Jedro

Po presoji sodišča se rok iz 26. člena ZDen-B ne nanaša na denacionalizacijske zavezance za vračilo nepremičnin v naravi. ZDen-B je s 6. členom dopolnil 25. člen ZDen tako, da je za tretjim odstavkom dodal nov 4., 5., 6. in 7. odstavek, v katerih je opredelil bistveno povečanje vrednosti nepremičnin, ki so predmet denacionalizacije (četrti odstavek 25. člena ZDen) in mejno vrednost večvrednosti vrnjene nepremičnine, od katere lahko zavezanec ali najemojemalec iz 60. člena ZDen od upravičenca zahtevata razliko v vrednosti. Ne peti odstavek 25. člena ZDen in ne 26. člen ZDen-B pa denacionalizacijskim zavezancem za vrnitev nepremičnin v naravi ne določata nobenega materialno-prekluzivnega roka za uveljavljanje zahtevkov za povrnitev vlaganj v nepremičnine, vrnjene denacionalizacijskim upravičencem.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, sklep Upravne enote Ljubljana, št. 351-2699/2019-5 z dne 29. 11. 2021, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovno odločanje.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 15,00 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1.Upravna enota Ljubljana je kot prvostopenjski organ (v nadaljevanju prvostopenjski organ) z izpodbijanim sklepom zavrgla tožnikovo zahtevo za povrnitev vlaganj v denacionalizirano nepremičnino s parc. št. 111, k. o. Spodnja Šiška (...). V obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da je tožnik zahtevo za odškodnino zaradi povečane vrednosti denacionalizirane nepremičnine na podlagi 25. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) podal dne 8. 3. 2006 (na ustni obravnavi), to pa je po izteku roka, ki je bil določen s 26. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o denacionalizaciji (ZDen-B). Upravni organ tožnika tudi ni bil dolžan pozivati k priglasitvi zahtevka, saj je zadostoval javni poziv.

2.Toženka je (kot drugostopenjski organ) zavrnila tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep.

3.Tožnik se z izpodbijanim sklepom (v zvezi z drugostopenjsko odločbo) ne strinja in vlaga tožbo. Uveljavlja, da je zaključek upravnih organov o nepravočasnosti zahteve napačen. Tožnika namreč rok iz 26. člena ZDen-B ne zavezuje, saj se ta rok ne nanaša na denacionalizacijske zavezance za vračilo v naravi (kar je tožnik). To potrjuje tudi sodba naslovnega sodišča, III U 299/2015 z dne 13. 5. 2016. Četudi bi veljalo drugače, pa je do zamude roka prišlo zaradi bistvene kršitve pravil postopka s strani prvostopenjskega organa. Ta bi bil skladno s 26. členom ZDen-B tožnika namreč dolžan pozvati, da v postavljenem roku priglasi svoj zahtevek za vračilo vlaganj - tožnik je bil namreč stranka denacionalizacijskega postopka in organu znan. Upravni organ ne izkaže, kdaj naj bi bil objavljen javni poziv, tožniku to ni znano, tudi sicer pa javni poziv ni bil upravičen. Toženkina opustitev neposrednega poziva tožnika pomeni tudi nedopusten poseg v tožnikovi ustavni pravici do enakega varstva pravic in zasebne lastnine. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijani sklep in drugostopenjsko odločbo v celoti odpravi ter ugotovi, da je njegova zahteva za povrnitev vlaganj v denacionalizirano nepremičnino pravočasna. Zahteva tudi, da mu toženka povrne stroške upravnega spora.

4.Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala je upravne spise zadeve.

5.Sodišče je v zadevi za dne 4. 7. 2024 razpisalo glavno obravnavo, ki pa se je ni udeležila nobena od pravilno vabljenih strank (toženka je sodišču sporočila, da se glavni obravnavi odpoveduje). Sodišče je v skladu s tretjim odstavkom 58. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) v zadevi zato odločilo brez glavne obravnave.

K I. točki izreka:

6.Tožba je utemeljena.

7.V zadevi je spor glede zakonitosti izpodbijanega sklepa, s katerim je prvostopenjski organ tožnikovo zahtevo za povrnitev vlaganj v denacionalizirano nepremičnino (plačilo odškodnine po 25. členu ZDen) zavrgel kot nepravočasno.

8.Med strankama je nesporno, da je prvostopenjski organ z odločbo, št. 362-379/1992-316 z dne 6. 2. 2017 (popravek datuma izdaje odločbe s sklepom z dne 9. 2. 2017), ki je postala pravnomočna 27. 8. 2019, med drugim odločil, da se upravičenki do denacionalizacije A. A. vrne v last in posest nepremičnina s parc. št. 111, k. o. Spodnja Šiška. Zavezanec za vrnitev navedene nepremičnine je bil tožnik. Nesporno je tudi, da je tožnik dne 8. 3. 2006, to je še tekom postopka denacionalizacije, vložil zahtevo za povrnitev vlaganj v navedeno (kasneje denacionalizirano) nepremičnino. Med strankama pa je sporno, ali je bil tožnik svoj zahtevek dolžan vložiti v roku iz 26. člena ZDen-B ter ali ga je bil upravni organ dolžan neposredno pozvati k vložitvi zahtevka.

9.ZDen-B v 26. členu določa, da je organ, ki vodi postopek, dolžan pozvati vse najemojemalce poslovnih prostorov in stanovanj ter upravičence do vrnitve, da v roku 60 dni od uveljavitve tega zakona priglasijo svoje zahtevke iz naslova vlaganj v nepremičnine oziroma zmanjšanja vrednosti nepremičnin.

10.Po presoji sodišča se rok iz 26. člena ZDen-B ne nanaša na denacionalizacijske zavezance za vračilo nepremičnin v naravi. ZDen-B je s 6. členom dopolnil 25. člen ZDen tako, da je za tretjim odstavkom dodal nov 4., 5., 6. in 7. odstavek, v katerih je opredelil bistveno povečanje vrednosti nepremičnin, ki so predmet denacionalizacije (četrti odstavek 25. člena ZDen) in mejno vrednost večvrednosti vrnjene nepremičnine, od katere lahko zavezanec ali najemojemalec iz 60. člena ZDen od upravičenca zahtevata razliko v vrednosti. Ne peti odstavek 25. člena ZDen in ne 26. člen ZDen-B pa denacionalizacijskim zavezancem za vrnitev nepremičnin v naravi ne določata nobenega materialno-prekluzivnega roka za uveljavljanje zahtevkov za povrnitev vlaganj v nepremičnine, vrnjene denacionalizacijskim upravičencem. Razlaga, da velja citirana določba 26. člena ZDen-B glede roka za vložitev zahteve za povrnitev vlaganj tudi za zavezance, kljub temu, da zakon tega izrecno ne navaja, po presoji sodišča ni utemeljena. Zakonske roke je namreč treba razlagati restriktivno. ZDen-B je v prehodnih in končnih določbah postavil roke, ki veljajo tudi za denacionalizacijske zavezance (tretji odstavek 23. člena in 24. člen ZDen-B), medtem ko jih 26. člen ZDen-B zanje ni določil. Rok iz 26. člen ZDen-B torej za zavezance ne more veljati.

11.Enako stališče je naslovno sodišče že zavzelo v sodbi, III U 299/2015-6 z dne 13. 5. 2016, na katero se sklicuje tožnik, smiselno enako pa tudi v sodbi, U 10/2000 z dne 5. 3. 2002. Drugačno stališče pa ne izhaja niti iz sodne prakse Vrhovnega sodišča, na katero se sklicuje toženka, saj se ta ne nanaša na položaj, kot je predmetni (v katerem je tožnik denacionalizacijski zavezanec, ki uveljavlja odškodnino zaradi vlaganj v denacionalizirano nepremično), pač pa bodisi na položaj, ko so denacionalizacijski upravičenci uveljavljali odškodnino zaradi manjvrednosti vrnjene jim nepremičnine (sodbe Vrhovnega sodišča, I Up 66/2002 z dne 16. 9. 2004, I Up 42/2004 z dne 19. 5. 2005, ter I Up 680/2004 z dne 6. 7. 2005, ter sklep Vrhovnega sodišča, II Ips 317/2016 z dne 6. 4. 2017), bodisi na položaj, ko so zahtevek za povrnitev vlaganj vložili najemojemalci (sodba X Ips 179/2005 z dne 25. 1. 2007).

12.Po povedanem sodišče sodi, da je upravni organ s tem, ko je s sklicevanjem na 26. člen ZDen-B štel, da je bil zahtevek tožnika (kot zavezanca v denacionalizacijskem postopku) vložen prepozno, nepravilno uporabil materialno pravo.

13.Čeprav že navedena ugotovitev narekuje odpravo izpodbijanega sklepa, sodišče tožniku pritrjuje tudi v njegovem tožbenem očitku, da toženka ni z ničemer konkretizirala, kdaj in kje naj bi bil objavljen njen javni poziv po 26. členu ZDen-B, kot tudi ne, kaj naj bi bila njegova vsebina (in tako, ali se je nanašal tudi na zavezance za vrnitev nepremičnin v denacionalizacijskem postopku). Izpodbijanega sklepa tudi z vidika očitka o tem, da tožnik ni bil pozvan k podaji zahtevka, ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka (2. točka prvega odstavka in tretji odstavek 27. člena ZUS-1 v zvezi s 7. točko drugega odstavka 237. člena ZUP).

14.Skladno z vsem navedenim je sodišče na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijani sklep odpravilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). V ponovnem postopku je upravni organ vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava ter njegova stališča, ki se tičejo postopka (peti odstavek 64. člena ZUS-1).

15.Tožnik je zahteval tudi odpravo drugostopenjske odločbe, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba zoper izpodbijani sklep. Sodišče pojasnjuje, da se v primeru, ko sodišče na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1 (prvostopenjski) upravni akt odpravi, zadeva vrne v stanje, v katerem je bila, preden je bilo o stvari odločeno. Če drugostopenjski organ s svojo odločitvijo ni posegel v odpravljeni upravni akt (saj je pritožbo zavrnil), se postopek vrne v ponoven postopek prvostopenjskemu organu. V tem primeru odločba organa druge stopnje preneha veljati po samem zakonu. Ker bo torej že z odpravo prvostopenjske odločbe ex lege odpravljena tudi drugostopenjska odločba, sodišče o tožbenem zahtevku zoper to ni posebej odločalo (prim. sklep Vrhovnega sodišča, X Ips 2/2014 z dne 23. 12. 2015).

K II. točki izreka:

16.Ker je sodišče tožbi ugodilo, je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnika, ki je upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik).

17.Zadeva je bila rešena brez glavne obravnave, tožnik pa v postopku ni imel pooblaščenca, ki je odvetnik, zato se mu priznajo stroški v višini 15,00 EUR (2. člen ter prvi odstavek 3. člena Pravilnika).

18.Toženka je dolžna tožniku priznane stroške povrniti v 15 dneh od vročitve sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika (OZ)), plačana sodna taksa za postopek pa bo vrnjena po uradni dolžnosti (Opomba 6.1: c) Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1)).

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Zakon o denacionalizaciji (1991) - ZDen - člen 25 Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o denacionalizaciji (1998) - ZDen-B - člen 26

Pridruženi dokumenti:

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.