Jedro

Izrečena kazen in druge sankcije za prekršek se ne smejo izvršiti, če preteče eno leto od dneva, ko je odločba o prekršku postala pravnomočna, zato organ za prekrške davčnemu organu izvršitve sporne odločbe niti ne bi smel predlagati. Ker je bil predlog za izvršitev podan, je sklep prvostopnega organa o izterjavi sporne kazni iz tega razloga nezakonit

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Davčne uprave RS, Glavnega urada, Ljubljana št. ... z dne 19. 4. 2002 se odpravi in se zadeva vrne Ministrstvu za finance RS, Ljubljana v ponoven postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnika zoper sklep Davčnega urada A., Izpostave A. št. ... z dne 28. 11. 2001, s katero je navedeni prvostopni organ zoper tožnika uvedel prisilno izterjavo neporavnane denarne kazni in povprečnine v znesku 125.000,00 SIT in stroškov izterjave v znesku 1.000,00 SIT.

V obrazložitvi se tožena stranka sklicuje na določbo prvega odstavka 256. člena Zakona o prekrških (ZP, Uradni list SRS, št. 25/83, 42/85, 47/87, 5/90 in Uradni list RS, št. 10/91, 13/93, 66/93, 87/97 in 73/98) po kateri izvrši denarno kazen in odvzem premoženjske koristi, ki sta bili izrečeni s pravnomočno odločbo v postopku o prekršku, sodnik za prekrške, ki je na prvi stopnji izdal odločbo o prekršku oziroma na območju katerega ima kaznovani stalno prebivališče. Organ za postopek o prekrških izterja denarno kazen od fizičnih oseb po občinskem upravnem organu, ki je pristojen za javne prihodke. Po določbi 42. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP, Uradni list RS, št. 18/96, 87/97, 82/98, 91/98, 108/99,97/01, 105/03-odl US) uvede davčni organ prisilno izterjavo z izdajo sklepa o prisilni izterjavi. Isti zakon v četrtem odstavku 44. člena določa, da je v primeru, ko je davčni organ pristojen za izterjavo drugih obveznosti, katere niso odmerili davčni organi, izvršilni naslov odločba oziroma plačilni nalog, s potrdilom o izvršljivosti. V danem primeru se od tožnika izterjuje dolg po odločbi Sodnika za prekrške B. št. ... z dne 7. 10. 1999. Glede na to, da je na sami odločbi potrjena izvršljivost odločbe na dan 22. 7. 2001, sklep o prisilni izterjavi dolga pa je bil izdan 28. 11. 2001 in vročen 3. 12. 2001, torej enoletni zastaralni rok, ki ga uveljavlja tožnik v pritožbi ni potekel. Tožena stranka tudi pojasnjuje, da je predlagatelj izvršilnega postopka sodnik za prekrške potrdil pravnomočnost in izvršljivost zgoraj navedene odločbe. Potrdilo o pravnomočnosti in izvršljivosti pa je potrdilo iz uradne evidence v smislu 179. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00) in se šteje za javno listino, kar pomeni, da se šteje za resnično tisto, kar se v potrdilu potrjuje. Glede na navedeno se davčnemu organu ni bilo potrebno spuščati v presojanje potrdila, v skladu z 171. členom ZUP pa je dovoljeno dokazovati, da so dejstva v takem potrdilu neresnična, vendar se mora to izpodbijati pri organu, ki je tako potrdilo izdal. Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu, s katero ugovarja relativno zastaranje izvršitve denarne kazni, ki nastopi po enem letu po pravnomočnosti odločbe o prekršku. Odločba o prekršku je postala pravnomočna dne 6. 7. 2000, pristojni organ za izvršitev kazni pa v zakonitem enoletnem roku ni storil nobenega dejanja, ki bi merilo na izvršitev kazni, zato je izvršitev zastarala. Prosi tudi za pojasnilo v zvezi z izvršitvijo stranske kazni, ki mu je bila izrečena z odločbo sodnika za prekrške. Smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka v odgovoru vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo udeležbe v tem sporu.

Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru gre za prisilno izterjavo denarne kazni, ki je bila tožniku izrečena z odločbo Sodnika za prekrške B. št. ..., ki je postala pravnomočna dne 6. 7. 2000, ko je Senat za prekrške RS zavrnil pritožbo tožnika in potrdil citirano odločbo o prekršku organa prve stopnje. Po določbi tretjega in četrtega odstavka 256. člena ZP, organ za postopek o prekrških izterja denarno kazen in stroške postopka (povprečnina) po davčnem organu. Postopek prisilne izterjave denarne kazni in povprečnine urejajo določbe ZDavP, ki v 42. členu določajo, da davčni organ uvede prisilno izterjavo z izdajo sklepa o prisilni izterjavi. V četrtem odstavku 44. člena istega zakona je določeno, da v primeru, če je davčni organ pristojen za izterjavo drugih obveznosti, katere niso odmerili davčni organi, je izvršilni naslov odločba oziroma plačilni nalog, s potrdilom o izvršljivosti. Po prvem odstavku 57. člena ZP se izrečena kazen in druge sankcije za prekršek ne smejo izvršiti, če preteče eno leto od dneva, ko je odločba o prekršku postala pravnomočna. Glede na ugotovitev tožene stranke, ki izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, to pa potrjujejo tudi listine v upravnih spisih, da je odločba sodnika za prekrške, ki je predmet izterjave, postala pravnomočna 6. 7. 2000 in glede na predloženi predlog za izterjavo Sodnika za prekršek B. št. ... z dne 29. 10. 2001, ki ga je davčni organ prejel 9. 11. 2001 (torej po preteku enoletnega zakonskega roka iz prvega odstavka 57. člena ZP), na katerem je kot datum pravnomočnosti prav tako naveden 6. 7. 2000, je po presoji sodišča utemeljen ugovor tožnika o poteku zastaralnega roka za izvršitev sporne denarne kazni. V obravnavanem primeru se namreč sporna denarna kazen v skladu z določbo prvega odstavka 57. člena ZP, zaradi poteka enega leta od dneva, ko je odločba o prekršku, s katero je bila kazen izrečena, postala pravnomočna, ne bi smela izvršiti. To pa pomeni, da pristojni organ za prekrške davčnemu organu izvršitve sporne odločbe niti ne bi smel predlagati. Ker pa je bil predlog za izvršitev podan, je sklep prvostopnega davčnega organa o izterjavi sporne denarne kazni iz tega razloga nezakonit, in glede na to, da je tožnik v pritožbenem postopku zastaranje izvršitve denarne kazni izrecno ugovarjal, je nezakonita tudi odločitev tožene stranke, ki je v izpodbijani odločbi potrdila odločitev organ prve stopnje. Tožena stranka namreč nima prav, da ugovora glede datuma izvršljivosti in pravnomočnosti ni mogoče uveljavljati v postopku izterjave denarne kazni. V postopku izterjave denarne kazni v skladu z ZDavP ni možno izpodbijati odločbe, ki se izvršuje, medtem ko ugovor zastaranja izvršljivosti predstavlja pritožbeni ugovor, ki se nanaša na dovolitev izvršbe in je torej dovoljen. Zato ga je tožena stranka neutemeljeno zavrnila s sklicevanjem na dejstva izkazana v klavzuli o pravnomočnosti in izvršljivosti, katerih resničnost, da je mogoče dokazovati le pri organu, ki je potrdilo izdal (potrdilo iz uradnih evidenc v smislu 179. člena ZUP), pri čemer je celo sama ugotovila, da je postala odločba o izreku denarne kazni pravnomočna 6. 7. 2000 in ne 6. 7. 2001, kakor izhaja iz klavzule o pravnomočnosti.

Glede na navedeno je zato izpodbijana odločba nezakonita in jo je moralo sodišče na podlagi četrtega odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) odpraviti ter na podlagi drugega odstavka citiranega člena vrniti toženi stranki, da v ponovljenem postopku, v skladu s pravnim mnenjem sodišča izraženim v tej sodbi, odloči o ustavitvi postopka prisilne izterjave.