Jedro

Ustavno sodišče je razpravno sposobnost opredelilo kot skupek telesnih in duševnih značilnosti, ki morajo biti podane, da lahko obdolženi sodeluje v kazenskem postopku. To je tudi nujni pogoj, da lahko obdolženec v postopku nastopa v vlogi subjekta, ki je sposoben vsebinskega udejanjanja svojih pravic.

Dokazovanje z novim izvedencem ni potrebno, ko sodišče pri presoji dveh izvedenskih mnenj sledi samo enemu od njiju, kadar zaključi, da sta izvid in mnenje enega izvedenca popolna in v skladu z dejanskimi okoliščinami, potrjenimi z ostalimi podatki kazenskega spisa. Še toliko bolj velja to v primeru, ko sta izvedenski mnenji skladni. Samo v primeru, če je zaradi ugotovljenih nasprotij med dvema izvedencema podan dvom v pravilnost obeh, je sodišče ugotovljena nasprotja dolžno odpraviti z odreditvijo tretjega izvedenca.

Pogoju, da je bila obsojenka že zaslišana, je bilo zadoščeno že s tem, da ji je bila dana realna možnost, da se lahko zagovarja, pa se je, klub izrecnemu opozorilu sodišča, da bo štelo, da se zagovarja z molkom, odločila, da zagovora ne bo podala. Na tej podlagi se izkaže, da je zgrešeno tudi vložnikovo stališče, da bi moralo prvostopenjsko sodišče v skladu s tretjim odstavkom 311. člena ZKP po preteku trimesečnega roka vsakič znova zaslišati obsojenko. Ta je bila namreč na vse glavne obravnave pravilno vabljena, pa se jih ni udeležila, sodišče ji je omogočilo sodelovanje v postopku, stvar njene odločitve pa je bila, da je ubrala drugo pot. Če bi obveljala vložnikova razlaga, bi to pomenilo, da bi lahko obdolženec, ki bi se iz pragmatičnih razlogov zatekel v absentizem in se izogibal pristopu na glavno obravnavo, v primerih, ko je med obravnavo preteklo več kot tri mesece, s svojo nenavzočnostjo praktično blokiral potek kazenskega postopka.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenko se oprosti plačila sodne takse kot stroška, nastalega s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Kopru je s sodbo I K 65611/2012 obsojeno A. A. spoznalo za krivo kaznivega dejanja krive ovadbe po prvem odstavku 283. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in ji na podlagi 57. člena istega zakona izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen šest mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenka v preizkusni dobi treh let po pravnomočnosti sodbe ne bo storila novega kaznivega dejanja. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojenki naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka z 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, in sodno takso v znesku 136,00 EUR.

2. Višje sodišče v Kopru je s sodbo II Kp 65611/2012 z dne 11. 10. 2018 zavrnilo pritožbo obsojenkinega zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo prvostopenjsko sodbo, obsojenko pa oprostilo plačila sodne takse, kot stroška nastalega v pritožbenem postopku.

3. Zoper pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil obsojenkin zagovornik, kot navaja, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 3. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena v zvezi s 1., 16., 18., 227., 257., 258., tretjim odstavkom 311. in 329. člena ZKP, kršitve kazenskega zakona po 1., 2. in 3. točki 372. člena ZKP v zvezi z 22. členom KZ-1, zaradi kršitev 2., 14., 15., 22., 23., 25. in tretje alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustave) ter zaradi kršitve po točki d. tretjega odstavka 6. člena in 13. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin s protokoli (v nadaljevanju EKČP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da na podlagi 426. člena ZKP sodbo obeh sodišč (v celoti) razveljavi in obsojenko po 358. členu ZKP oprosti obtožbe, podrejeno pa da zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje ali višjemu sodišču. 4. Vrhovni državni tožilec dr. Zvonko Fišer v odgovoru na zahtevo navaja, da ta ni utemeljena. Izpostavlja, da je v zahtevi govor o vsem mogočem, čeprav je dejanski stan kaznivega dejanja krive ovadbe preprost in zajet v izreku sodbe, pri čemer številne navedbe v zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem nimajo nobene povezave in ne morejo vplivati na zakonitost izpodbijane pravnomočne sodbe. Navaja, da sta sodišči sprejeli pravilno presojo glede obsojenkine sposobnosti udeleževati se kazenskega postopka. Tudi očitki glede kršitve pravice do obrambe, povezani z uporabo jezika v postopku, so neutemeljeni, k temu pa je obramba to vprašanje problematizirala šele v pritožbenem postopku. Sodišče druge stopnje se je ustrezno opredelilo tudi glede zavrnitve dokaznih predlogov, zato tudi v tem pogledu zatrjevana kršitev pravice do obrambe ni podana. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

5. O odgovoru vrhovnega državnega tožilca se je izjavil obsojenkin zagovornik, ki vztraja pri navedbah in predlogu iz zahteve.

B.

6. Središčno vprašanje obravnavane kazenske zadeve, ki ga tudi v zahtevi problematizira obramba, se nanaša na izpodbijanje obsojenkine razpravne sposobnosti, saj je (bilo) po vložnikovem mnenju obsojenkino duševno stanje tako, da ji aktivnega sodelovanja v kazenskem postopku ni omogočalo. Ustavno sodišče je razpravno sposobnost opredelilo kot skupek telesnih in duševnih značilnosti, ki morajo biti podane, da lahko obdolženi sodeluje v kazenskem postopku.1 To je tudi nujni pogoj, da lahko obdolženec v postopku nastopa v vlogi subjekta, ki je sposoben vsebinskega udejanjanja svojih pravic. Glede na to, da se je vprašanje obsojenkine razpravne sposobnosti izostrilo že v začetni fazi kazenskega postopka, je sodišče prve stopnje v skladu z drugo alinejo prvega odstavka 265. člena ZKP, potem ko je ocenilo, da obstaja resen dvom, da se zaradi svojega duševnega stanja obsojenka ne more udeleževati kazenskega postopka, pritegnilo v postopek sodno izvedenko psihiatrične stroke dr. Bojano Avguštin Avčin, ki je podala svoje mnenje, in ga nato večkrat, ko je pojasnjevala vprašanja, ki jih je v povezavi s tem postavljala obramba, tudi dopolnila. V poznejši fazi postopka pa je sodišče zaradi razjasnjevanja obsojenkine sposobnosti sodelovanja v kazenskem postopku, postavilo tudi sodnega izvedenca psihiatrične stroke dr. Mladena Vrabiča. Iz izpodbijane pravnomočne sodbe so razvidne ugotovitve, ki temeljijo na mnenjih obeh izvedencev, da pri obsojenki ni simptomov resnejše duševne motnje, da pa v formalnih situacijah uporablja mehanizem agravacije, torej poudarjanje simptomov psihične motnje za regulacijo in izogibanje zanjo neprijetnim pritiskom, v konkretnem primeru sodnim postopkom. Obsojenka potencira depresivno pozicijo in s svojim ravnanjem poskuša pridobiti več pozornosti ali se čemu izogniti, v končni fazi pa pridobiti tudi kakšno korist, pri čemer pa je obsojenka razvila tudi takoimenovani simptom „hospitalizma“. Pri obsojenki so podani elementi rentne tendence oziroma v psihiatričnem besednjaku sekundarne koristi psihične bolezni. Na podlagi utemeljitve v izvedenskem mnenja dr. Mladena Vrabiča sodišči tudi nista sledili, da so pri obsojenki izkazana samomorilna nagnjenja, kar je v nepravdni zadevi, ki se nanaša na obsojenkino prisilno zadržanje v psihiatrični bolnišnici Idrija, zapisal izvedenec dr. Matej Kravos. Po stališču obeh sodnih izvedencev, ki sta podala mnenje v kazenskem postopku, je obsojenka s krajšimi odmori sposobna sodelovati na glavni obravnavi. Predvsem sodišče prve stopnje je natančno analiziralo izvedenski mnenji in ju sprejelo kot prepričljivi, s tem pa je soglašalo tudi višje sodišče. Takšna presoja je razumna, kolikor pa jo vložnik zavrača, s tem po vsebini izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje, ki se nanaša na navedena procesna dejstva.

7. V zvezi z razjasnjevanjem obsojenkine sposobnosti aktivnega sodelovanja v kazenskem postopku je obramba po prvi sodni izvedenki psihiatrične stroke predlagala odreditev izvedenstva, ki naj se zaupa Komisiji za izvedenska mnenja Medicinske fakultete v Ljubljani, sodišče pa je izvedenstvo zaupalo dr. Vrbiču. V sklepni fazi postopka pa je obramba sodišču predlagala postavitev izvedenca izven Republike Slovenije, ki naj bi bil z območja Avstrije, Nemčije, Italije ali Francije, ker da je kazenski spis obremenjen z mnenji izvedencev iz Slovenije, ki so medsebojno nasprotna in je zato v njih luči tudi odločitev sodišča pristranska. Prvostopenjsko sodišče je glede na soglasni mnenji obeh angažiranih izvedencev psihiatrične stroke, dokazni predlog za odreditev novih izvedencev zavrnilo. Dokazovanje z novim izvedencem ni potrebno celo takrat, ko sodišče pri presoji dveh izvedenskih mnenj sledi samo enemu od njiju, kadar zaključi, da sta izvid in mnenje enega izvedenca popolna in v skladu z dejanskimi okoliščinami, potrjenimi z ostalimi podatki kazenskega spisa.2 Še toliko bolj velja to v primeru, ko sta izvedenski mnenji skladni. Samo v primeru, če je zaradi ugotovljenih nasprotij med dvema izvedencema podan dvom v pravilnost obeh, je sodišče ugotovljena nasprotja dolžno odpraviti z odreditvijo tretjega izvedenca. Zgolj nestrinjanje obrambe in drugačna razlaga ter zavračanje za obdolžence neugodnih izvidov in mnenj v postopek pritegnjenih izvedencev, ni zadostna podlaga za odreditev novega izvedenstva. Zato kršitev pravic obrambe po tretji alineji 29. člena Ustave in bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena v zvezi s četrtim in petim odstavkom 329. člena ZKP, ki jih na tej podlagi uveljavlja obsojenkin zagovornik, ni podana.

8. Obsojenkin zagovornik v zahtevi tudi navaja, da je sodišče kršilo obsojenkino pravico do obrambe in posledično zagrešilo tudi številne druge kršitve kazenskega postopka, ker je napačno presodilo, da se je obsojenka na glavni obravnavi 17. 5. 2017, kljub temu, da se sploh ni bila sposobna zagovarjati, zagovarjala z molkom. Obsojenka je bil dan pred obravnavo napotena na urgenco, kjer je bila še istega dne odpuščena, ne da bi ji bila nudena kakršnakoli medikamentozna terapija. Sodišče je pred to glavno obravnavo že razpolagalo z izvedenskim mnenjem izvedenke psihiatrične stroke dr. Bojane Avguštin Avčin, v katerem je ta natančno pojasnila, zakaj je po njeni presoji obsojenka sposobna sodelovanja na glavni obravnavi. Po danem pravnem pouku je obsojenka na glavni obravnavi izjavila, „da danes ni sposobna podati zagovora“ (list. štev. 144). Klub temu, da jo je sodnica seznanila, da bo štela, da se „danes zagovarja z molkom“, obsojenka zagovora ni podala, zagovornik pa je sodničinemu stališču ugovarjal in predlagal „ponovno postavitev izvedenca“. Vložnik tako razlago prvostopenjskega sodišča problematizira, vendar jo je treba ocenjevati tako v času izvedbe procesnega dejanja, pa tudi v luči celotnega dogajanje v postopku, kar pa pokaže, da presoja, ki sta jo sprejeli sodišči v izpodbijani pravnomočni sodbi vzdrži preizkus zakonitosti. Obsojenki je sodišče šele po številnih poskusih, tudi z angažiranjem detektivska, uspelo vročiti sodbo, izrečeno na podlagi predloga o kaznovalnem nalogu. Skozi celoten postopek se je glede na ugotovitve izvedencev izogibala pristopu na glavno obravnavo, čeprav po oceni obeh sodišč, ki temelji na mnenju obeh izvedencev psihiatrične stroke, kljub njeni hospitalizaciji v Psihiatrični bolnišnici Idrija za to ni bilo nobenih zadržkov. Kot je razvidno iz ugotovitev v pravnomočni sodbi se je obsojenka zatekala v hospitalizacijo vsakič (neposredno) pred tem, ko bi morala pristopiti na sodišče. Občutek tesnobe ne more biti izgovor za tako ravnanje, saj ta praviloma spremlja vsakogar, ki se znajde v kazenskem postopku. Obsojenka je imela tudi na naslednjih obravnavah realno možnost izjaviti se o očitkih in izvajati aktivno obrambo, vendar se je odločila drugače. Vrhovno sodišče sprejema presojo sodbe sodišča druge stopnje, ki je tako obsojenkino ravnanje opredelilo kot zlorabo procesnih pravic. Namen kazenskega postopka je v poštenem in pravičnem postopku, ki obdolžencu kot šibkejši stranki zagotavlja položaj subjekta in učinkovito varovanje njegovih pravic, ločiti krive od nedolžnih. Procesnih pravic v postopku pa ni mogoče udejanjati tako, da se z njimi ne varuje zakonsko varovan interes, ampak način, ki otežuje ali celo onemogoča vodenje kazenskega postopka. Sprejeti takšno prakso, kot si jo je omislila obramba, bi praktično pomenilo, da v postopku obdolženca sploh ne bi bilo mogoče veljavno zaslišati. Po presoji Vrhovnega sodišča ravnanje prvostopenjskega sodišča ni bilo v neskladju z načelom spoštovanja obsojenkinega dostojanstva in tako, da bi ji odrekalo položaj subjekta kazenskega postopka, kot to poskuša prikazati obramba. Presojati ga je treba tudi z vidika dolžnosti sodišča, da prepreči vsakršno zlorabo procesnih pravic. Kolikor vložnik na tej podlagi uveljavlja kršitve procesnih določb in zavrača ugotovitve, da je bila obsojenka v kazenskem postopku veljavno zaslišana, mu zato ni mogoče pritrditi.

9. Obsojenkin zagovornik uvodoma navaja, da pravnomočno sodbo izpodbija tudi zaradi kršitev kazenskega zakona po 1., 2. in 3. točki 372. člena ZKP. Iz obrazložitve zahteve pa je razvidno, da stališče utemeljuje z navedbami, da v obrazložitvi sodb sodišč prve in druge stopnje niso konkretizirani zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja krive ovadbe, saj da ne vsebuje pravno odločilnega dejstva, na podlagi katerega bi obsojenki lahko prepričljivo očitali storitev kaznivega dejanja z naklepom. V zahtevi trdi, da je sodišče zakonski znak, da je obsojenka vedela, da ovadene osebe niso storile kaznivega dejanja krive ovadbe (verjetno mišljeno krivega pričanja) nadomestilo z domnevo, da so te osebe enako izpovedale v postopku pred Delovnim sodiščem v Kopru in pozneje v kazenskem postopku. Ker sodišče prve stopnje ni bilo prepričano v naklepno storitev kaznivega dejanja, je v podkrepitev svoje presoje navedlo tudi, da si obsojenka ni želela formalno urediti zaposlitve, ker je raje delala na črno, zato da bi prejemala tudi socialno pomoč in pomoč pri Rdečem križu. Nadalje v zahtevi tudi navaja, da je kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP podana, ker obstoj zakonskih znakov očitanega ji kaznivega dejanja ni dokazan o odločilnim dejstvu o katerem sta izpovedovali priči A. B. in B. M. Iz takšne argumentacije v zahtevi za varstvo zakonitosti je jasno razvidno, da obsojenkin zagovornik kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP utemeljuje na podlagi lastnega videnja dejanskega stanja, ki pa se razlikuje od tistega v izpodbijani pravnomočni sodbi. Tudi ko v sklepnem delu pod točko I. zahteve mimogrede navrže, da je podana tudi kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, je očitno, da se z navedbami, da niso bila zbrana vsa dejstva, dokazi in okoliščine, ki bi dajale podlago za odločitev o krivdi obsojenke, po vsebini sklicuje na razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa ga s tem izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno uveljavljati.

10. Vložnik v zahtevi tudi navaja, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je bila obsojenka prikrajšana za pravico v kazenskem postopku uporabljati svoj jezik. Izpostavlja, da je obsojenka naturalizirana državljanka Republike Slovenije, v postopku naturalizacije pa ji ni bilo treba izkazati znanja slovenskega jezika. Poudarja da z obsojenko v skladu s pravico iz 8. člena ZKP nista predlagala postavitev sodnega tolmača, ker je bila obsojenka razpravno nesposobna podati svoj zagovor in spremljati kazenski postopek, zaradi duševne bolezni in zaradi vpliva številnih zdravil, sodišče pa bi lahko samo zaradi odgovorov obsojenke v srbohrvaškem jeziku zaključilo, da ta slovenskega jezika ne razume. S tem, da je opustilo dolžno ravnanje in obsojenki dejansko onemogočilo uporabo svojega jezika v postopku, je kršilo 14., 21., 22., 29. člen Ustave RS ter točko d. tretjega odstavka 6. člena, 13. člen in 14. člen EKČP. Kršitve zatrjevanih ustavnih, konvencijskih in zakonskih pravic, ki jih našteva zahteva, niso podane. Kot je razvidno iz zapisnika o glavni obravnavi (list. št. 143) je sodnica obsojenko poučila o pravici do uporabe svojega jezika na glavni obravnavi, na kar je obsojenka izjavila, da ne potrebuje tolmačenja. Tudi vse njene vloge v spisu so napisane v korektnem slovenskem jeziku. Kot pravilno poudarja vrhovni državni tožilec, tudi ni izpolnjen pogoj materialne izčrpanosti, saj se v postopku pred prvostopenjskim sodiščem obsojenka na kršitev te pravice sploh ni sklicevala, pač pa je to prvič storila šele v pritožbenem postopku. Vrhovni državni tožilec v odgovoru utemeljeno navaja, da obsojenka očitno ni imela nobenih težav pri jezikovni komunikaciji, vključno z izvršitvijo kaznivega dejanja, ki je že po definiciji vezano na uporabo jezika. Zahteva za varstvo zakonitosti je v tem delu ne le neutemeljena, ampak tudi nedopustna, ker pravne poti, ki bi morala v zvezi z zatrjevano kršitvijo uporabiti obramba, niso bile izrabljene.

11. Zagovornik tudi nima prav, ko v zahtevi izpostavlja, da niso bili podani pogoji iz prvega odstavka 442. člena ZKP, da bi sodišče lahko sodilo obsojenki v nenavzočnosti. Glede na to, da stališče v obeh sodbah, da se je obsojenka na glavni obravnavi 17. 5. 2017 zagovarjala z molkom, pravno korektno, na vse naslednje obravnave pa je bila obsojenka tudi pravilno vabljena, pri čemer je bil na teh obravnavah navzoč tudi njen zagovornik, sodišče pa ocenilo, da njeno zaslišanje ni nujno, o kršitvi te pravice ni mogoče govoriti. Pogoju, da je bila obsojenka že zaslišana, je bilo zadoščeno že s tem, da ji je bila dana realna možnost, da se lahko zagovarja, pa se je, klub izrecnemu opozorilu sodišča, da bo štelo, da se zagovarja z molkom, odločila, da zagovora ne bo podala. Na tej podlagi se izkaže, da je zgrešeno tudi vložnikovo stališče, da bi moralo prvostopenjsko sodišče v skladu s tretjim odstavkom 311. člena ZKP po preteku trimesečnega roka vsakič znova zaslišati obsojenko. Ta je bila namreč na vse glavne obravnave pravilno vabljena, pa se jih ni udeležila, sodišče ji je omogočilo sodelovanje v postopku, stvar njene odločitve pa je bila, da je ubrala drugo pot. Na tej podlagi zato ne more spodnesti zakonitosti napadene pravnomočne sodbe. Če bi obveljala vložnikova razlaga, bi to pomenilo, da bi lahko obdolženec, ki bi se iz pragmatičnih razlogov zatekel v absentizem in se izogibal pristopu na glavno obravnavo, v primerih, ko je med obravnavama preteklo več kot tri mesece, s svojo nenavzočnostjo praktično blokiral potek kazenskega postopka.

12. V zahtevi vložnik izpostavlja očitek, da je sodišče kršilo obsojenkino pravico do obrambe tudi zato, ker ni pridobilo evidence izplačil, na katerih bi bilo podpisi izplačevalca obsojenke kot prejemnice ob vsakem prejemu gotovine, pa tudi zato, ker ni pridobilo dokazov o dvigih gotovine s transakcijskega računa B. Č., ki naj bi jo nato A. B. in B. M. v gotovini izročali obsojenki. V obravnavani kazenski zadevi na glavni obravnavi takih dokaznih predlogov obsojenkin zagovornik ni podal, je pa obsojenka v ugovoru zoper sodbo o kaznovalnem nalogu predlagala, da se pridobi dokaz o dvigu denarja vsakič, kot je to zapisano „na ponarejenih urnih evidencah s ponarejenim pripisom plačano“ z „osebnega“ računa B. Č. ter da se ga pozove, da dostavi dokaz oziroma potrdilo z njenim dopisom, da je denar prejela. Ne drži navedba v zahtevi, da sodišče ni vpogledalo v evidenco izplačil, saj je nasprotno razvidno iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 14. 3. 2018 (list. št. 661), kjer je zapisano, da je sodišče iz spisa Delovnega sodišča v Kopru opr. št. Pd 215/2011 prebralo tudi evidenco o opravljenih urah in plačilih (priloga B2). Res je, da sodišče prve stopnje tega dokaza v sodbi, razen ko se je posplošeno sklicevalo na številne dokaze v omenjeni zadevi delovnega sodišča posebej ni ocenjevalo. Očitek vložnika pa ne gre v tej smeri, saj ta v nasprotju s spisovnimi podatki zatrjuje le, da sodišče tega dokaza ni izvedlo, kar pa ne drži. Se je pa glede tega dokaza opredelilo sodišče druge stopnje, ki je sprejelo dokazno oceno, ki jo je prvostopenjsko sodišče utemeljilo z izpovedbami prič in sklicujoč se na vsebino sodbe delovnega sodišča. Evidence o prejemu denarja, s podpisom izplačevalca in prejemnika ne obstajajo, zato tega dokaza tudi sploh ni bilo mogoče izvesti. Vložnik v zahtevi tudi ne pove, zakaj opustitev pridobitve dokazil o gotovinskih dvigih B. Č. pri banki, na podlagi katerih je bila nato obsojenki za opravljeno delo izročena gotovina, vpliva na zakonitost izpodbijane sodbe. Glede na to, da je kršitev po drugem odstavku 371. členu upoštevna le, če vložnik v zahtevi izkaže, da je vplivala na zakonitost izpodbijane pravnomočne sodbe, vložnik pa tega v zahtevi ni izkazal, tudi s temi trditvami ne more uspešno izpodbiti napadene sodbe.

13. V sklepnem delu zahteve vložnik lakonično navaja, da je obsojenka zahtevala izločitev sodnice, ker jo je kazensko ovadila, vendar je predsednica sodišča izločitev v tem kazenskem postopku zavrnila. Ocenjuje, da je bilo nadaljevanje sojenja proti obsojenki, po tem ko je ta sodečo sodnico ovadila, zagotovo pristransko. Te kršitve v pritožbi obramba ni uveljavljala, tako da ni izpolnjen pogoj materialne izčrpanosti. Sicer pa je ta navedba tudi nesubstancirana in ne zadosti kriterijem iz 424. člena ZKP. Sprejeti takšno prakso pa bi pomenilo, še bolj odpreti vrata zlorabam procesnih pravic, saj bi se obdolženec lahko zanj „neželenega sodnika“ znebil preprosto tako, da bi ga kazensko ovadil. Tako pa to ne gre.

C.

14. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da zatrjevane kršitve zakona, ustavnih in konvencijskih pravic niso podane, pri čemer so nekatere samo naštete, ne pa tudi obrazložene, zahteva pa je vložena tudi zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

15. V skladu z 98a. členom v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP je Vrhovno sodišče obsojenko glede na njene slabe gmotne razmere, oprostilo plačila sodne takse, kot stroška, nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

1 Odločba Up-786/06 z dne 3. julija 2008. 2 Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 7331/2013 z dne 5. 3. 2015.