Jedro

Pogodba o zavarovanju kreditov je pogodba o zavarovanju terjatve, za katero se po določbi 2. odstavka 899. člena ZOR določbe XXVII. poglavja ZOR o zavarovanju ne uporabljajo. Tako se ne uporablja določba 918. člena ZOR o ničnosti pogodbenih določil o izgubi pravic. Finačnih organizacij (zavarovalnic in bank), ki po medsebojnih pogajanjih in v okviru pogodbene svobode avtonomno urejajo medsebojna razmerja, z 918. členom ZOR ni treba ščititi.

Določba 2. odstavka 295. člena ZOR, da s prenehanjem glavne obveznosti ugasne zastava kot akcesorna obveznost, velja tudi za hipoteko. Za prenehanje zastavne pravice so upoštevni vsi načini prenehanja terjatev, razen zastaranja.

Če je bila ustanovljena hipoteka za zavarovanje bodočo pogojne terjatve in je zanesljivo, da ta terjatev zaradi neizpolnitve pogoja ni in ne bo nastala, gre za identično situacijo, kot da bi terjatev prenehala. Zaradi "nenastanka" terjatve je zastavni dolžnik pridobil pravico zahtevati prenehanje oziroma izbris hipoteke.

Izrek

Revizija se zavrne.

Vsaka stranka krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka kot zastavni upnik tožnikom izstaviti izbrisno pobotnico za izbris zastavne pravice za znesek 720.000 ATS v tolarski protivrednosti pri vl. št. 1152 k.o... in to za kredit SKWB Schoellerbank AG Dunaj, št... po pogodbi z dne 7.2.1992, sicer bo izbrisno pobotnico nadomestila sodba.

Pritožbi tožene stranke je sodišče druge stopnje delno ugodilo in delno spremenilo prvostopenjsko sodbo, kolikor se nanaša na prvega tožnika, tako da je njegov tožbeni zahtevek zavrnilo. V preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo, kolikor se nanaša na drugega tožnika in tretjo tožnico.

Proti drugostopenjski sodbi je stranski intervenient vložil revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da je drugostopenjsko sodišče spregledalo okoliščino, da je nična določba 3. alinee tretjega odstavka 6. člena Sporazuma o zavarovanju kreditov, ki določa, da je zavarovalnica (tožena stranka) prosta svojih obveznosti, če banka (stranski intervenient) ne uveljavlja pravice do odškodnine v roku šestih mesecev od dneva zapadlosti prvega neplačanega kreditnega obroka.

Tožena stranka je zavarovala kredite stranskega intervenienta.

Zavarovanje kreditov pa je drugačno pravno razmerje kot tisto razmerje, ki nastane pri zavarovanju terjatev. Drugi odstavek 899. člena ZOR določa, da se XXVII. poglavje ZOR o zavarovalni pogodbi ne uporablja za zavarovanje terjatev. Če bi zakonodajalec iz tega poglavja želel izključiti zavarovanje kreditov, bi bil to izrecno zapisal. Interpretacija, da naj bi zavarovanje terjatev obsegala tudi zavarovanje kreditov, je ekstenzivna in zato nedopustna. Sodna praksa je zavzela stališče, da se za pogodbe o zavarovanju terjatev uporablja splošni del ZOR, sicer pa analogno tiste določbe obligacijskega prava, ki so zavarovanju terjatev najbližje. To pa je premoženjsko zavarovanje. Zato se stranski intervenient sklicuje na analogijo o premoženjskem zavarovanju. Člen 918 ZOR določa, da so nična pogodbena določila, po katerih bi zavarovanec izgubil pravico do odškodnine ali zavarovalne vsote, če po nastanku zavarovalnega primera ne bi izpolnil katere izmed predpisanih ali dogovorjenih obveznosti. Sankcija, ki bi določila za kršitev sodelovanja upnika izgubo pravic oziroma prekluzijo, bi bila v nasprotju s temeljnimi načeli ureditve upnikovega statusa. Za dani primer je jasno, da bi tožena stranka in stranski intervenient določbe 3. alinee tretjega odstavka 6. člena v sporazumu o zavarovanju kreditov sploh ne bi smeli zapisati, ker je takšna določba na podlagi 918. člena nična. Sicer pa je stranski intervenient od tožene stranke terjal izpolnitev zavarovalne pogodbe pravočasno z dne 25.11.1996 odposlanim zahtevkom, ki ga dostavlja v prilogi. Ker je sodišče druge stopnje sporno določbo sporazuma zmotno uporabilo in ker ni uporabilo 918. člena ZOR, je podan uveljavljani revizijski razlog.

Stranski intervenient prav tako navaja, da sodišči ob presoji, da bodoča in pogojna terjatev zavarovalnice, ki je bila zavarovana s sporno hipoteko, ni nastala, zaradi česar je prenehala glavni terjatvi akcesorna hipoteka, nista navedli materialnopravnih predpisov. Sodišče druge stopnje je nekritično povzelo članek Tomaža Keresteša, ki pa temelji na določbi sedaj veljavnega 154. člena stvarnopravnega zakonika, ki pa nima retroaktivne veljave in se v obravnavani zadevi ne more uporabiti. Prenehanje sporne hipoteke je možno zahtevati samo na podlagi leta 1992 veljavnega 68. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, ki pa prenehanja terjatve kot razloga za prenehanje hipoteke ni predvidel. Sodišče druge stopnje je spregledalo okoliščino, da so v danem primeru pravdne stranke med seboj sklenile pogodbe, ki so medsebojni odvisnosti.

Hipoteka je res akcesorna k zavarovalni pogodbi, toda zavarovalna pogodba je v danem primeru akcesorna h kreditni pogodbi. Dokler je veljavna ena pogodba, je veljavna tudi druga. V tej pravdi je zato temeljno razmerje kreditno razmerje. Relevantna akcesornost je širša, kot se zdi na prvi pogled. Za ugasnitev temeljnega, to je kreditnega razmerja, ni podan noben razlog, saj teče o tem pravda. Temeljno razmerje se presoja po avstrijskem pravu. To je ODZ, ki v paragrafu 1478 določa, da znaša splošni zastaralni rok trideset let. Ker sodišče 68. člena ZTLR ni uporabilo, čeprav bi ga moralo uporabiti, je tudi v tem primeru podan razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Tožeča stranka v odgovoru na revizijo navaja, da sporazum o zavarovanju kreditov ni ničen, saj je rezultat avtonomnega urejanja pogodbenih razmerij. Po sporazumu je riziko nastanka škodnega primera pod nadzorom kreditodajalca, to je stranskega intervenienta, in ne zavarovalnice. Če z opustitvami pogodbenih obveznosti prispeva k nastanku zavarovalnega primera ali povečanju njegovega obsega, mora nositi dogovorjene posledice. Zato je drugostopenjsko sodišče ugotovljene pogodbene opustitve stranskega intervenienta pravilno materialnopravno ocenilo in posledično tudi pravilno odločilo o pravno pomembnih dejstvih. Zato je revizija stranskega intervenienta neutemeljena.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in 96/2002) je bila revizija vročena Državno tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Dejanske ugotovitve nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče pri svojem odločanju vezano, so, da je prvi tožnik sklenil s stranskim intervenientom (banko) leta 1992 kreditno pogodbo in prejel posojilo. Zadnji znesek, namenjen poplačilu, je plačal 16.9.1997. Preostanek dolga bi moral plačati najkasneje do 31.11.1999. Med njim in banko je sporno, ali je plačal celotno obveznost po kreditni pogodbi. O tem teče pravda zaradi plačila 64.308,43 ATS po tožbi stranskega intervenienta. Ta je riziko neplačanih kreditov zavaroval pri toženi stranki (zavarovalnici) s sporazumom o zavarovanju kreditov z dne 26.11.1991. Gre za splošno zavarovanje kreditov, ki jih odobri banka zasebnim obrtnikom in drugim za škodo, ki nastane banki, če kreditojemalec v celoti ali delno zamudi s plačilom kredita. V 6. členu sporazuma je dogovorjeno, da je zavarovalnica prosta svojih obveznosti, če banka ne uveljavlja pravice do odškodnine v roku šest mesecev od datuma zapadlosti prvega neplačanega obroka. Stranski intervenient svoje pravice do odškodnine pri toženi stranki ni uveljavljal niti v šestih mesecih od poteka roka, dogovorjenega v sporazumu. Tožena stranka (zavarovalnica) je zavarovala svojo bodočo in pogojno terjatev do prvega tožnika z ustanovitvijo hipoteke na nepremičninah drugega in tretjega tožnika (zastavna pogodba z dne 18.12.1991, sporazum pri Temeljnem sodišču v Ljubljani, Enoti v Ljubljani, opr. št. II R 32/92 z dne 7.1.1992 in sklep Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enota v Ljubljani, opr. št. II R 32/92 z dne 24.1.1992).

Stranski intervenient v reviziji zatrjuje ničnost 3. alinee tretjega odstavka 6. člena Sporazuma o zavarovanju kreditov z dne 26.11.1991, češ da gre za pogodbeno določilo o izgubi pravice, ki je po 918. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89) nično. Zaradi neuporabe 918. člena ZOR naj bi bilo zmotno uporabljeno materialno pravo.

Pravica do uveljavljanja ničnosti ne ugasne, na ničnost pa pazi sodišče po uradni dolžnosti in se lahko nanjo sklicuje vsaka zainteresirana oseba (109. in 110. člen ZOR). Trditve o ničnosti navedenega pogodbenega določila so se pojavile šele v pritožbenem in revizijskem postopku, vendar se je vprašanje sporne pogodbene določbe v dejanskem in materialnopravnem smislu obravnavalo že v postopku na prvi stopnji. Zato v tem primeru trditve o ničnosti spornega pogodbenega določila niso nedovoljena novota. Slednje je samo revizijska trditev s priloženim dokazom, da je stranski intervenient z zahtevkom pravočasno terjal izpolnitev zavarovalne pogodbe. Tu gre za revizijsko neupoštevno novo navedbo in nov dokaz (372. člen ZPP), zato še naprej velja dejanska ugotovitev nižjih sodišč, da banka pri zavarovalnici ni v roku šestih mesecev od datuma zapadlosti prvega s strani prvega tožnika neplačanega obroka uveljavljala pravice do odškodnine iz naslova zavarovanja kredita.

Materialnopravno so napačne revidentove trditve, da je po 918. členu ZOR nično pogodbeno določilo o izgubi pravice zaradi nepravočasne izpolnitve pogodbene obveznosti. Določbe 918. člena ZOR namreč v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti. Sporna določba je del sporazuma o zavarovanju kreditov, kakor se v praksi imenuje zavarovanje terjatev (primerjaj Stojan Cigoj, Komentar obligacijskih razmerij, 1986, str. 2409). Po določbi drugega odstavka 899. člena ZOR pa se za zavarovanje terjatev določbe XXVII. poglavja ZOR o zavarovanju (členi 897 do 965 ZOR) ne uporabljajo. Ker 918. člen ZOR spada v to poglavje, ga v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti. Zmotna je revizijska trditev, da se 918. člen ZOR lahko uporabi po analogiji, saj se v primeru izrecno določene neuporabe določenega pravnega pravila to ne more uporabiti z upoštevanjem analogije.

Revizija se sicer sklicuje na sodno prakso, vendar je ta neenotna. V zadevah opr. št. III Ips 2/97 in opr. št. III Ips 49/99 se je opredelila, da se za zavarovanje terjatev analogno uporabljajo določbe XXVII. poglavja ZOR, v zadevah opr. št. III Ips 113/97 in opr. št. III Ips 126/97 pa se je izrekla, da se za zavarovanje terjatev določbe XXVII. poglavja ZOR ne uporabljajo. Seveda pa se za zavarovanje terjatev uporabljajo določbe splošnega dela ZOR. Tako se je sodna praksa že izrekla za ničnost pogodbene določbe izgubi pravic iz zavarovalne pogodbe zaradi neizpolnitve formalnih obveznosti v formularni pogodbi in se sklicevala na 143., 103. in 105. člen ZOR (opr. št. III Ips 49/99). V obravnavanem primeru pa gre za pogodbo med zavarovalnico in banko, ki sta splošni sporazum o zavarovanju kreditov sklenili očitno po medsebojnih pogajanjih in v okviru svobode urejanja obligacijskih razmerij. Smisel drugega odstavka 899. člena ZOR pa je po oceni revizijskega sodišča, da finančnih organizacij, ki med seboj avtonomno urejajo medsebojna razmerja, ni treba ščititi z 918. členom ZOR. V tej luči pogodbeno dogovorjena izguba zavarovalne pravice banke, ker ni v šestih mesecih po nastanku zavarovalnega primera pri zavarovalnici uveljavljala odškodnine (sploh ni prijavila zavarovalnega primera) ne bi bila prehuda sankcija za kršitev v 6. členu pogodbe določene dolžnosti do zavarovalnice. Neuporaba 918. člena ZOR torej ni utemeljen revizijski razlog.

Stranski intervenient zatrjuje tudi zmotno uporabo materialnega prava zaradi neuporabe 68. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR, Ur. l. SFRJ, št. 6/80 in 36/90). Meni, da je prenehanje hipoteke urejeno le v 68. členu ZTLR, v obravnavanem primeru pa ni podana nobena izmed možnosti v navedeni določbi.

Revident navaja, da nižji sodišči za svojo odločitev nista navedli materialnopravnih predpisov, a kršitve postopka ne uveljavlja.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je odločitev nižjih sodišč materialnopravno pravilna, podlaga zanjo pa je v določbah ZOR. Pravni viri za zastavno pravico na nepremičnini (hipoteko) v obdobju, iz katerega izvira spor, so ZTLR, ZOR, Zakon o izvršilnem postopku in pravna pravila Zakona o zemljiških knjigah ter Občnega državljanskega zakonika (ODZ). Poleg ZTLR se torej za sporno razmerje uporabljajo splošne določbe ZOR o zastavni pravici, ki jih ZTLR nima. Določbe ZOR so smiselno uporabljive tudi za hipoteko, če niso v nasprotju s posebnostmi, ki veljajo samo zanjo (Marija Krisper Kramberger, Pogodbena zastavna pravica na nepremičninah, Pravnik št. 1 - 2/1992, str. 19). V obravnavanem primeru pa gre za tak primer. V 68. členu ZTLR niso zajeti vsi primeri, ko je mogoče zahtevati prenehanje hipoteke. To je najbolje razvidno iz kasnejšega in v tej zadevi neuporabljivega Stvarnopravnega zakonika, ki združuje vsa pravila o zastavni pravici in v 154. členu pozna bistveno več možnosti, ko se lahko zahteva izbris hipoteke, kakor jih predvideva 68. člen ZTLR. Pri tem revizijsko sodišče nima v mislih zastaranja hipoteke, temveč prenehanje hipoteke zaradi prenehanja terjatve. Take določbe 68. člen ZTLR nima, čeprav je za zastavno pravico bistvena njena akcesornost, kar pomeni, da zastavna pravica deli pravno usodo glavne pravice, v zvezi s katero je nastala. Tako splošno določbo pa ima ZOR v drugem odstavku 295. člena, ki določa, da s prenehanjem glavne obveznosti ugasnejo zastava in druge stranske pravice. Enako za zastavno pravico na premičninah določa 987. člen ZOR. Splošno pravilo, da preneha zastavna pravica s prenehanjem terjatve, torej pomeni, da preneha zastavna pravica z vsemi načini prenehanja terjatev, razen z zastaranjem terjatve, ki je urejeno posebej. S tem je logično izenačiti tudi nenastanek terjatve.

V obravnavanem primeru je ustanovljena hipoteka med toženo stranko in drugim ter tretjim tožnikom zaradi zavarovanja bodoče pogojne terjatve zavarovalnice do prvega tožnika: če bi zavarovalnica morala banki kot kreditodajalcu izplačati odškodnino, ker bi nastal zavarovalni primer, to je, da je kreditojemalec zamujal z odplačevanjem kredita, bi pridobila terjatev do kreditojemalca. V obravnavanem primeru je ugotovljeno, da ta terjatev ni in ne bo nastala, ker je banka izgubila zavarovalne pravice, saj ni skladno s sporazumom z zavarovalnico v šestih mesecih uveljavljala pravice do odškodnine. Ko torej s hipoteko zavarovana bodoča pogojna terjatev zaradi neizpolnitve pogoja zanesljivo ne bo nastala, gre za identično situacijo, kot če bi terjatev prenehala, zaradi česar zastavna pravica zaradi akcesornosti preneha, oziroma pri zastavni pravici na nepremičninah, ki se vpisujejo v zemljiško knjigo, zastavni dolžnik pridobi pravico zahtevati prenehanje oziroma izbris hipoteke. Slednje priznava v svoji reviziji tudi stranski intervenient, ki veže prenehanje hipoteke s prenehanjem temeljnega razmerja. Zmotno pa meni, da je v obravnavanem primeru temeljno razmerje kreditno razmerje med banko in prvim tožnikom kot njenim domnevnim dolžnikom. Res je sicer povezava med kreditno pogodbo, sporazumom o zavarovanju kreditov in zastavno pogodbo, vendar je revident spregledal, da s hipoteko ni zavarovana kreditodajalčeva terjatev do kreditojemalca, temveč morebitna terjatev zavarovalnice do kreditojemalca. Temeljno razmerje je (oziroma naj bi bilo, če bi se pogoj izpolnil) med zavarovalnico in kreditojemalcem in za zavarovanje morebitne terjatve iz tega razmerja je bila dogovorjena hipoteka. Ker torej iz tega temeljnega razmerja ni in ne bo nastala nobena terjatev, je tožbeni zahtevek hipotekarnih dolžnikov za izdajo izbrisne pobotnice utemeljen. Revizijsko uveljavljani razlog zmotne uporabe materialnega prava tako ni podan.

Stranski intervenient s svojo revizijo ni uspel, tožeča stranka pa s svojim odgovorom na revizijo ni prispevala k odločitvi revizijskega sodišča, kar pomeni, da stroški za to vlogo niso bili potrebni za pravdo (155. člen ZPP). Revizijsko sodišče je zato odločilo, da vsaka od navedenih strank sama krije svoje stroške revizijskega postopka.