Up-428/02 - 4

12. 7. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B. B. iz Z., na seji senata dne 22. junija 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 429/2001-2 z dne 4. 4. 2002 se ne sprejme, v delu, ki se nanaša na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pa se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

Z izpodbijano sodbo je Vrhovno sodišče zavrnilo pritožbo ustavnega pritožnika in potrdilo sodbo Upravnega sodišča, s katero je bila zavrnjena njegova tožba zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve (v nadaljevanju Ministrstvo), s katero je Ministrstvo zavrnilo njegovo prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije z naturalizacijo, ker naj ne bi izpolnjeval pogoja iz 3. točke prvega odstavka 10. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in nasl. - v nadaljevanju ZDRS).

Pritožnik v ustavni pritožbi navaja, da je Vrhovno sodišče v postopku za pridobitev državljanstva slepo sledilo neustrezni zakonodaji, ki želi pritožnika kot že zdavnaj naturalizirano osebo naturalizirati retroaktivno. Zatrjuje, da Vrhovno sodišče z izpodbijano sodbo razsoja o državljanstvu de facto državljanov Slovenije pred osamosvojitvijo, saj naj bi pritožnik "državljanstvo prakticiral že pred nastankom države Slovenije". Meni, da bi morali ob osamosvojitvi Republike Slovenije vsi stalni prebivalci Slovenije (in ne le "etnični Slovenci") postati avtomatični državljani ali pa bi za državljanstvo nove države morali zaprositi prav vsi stalni prebivalci Slovenije brez razlike in diskriminacije po narodnosti. Ker pritožnik živi v Sloveniji od leta 1979, bi moral biti obravnavan kot avtomatični državljan. Da je bil državljan Slovenije že pred odcepitvijo, naj bi dokazovalo dejstvo, da je v Sloveniji imel volilno pravico, ki je bila z nastankom nove države ukinjena. Če ne bi bil 26. 2. 1992 nezakonito izbrisan iz registra stalnih prebivalcev, bi lahko neprekinjeno prebival v Republiki Sloveniji. Pritožnik zatrjuje kršitev 5., 8., 14., 18., 21., 23., 25., 32., 33., 43., 50., 51. in 54. člena Ustave. Sklicujoč se na prvi odstavek 15. člena Ustave, Ustavnemu sodišču predlaga, naj razveljavi sodbo Vrhovnega sodišča in odločbo tožene stranke ter naloži izdajo odločbe o sprejemu v državljanstvo. Smiselno se sklicuje še na 30. člen Ustave (pravica do rehabilitacije in odškodnine) in predlaga, naj Ustavno sodišče v skladu s 26. členom Ustave odloči tudi o primerni odškodnini, saj naj bi bil "po krivem obsojen na nedržavljanstvo in apatridijo".

B.

Ustavni pritožnik z večino navedb ustavne pritožbe oporeka le pravilnosti ugotovitve dejanskega stanja in uporabe materialnega prava, kar pa ne more biti predmet preizkusa pred Ustavnim sodiščem. Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v upravnem sporu, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja in pri uporabi materialnega prava. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) preizkusi Ustavno sodišče izpodbijano sodbo le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Pritožnik sicer zatrjuje številne kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, vendar jih z navedbami v ustavni pritožbi ne izkaže.

Pritožnikovi očitki o kršitvi 14., 18., 21., 25., 33., 43., 50., 51. in 54. člena Ustave temeljijo na zmotni predpostavki, da bi moral kot državljan druge države naslednice nekdanje SFRJ, ki je imel pred osamosvojitvijo stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, avtomatično pridobiti slovensko državljanstvo in da mu je bilo z nezakonitim izbrisom iz registra stalnega prebivalstva de facto odvzeto slovensko državljanstvo. Zgolj okoliščina, da se pritožnik z odločitvijo sodišč ne strinja, ker sam pravo razlaga drugače od sodišč, sama po sebi še ne pomeni kršitve katerekoli človekove pravice.

Pritožnik zatrjuje tudi kršitev 32. člena Ustave, vendar njegove navedbe, "da se ga z zavrnilno odločbo meče iz države v tujino", ne držijo. Državljanstvo namreč ni pogoj za prebivanje v državi. Kolikor pa se njegove pavšalne navedbe nanašajo na nezakonitost izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, z njimi ne more utemeljiti ustavne pritožbe zoper akte o nesprejemu v slovensko državljanstvo. Iz izpodbijane sodbe Vrhovnega sodišča izhaja, da zatrjevani nezakonit izbris iz registra stalnega prebivalstva ni bil razlog za ugotovitev, da pritožnik ne izpolnjuje pogoja dejanskega prebivanja v Republiki Sloveniji.

Pritožnik ima na podlagi Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 61/99 in nasl. - v nadaljevanju ZUSDDD) v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-246/02 z dne 3. 4. 2003 (OdlUS XII, 24 in Uradni list RS, št. 36/03) vse možnosti, da uredi svoj pravni položaj tujca v Republiki Sloveniji.

Pritožnikov očitek sodišču, da je v sporu odločalo pristransko (kršitev prvega odstavka 23. člena Ustave), je povsem pavšalen in ga ni mogoče preizkusiti. V zvezi s kršitvijo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja pa Ustavno sodišče ugotavlja, da je s sprejemom odločitve Vrhovnega sodišča morebitna kršitev te ustavne pravice prenehala. Ko je postopek pred sodiščem končan, namreč kršenja te pravice ni več in ga tudi v bodoče ni več mogoče preprečiti. Povračilo morebitne škode iz naslova domnevne kršitve pravice lahko pritožnik v takem primeru uveljavlja v postopku pred pristojnim sodiščem (26. člen Ustave). Pritožnik ni izkazal, da bi to možnost sodnega varstva izkoristil, kar pomeni, da procesna predpostavka izčrpanosti pravnih sredstev iz prvega odstavka 51. člena ZUstS za odločanje o tem delu ustavne pritožbe ni izpolnjena. Zato je Ustavno sodišče ustavno pritožbo v tem delu zavrglo.

Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje tudi kršitev 5. in 8. člena Ustave, nanju pa se v postopku z ustavno pritožbo ni mogoče samostojno sklicevati, saj ne gre za določbi Ustave, ki bi urejali kakšno človekovo pravico in temeljno svoboščino.

V zvezi z zahtevkom za plačilo odškodnine Ustavno sodišče pritožniku pojasnjuje, da lahko odškodninske zahtevke zaradi morebitne škode, ki bi mu bila povzročena, uveljavlja pred pristojnim sodiščem (26. člen Ustave) šele po izčrpanju pravnih sredstev v tem postopku pa lahko ob pogojih ZUstS vloži tudi ustavno pritožbo.

Ker z izpodbijano sodbo očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi druge alineje prvega odstavka 55. člena in prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko.

Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan