Jedro

Tožbena navedba, da so hišo tožeče stranke partizani izropali pred odhodom njene družine v D. je v nasprotju z vsemi, v upravnem postopku zbranimi izjavami in listinami, zato v tej zadevi niso podani zakonski pogoji za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja begunca.

Izrek

I. Tožba se zavrne

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, odločbo Upravne enote Ajdovščina, št. 130-46/2011-8 z dne 21. 3. 2011, izdano tožeči stranki, v upravni zadevi priznanja statusa in pravic žrtve vojnega nasilja, odpravilo in zahtevo tožeče stranke za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja z dne 28. 2. 2011, zavrnilo.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je upravni organ prve stopnje tožeči stranki priznal status žrtve vojnega nasilja-begunca (pregnanca) za čas prebit v begunstvu od 21. 10. 1944 do 15. 5. 1945, pravico do doživljenske mesečne rente v višini 8,63 EUR mesečno od 1. 3. 2011 dalje in pravico do plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zdravstvenega zavarovanja od 1. 3. 2011 dalje.

V postopku revizije, v skladu s 101. in 102. členom Zakona o vojnih invalidih (v nadaljevanju ZVojI), v povezavi z določbo 20. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (v nadaljevanju ZZVN) je bilo ugotovljeno, da družina tožeče stranke ni pobegnila s svojega doma zaradi nasilnega dejanja požiga, porušenja ali izropanja njihove stanovanjske hiše s strani drugih oboroženih sil, pač pa zaradi strahu pred nasilnimi dejanji, ki naj bi jim bila zagrožena. Zgolj strah, ki temelji na ustnih grožnjah in ne v konkretno zagroženem nasilju, ni in ne more biti zadosten pogoj za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja. Iz izpovedi tožeče stranke in zaslišanih prič namreč izhaja, da je bil oče tožeče stranke že aretiran s strani partizanov, vendar je bil po treh tednih izpuščen, zato strah pred nasilnimi dejanji ni bil utemeljen, česar ne spreminja niti dejstvo, da se je takrat, poleg družine tožeče stranke, iz vasi umaknilo še več družin. V 1. členu ZZVN, je namreč določeno, da je žrtev vojnega nasilja tudi državljan Republike Slovenije, ki je bil kot civilna oseba izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom drugih oboroženih sil. Kot druge oborožene sile pri tem štejejo enote NOV in partizanskih odredov Jugoslavije ter enote zaveznikov protifašistične oziroma protinacistične koalicije (drugi odstavek 1. člena ZZVN). V 2.a členu pa je določeno, da je žrtev vojnega nasilja tudi oseba, ki je morala kot begunec v času od 6. 4. 1941 do 15. 5. 1945 zapustiti svoj dom zaradi nasilnega dejanja požiga, porušenja ali izropanja njene stanovanjske hiše ali stanovanja, ki so ga povzročile druge oborožene sile, zaradi česar se ni mogla vrniti na svoj dom neprekinjeno najmanj tri mesece (begunec), če ni prostovoljno ali poklicno sodelovala z agresorjem in oseba, rojena staršem v teh okoliščinah.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da so partizanske enote in enote IX. korpusa, od nastanitve v A. ropale po hišah, še posebno v letu 1944. Izropale so tudi njihovo hišo, iz katere so odpeljali mize, stole, kuhinjsko posodo, živež, vso živino, posteljnino, obleko in skromno pohištvo. Tako so ostali brez vsega, zato doma niso mogli več živeti. Poleg tega so jim partizani resno grozili s smrtjo, če se ne umaknejo iz hiše in jo prepustijo njim. Vse to dalj časa trajajoče nasilje je bilo tako realno, tako grozljivo, da je zaradi vsega tega njena družina zbežala od doma. Ob tem še navaja, da je vse to navedla že na zaslišanju 18. 3. 2011, vendar v zapisnik ni bilo vse vneseno. Res je sicer, da je zapisnik podpisala, vendar v prepričanju, da je bilo v njem vse pravilno zapisano, saj ga ni prebrala. Ob upoštevanju povedanega izpolnjuje vse pogoje iz 1. člena in 2.a člena ZZVN, zato predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in potrdi odločbo Upravne enote Ajdovščina, št. 130-46/2011-8 z dne 21. 3. 2011. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri utemeljitvah iz izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče, tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I. izreka: Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločba tožene stranke pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. V obrazložitvi izpodbijane odločbe so podani pravilni razlogi za odločitev. Sodišče zato v celoti sledi njeni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja: Iz upravnih spisov izhaja, da je tožeča stranka dne 28. 2. 2011 na Upravni enoti Ajdovščina podala zahtevek za priznanje statusa in pravic žrtev vojnega nasilja. Iz kratkega opisa nasilnega dejanja oziroma prisilnega ukrepa, ki ga je v citirani vlogi navedla, izhaja: „Ko se je oče B.B. vračal iz C. domov-iz tritedenskega partizanskega zapora, ga je v A. ustavil vaški partizanski aktivist in mu zagrozil z uničenjem cele družine. Zaradi te grožnje in vseh prejšnjih groženj IX. korpusa, se je oče odločil, da družina zapusti dom in se odseli v begunstvo v D. Člani družine smo begunstvo preživljali na različnih kmetijah in se v mesecu juniju leta 1945 postopoma vračali na dom, ki je bil v celoti izropan in poškodovan.“ Iz zapisnika o zaslišanju tožeče stranke št. 130-46/2011-5 z dne 18. 3. 2011 izhaja, da je na zaslišanju povedala enako kot je zapisala v zahtevku za priznanje statusa in pravic žrtev vojnega nasilja. Navedeni zapisnik je, tako kot izhaja iz njega, po tem, ko ji je bil prečitan in nanj ni imela pripomb, tudi podpisala. Enako sta izpovedali, po opozorilu, da morata v skladu s 188. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) govoriti resnico, saj sta kazensko in materialno odgovorni, če podata krivo izjavo, priči E.E. in F.F., ki sta zapisnika z dne 18. 3. 2011, po tem, ko sta jima bila prečitana in nanj nista imela pripomb, tudi podpisali. Ob upoštevanju vsega navedenega sodišče navedbi tožeče stranke v tožbi, da so partizani pred odhodom njene družine v D., hišo izropali, ne more slediti, saj je v nasprotju z vsemi, v upravnem postopku zbranimi izjavami in listinami. Za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja-begunec, ob upoštevanju drugega odstavka 1. člena in 2.alinee 2.a člena ZZVN pa je mogoče priznati status begunca osebi, ki je kot begunec morala v času od 6. 4. 1941 do 15. 5. 1945 zapustiti svoj dom zaradi nasilnega dejanja požiga, porušenja ali izropanja njene stanovanjske hiše ali stanovanja, ki so jo povzročile druge oborožene sile, zaradi česar se ni mogla vrniti na svoj dom neprekinjeno najmanj tri mesece (begunec), če ni prostovoljno ali poklicno sodelovala z agresorjem in oseba, rojena staršem v teh okoliščinah. Ker družina tožeče stranke ni zapustila doma v letu1944 zaradi nasilnega dejanja požiga, porušenja ali izropanja njihove stanovanjske hiše, tudi po presoji sodišča, niso podani zakonski pogoji za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja begunca, tožeči stranki, kot je pravilno ugotovilo Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve z izpodbijano odločbo.

Glede na vse navedeno je sodišče tožbo, v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo, saj je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, odločba pa je pravilna in na zakonu utemeljena.

K točki II. izreka: Vsaka stranka, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1, trpi svoje stroške postopka.