zvezi s tem pa tudi ne predstavlja zatrjevane protispisnosti.

11. Neutemeljen je pritožbeni očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja, češ da nobena priča (B.B., A.A. in C.C.) ni navedla, da bi se padec določal z lato in navadno vodno tehtnico, ter da okoliščina prisotnosti orodij na delovišču ne pomeni, da sta se orodji tudi uporabljali. Navedeno pritožbeno zatrjevanje pritožbenemu sodišču ni vzbudilo dvoma v dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je pojasnilo, da je sledilo prepričljivi izpovedi tožnika o odreditvi načina preverjanja padca neposredno v jarku z vodno tehtnico in lato (desko) s strani toženca. Iz obrazložitve izhaja, da na verodostojnost tožnikove izpovedi kažejo tudi dodatne okoliščine, in sicer da je v skladu s pravili stroke možen tudi način preverjanja padca, kot ga je zatrjeval tožnik, ter da je toženec na gradbišče pripeljal le navedeno orodje, kar pa ne bi bilo potrebno, če bi se padci res ugotavljali le z nivelirko. Izpoved tožnika je prepričljivejša tudi zato, ker se ne zdi verjetno, da bi tožnik le opazoval in čakal na delo. Pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno glede navedenega, pritožbeno sodišče zato zavrača kot neutemeljene. Kot neutemeljene zavrača tudi navedbe, da ni sprejemljivo, da opozorilo tožnika v času malice o nepribliževanju delovnemu območju, kjer dela stroj, ne bi moglo imeti narave poučitve o varnem delu. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnik ni izpolnil navedene obveznosti, poleg tega pa to tudi ni edina nepravilnost oziroma opustitev toženca, ki je v vzročni zvezi z nastalo škodo.

12. Neutemeljen je očitek zmotne uporabe materialnega prava, ker naj bi sodišče prve stopnje napačno razlogovalo 33. člen v zvezi s 36. členom ZVZD-1. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik pred zaposlitvijo pri tožencu opravljal delo v pekarni, v zvezi z delom v pekarni pa je izpolnjeval posebne zdravstvene pogoje v skladu z IK omejitvami, vendar to ne pomeni, da je s tem zadoščeno obveznosti toženca, da pred nastopom dela zagotovi zdravstveni pregled delavca, ki ustreza tveganjem za varnost in zdravje pri delu. Med delom tožnika v pekarni in med delom v obravnavanem primeru je namreč podana različna stopnja tveganja.

13. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo uradnega zaznamka policista o izjavi, ki jo je podal tožnik po nezgodi, in sicer da mu je vodna tehtnica padla v jarek, zato jo je šel iskat. To odločitve sodišča prve stopnje ne spremeni, saj za ugotovitev temelja odškodninske odgovornosti ni odločilna okoliščina, ali je tožnik odšel v jarek po vodno tehtnico ali pa je odhajal iz jarka po opravljenem preverjanju padca. Toženec je namreč opustil dolžno ravnanje, saj ni zagotovil varnih pogojev dela ter tožnika ni opozoril na nevarnosti pri opravljanju dela. S tem ko se sodišče do navedenega ni opredelilo oziroma v zvezi s tem ni dokazno ocenilo tudi izpovedi dežurne zdravnice, ni kršilo določb pravdnega postopka in ni zmotno ugotovilo dejanskega stanja.

14. Toženec neutemeljeno izpodbija izvedensko mnenje. Izvedenec je namreč podrobno obrazložil, zakaj izvedba ogleda ni smiselna oziroma ne bi pripomogla k mnenju, s čimer se pritožbeno sodišče strinja. Toženec je podal pripombe na izvedensko mnenje, ki ga je izvedenec tudi dopolnil, prav tako pa je bil izvedenec zaslišan na naroku za glavno obravnavo, kjer je toženec imel možnost, da izpostavi svoje pripombe ter da mu izvedenec poda natančne oziroma zanj zadovoljive odgovore. Zgolj nestrinjanje z izvedenskim mnenjem, ki je sicer pravilno, popolno in strokovno, ni razlog za postavitev novega izvedenca. Sodišče prve stopnje je na glavni obravnavi z dne 30. 1. 2018 zavrnilo dokazni predlog za postavitev novega izvedenca z obrazložitvijo, da je bil predlog utemeljen na trditvi toženca, da bi se lahko z ogledom bistveno pripomoglo k razjasnitvi zadeve. V zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga toženec ni takoj uveljavljal procesne kršitve skladno z 286b. členom ZPP. Neutemeljeno je tudi pritožbeno zavzemanje za upoštevanje strokovnega mnenja D.D., češ da naj bi to mnenje nasprotovalo izvedenskemu mnenju dr. G.G.. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je toženec predloženo strokovno mnenje z dne 29. 1. 2018 in podane pripombe na dopolnjeno mnenje na naroku 30. 1. 2018 podal prepozno, razlogi, ki jih je navedel pa tudi ne opravičujejo zamude. Kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana.

15. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del vmesne sodbe sodišča prve stopnje. Ob tem v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje o 10 % soodgovornosti tožnika v škodnem dogodku (kljub temu, da ni pod pritožbo), poudarja, da ima po določbi 52. člena ZVZD-1 delavec le pravico, da delo odkloni, nima pa te dolžnosti, zato k nastanku škodnega dogodka s svojim ravnanjem ni prispeval. 16. Toženec s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnik sam krije stroške odgovora na pritožbo, saj k odločitvi o pritožbi ni bistveno pripomogel (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP).