Jedro

Le splošno nasprotovanje mnenju invalidske komisije, ki ni v nasprotju s predhodnimi mnenji in z medicinsko dokumentacijo, ne zahteva izvedbe dokaza s sodnim izvedencem.

Pri tožniku gre za 40 % telesno okvaro, kakor je bila pri njemu ugotovljena v predsodnem postopku. Izguba sluha po Fowlerju 15,6 % ne predstavlja telesne okvare, saj bi morala izguba sluha znašati najmanj 60 %, kakor to določa Seznam TO. Prav tako ni mogoče opredeliti kot telesno okvaro, kile v steni trebušne votline, saj ne gre za telesno okvaro, ki je bila kot takšna opredeljena v Seznamu TO. Enako velja za kronični lumbalni sindrom, otežen predklon, težko premikanje in hojo s pomočjo bergel in počeno mišico, ki drži abdomen. Zato tožnikov zahtevek, da se mu prizna invalidnina za 70 % telesno okvaro, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik nosi sam stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 16. 11. 2011 in št. ... z dne 13. 2. 2012 ter se tožeči stranki prizna invalidnina za telesno okvaro v višini 70 % od januarja 2012 dalje in je toženka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila. Sodišče prve stopnje je menilo, da je pri tožniku še vedno podana telesna okvara, ki je pri njemu že bila ugotovljena, glede okvare sluha, pogostih bolečin v hrbtenici zaradi kroničnega lumbalnega sindroma, kile v steni trebušne votline in počene mišice, ki drži abdomen, pa ne gre za telesne okvare kot jih določa Seznam telesnih okvar.

Zoper zavrnilno sodbo se pritožuje pooblaščenec tožnika. Meni, da je pri tožniku nedvomno podano več telesnih okvar, zaradi katerih bi morala tožniku biti priznana invalidnost v višini 70 %. Sodišče teh telesnih okvar ni ugotovilo zaradi pomanjkljivo izvedenega postopka. Tožnik se izredno težko premika in hodi lahko le še s pomočjo dveh bergel. Pri njemu je podan kronični lumbalni sindrom, zaradi katerega ima številne zdravstvene težave, tako zaradi izrednih bolečin v hrbtenici kot tudi zaradi močnih bolečin v kolenih. Sodišče se je pri odločitvi oprlo predvsem na dopolnilno mnenje invalidske komisije II. stopnje toženke z dne 24. 10. 2013, katero pa ne more biti objektivno in nepristransko in nima narave javne listine, saj je to listino izdal organ, ki je hkrati tudi del tožene stranke in gre tako za konflikt interesov. Komisijo IK sestavljajo člani, ki so materialno odvisni od tožene stranke in to lahko pomeni, da imajo interes, da tožena stranka dobro posluje, tožena stranka pa dobro posluje tako, da so njene obveznosti manjše. Stališče sodišča, da bi tožeča stranka morala navesti tehtne razloge za dvom v zaključek pristojne invalidske komisije tako ne vzdrži presoje. V predmetni zadevi bi moralo sodišče postaviti neodvisnega izvedenca, ki bi podal neodvisno in strokovno mnenje o tožnikovi telesni okvari in stopnji teh okvar. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je v skladu s prvim odstavkom 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 13. 2. 2012, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnika zoper odločbo Območne enote A. št. ... z dne 16. 11. 2011. S slednjo je toženka zavrnila tožnikovo pravico do invalidnine za telesno okvaro in svojo odločitev oprla na izvedensko mnenje Invalidske komisije I. stopnje v Ljubljani z dne 19. 7. 2011, po katerem pri tožniku še nadalje obstaja 40 % telesna okvara po točki II.A, točka 2a zaradi poškodbe pri delu.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje. Tožnik se je dne 11. 10. 2005 poškodoval pri opravljanju dela, ko je bil zavarovan pri avstrijskem delodajalcu. Kot posledica te poškodbe je pri tožniku ostal dvojni vid. Invalidska komisija II. stopnje je dne 17. 10. 2007 podala mnenje, da je pri tožniku podana 40 % telesna okvara po poglavju II.A, točka 2a, od 9. 11. 2006 dalje, zaradi posledic poškodbe pri delu. Na podlagi tega mnenja je toženka izdala odločbo št. ... z dne 28. 11. 2007, s katero je bilo med drugim odločeno, da tožnik nima pravice do invalidnine za 40 % telesno okvaro, nastalo dne 9. 11. 2006 zaradi poškodbe pri delu v tujini. Navedena odločba je pravnomočna.

Dne 9. 5. 2011 je tožnikova osebna zdravnica vložila nov predlog za oceno telesne okvare pri tožniku. Invalidska komisija I. stopnje je dne 19. 7. 2011 podala mnenje, da je pri tožniku še vedno podana telesna okvara, ki je pri njem že ugotovljena in ostane ista še naprej. Iz obrazložitve mnenja invalidske komisije izhaja, da je tožnik prišel predvsem zaradi občasne odpovedi obeh spodnjih okončin in da hodi z dvema berglama, da pa nove telesne okvare ni možno ugotoviti po nobeni točki Seznama TO. Toženka je z odločbo z dne 16. 11. 2011 tožnikovo zahtevo za priznanje novih pravic do invalidnine za telesno okvaro zavrnila. Po tožnikovi pritožbi je zadevo obravnavala še IK II. stopnje, ki je dne 7. 2. 2012 v senatu, v sestavi katerega sta sodelovala specialist medicine dela in specialist otorinolaringolog, podala enako mnenje in sicer, da pri tožniku še vedno obstaja telesna okvara, ki je bila že priznana od 9. 11. 2006 dalje, z obrazložitvijo, da je tožnik pred leti utrpel poškodbo pri delu, po kateri mu je ostal dvojni vid. Tožnik tudi slabše sliši. Obravnavan je bil pri specialistu ORL, ki ugotavlja lažjo zaznavo naglušnosti, z izgubo sluha po Fowlerju 15,6 %. Ima tudi internistične težave, obravnavan je zaradi sladkorne bolezni tipa II, ki si jo zdravi z dieto, povišanega krvnega tlaka, analgetične nefropatije in mikronefrolitijaze obojestransko. Nobeno od naštetih obolenj ni tako izraženo, da bi lahko posledice našli tudi na Seznamu TO. Zdravi se pri ortopedu zaradi bolečin v ledvenem delu hrbtenice. Med medicinsko dokumentacijo ni RTG slik, funkcionalnega testiranja, zaradi tega glede ortopedskih težav telesne okvare ne morejo ugotoviti. V marcu 2011 je bil obravnavan pri okulistu, ki ugotavlja korigirano ostrino vida obojestransko 0,8. Sodišče prve stopnje je pridobilo dopolnilno mnenje IK II. stopnje, ki je tožnika osebno pregledala in proučila medicinsko dokumentacijo v sodnem in upravnem spisu, do dneva izpodbijane dokončne odločbe toženke z dne 13. 2. 2012. Podala je mnenje, da je pri tožniku podana že ugotovljena 40 % telesna okvara (popolna ali delna ohromelost ali lezija bulbomotoriusa z objektivno dokazano diplopijo), da pa pri tožniku ni mogoče ugotoviti telesne okvare zaradi okvare sluha in ravnotežja po poglavju II., C-sluh in vestibularni sindromi, niti telesne okvare po drugih točkah Seznama TO. Kile v steni trebušne votline niso opredeljene kot telesna okvara, ugotovljena obojestranska senzorinevralna izguba sluha lažje stopnje z biauralno izgubo sluha po Fowlerju 15,6 % tudi ne dosega kriterija za priznanje telesne okvare po Seznamu TO. V izvidu je opisan tudi biauralni termalni frekvenčni vestibulogram (izvid z dne 11. 1. 2011), ki je pokazal oba labirinta kalorično simetrično vzdražljiva, kar izključuje okvaro labirintov in telesne okvare po poglavju II., C. Bolečine v križu in kile v steni trebušne votline niso opredeljene kot telesna okvara v veljavnem Seznamu TO. Tožnik na navedene ugotovitve v dopolnilnem mnenju IK, v danem roku 15 dni, ni podal pripomb, niti nanj ni imel konkretnih pripomb na glavni obravnavi pred sodiščem prve stopnje dne 22. 1. 2014, razen da je vztrajal na postavitvi sodnega izvedenca, ki naj ugotovi pravo dejansko stanje telesne okvare pri tožniku, kot je zatrjevano v tožbi in na prvem naroku za glavno obravnavo.

Pritožba sicer uveljavlja pritožbeni razlog nepravilne ugotovitve dejanskega stanja iz vsebine pa izhaja, da se uveljavlja zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, konkretno zaradi kršitve načela kontradiktornosti in načela enakosti pred zakonom. Te kršitve naj bi sodišče prve stopnje storilo, ker ni izvedlo dokaza z izvedencem.

Za odločanje o pravicah iz obveznega zavarovanja se uporabljajo določbe Zakona o splošnem upravnem postopku, če ni z ZPIZ-1 drugače določeno (249. člen ZPIZ-1). Kadar je za ugotovitev pravic iz zavarovanja, ki jih uveljavljajo zavarovanec in njegovi družinski člani, potrebno izvedensko mnenje, dajo izvedensko mnenje o invalidnosti, telesni okvari, potrebi po stalni pomoči in postrežbi ter o nezmožnosti za delo oz. nezmožnosti za delo vdove ali vdovcev oz. drugih zavarovančevih družinskih članov, izvedenski organi zavoda, ki so invalidske komisije, zdravniki posamezniki in druge strokovne institucije, ki jih imenujejo pristojni organi zavoda (261. člen ZPIZ-1). Organizacijo in način delovanja izvedenskih organov določa Pravilnik o organizaciji in načinu delovanja invalidskih komisij ter drugih izvedenskih organov Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije.

V sodnem postopku sicer mnenja invalidskih komisij I. in II. stopnje, torej izvedenskih organov zavoda, ki je eden od strank v postopku, ne predstavljajo izvedenskega mnenja v skladu z določbami 243. do 256. člena ZPP. Kljub temu pa mnenja invalidskih komisij niso brez dokazne vrednosti, saj predstavljajo enega od dokazov za ugotavljanje telesnih okvar. Tožnik dopolnilnemu mnenju invalidske komisije ni nasprotoval, je pa zahteval, da se postavi sodni izvedenec pri tem pa je vztrajal, da so številne zdravstvene težave, ki jih ima take, da bi se mu morala priznati invalidnost (pravilno: invalidnina za telesno okvaro) v višini 70 %. Navajal je, da je njegovo zdravstveno stanje razvidno iz zdravstvene dokumentacije in njegove izpovedi, da se težko premika in hodi le s pomočjo dveh bergel, da je podan kronični lumbalni sindrom, posledica katerega so bolečine v hrbtenici in obeh spodnjih okončinah, da izvede predklon le do zgornje tretjine goleni in da ima hude težave že pri daljši hoji pri ravnem.

Kot izhaja iz ugotovljenega dejanskega stanja sta tako IK I. stopnje kot IK II. stopnje pri podaji mnenja upoštevali vso razpoložljivo medicinsko dokumentacijo. Prav tako je bil tožnik s strani IK II. stopnje pri izdelavi dopolnilnega izvedenskega mnenja še osebno pregledan in je bila v celoti upoštevana vsa medicinska dokumentacija do dneva dokončne izpodbijane odločbe toženke. Tožnik je ves čas postopka sicer navajal, kakšne težave ima, in zatrjeval, da te težave predstavljajo telesno okvaro v višini 70 %, vendar pa za takšno trditev ni ponujal nobenih dokazov oz. se ni skliceval niti na kakršenkoli konkretni dokaz, ki bi kazal na drugačno stanje, kot je bilo ugotovljeno v predsodnem postopku. Tudi v pritožbi ni navedel, katera od ugotovitev IK I. in II. stopnje oz. od ugotovitev IK II. stopnje v dopolnilnem izvedenskem mnenju ni v skladu z medicinsko dokumentacijo oz. drugimi izvidi in mnenji zdravnikov, ki so v sodnem oz. upravnem spisu.

Zato je sodišče prve stopnje kljub tožnikovem vztrajanju, da se izvede dokaz z izvedencem, utemeljeno presodilo, da zgolj splošno nasprotovanje mnenj invalidskih komisij, ki ni v nasprotju s predhodnimi mnenji in z medicinsko dokumentacijo, ne zahteva še izvedbe dokaza s sodnim izvedencem in je predlagan dokaz utemeljeno zavrnilo (213. in 287. člen ZPP). Zavrnitev dokaznega predloga ne pomeni arbitrarnosti, saj po drugem odstavku 213. člena ZPP sodišče ni vezano na predloge strank in na to, katere dokaze bo izvedlo. Če sodišče oceni, da nekateri predlagani dokazi za presojo v sporu niso odločilni, ali pa tudi, če šteje, da je neko dejstvo dokazano, ostalih predlaganih dokazov ni dolžno izvesti. Tožnik tudi v pritožbi razen očitkov, da gre pri invalidski komisiji za komisijo tožene stranke, ki ne more biti objektivna in nepristranska, ne navede konkretno, iz katere zdravstvene dokumentacije bi izhajalo drugače, oz. v čem naj bi obstajalo nasprotje med ugotovitvami izvedenskih organov tožene stranke in medicinsko dokumentacijo. S tem, ko je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na medicinsko dokumentacijo in tudi mnenja IK I. in II. stopnje, zavrnitev dokaza z izvedencem pa natančno pojasnilo (12. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), ni zagrešilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka in tudi ni kršilo načela kontradiktornosti in enakosti pred zakonom.

Pravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi je podana v določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). Ta v prvem odstavku 143. člena določa, da je telesna okvara podana, če nastane pri zavarovancu izguba, bistvenejša poškodovanost ali znatnejša onesposobljenost posameznih organov ali delov telesa, kar otežuje aktivnost organizma in zahteva večje napore pri zadovoljevanju življenjskih potreb, ne glede na to, ali ta okvara povzroča invalidnost ali ne. Skladno z drugim odstavkom 143. člena ZPIZ-1 pridobi zavarovanec, pri katerem nastane telesna okvara med zavarovanjem, pravico do nadomestila za to okvaro (invalidnino) ob enakih pogojih glede pokojninske dobe, ki veljajo za pridobitev pravice do invalidske pokojnine. Po prvem odstavku 144. člena ZPIZ-1 pridobi zavarovanec pravico do invalidnine za telesno okvaro, ki je posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, če znaša telesna okvara najmanj 30 %, ne glede na dopolnjeno pokojninsko dobo, za telesno okvaro, ki je posledica bolezni ali poškodbe izven dela pa, če znaša telesna okvara najmanj 50 % in če ima zavarovanec ob nastanku telesne okvare dopolnjene dovolj pokojninske dobe. Skladno s 145. členom ZPIZ-1 se telesne okvare glede na težo razvrščajo v osem stopenj, invalidnina se odmeri glede na stopnjo in vzrok nastanka telesne okvare v času njenega nastanka. Za telesne okvare se štejejo le tiste izgube ali okvare posameznega organa ali dela telesa, ki jih določi Samoupravni sporazum o seznamu telesnih okvar (Seznam TO, Ur. l. SFRJ, št. 38/83 in 66/89).

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in jih v izogib ponavljanju ponovno ne navaja. Pri tožniku gre za 40 % telesno okvaro, kakor je bila pri njemu ugotovljena že v predsodnem postopku. Izguba sluha po Fowlerju 15,6 % ne predstavlja telesne okvare, saj bi morala izguba sluha znašati najmanj 60 %, kakor to določa Seznam TO. Prav tako kile v steni trebušne votline ni mogoče opredeliti, saj ne gre za telesno okvaro, ki je bila kot takšna opredeljena v Seznamu TO. Enako velja za kronični lumbalni sindrom, otežen predklon, težko premikanje in hojo s pomočjo bergel in počeno mišico, ki drži abdomen.

Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, ter je bilo tako potrebno pritožbo tožnika v skladu s 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje. Tožnik, ki v pritožbi ni uspel sam krije stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP).