Jedro

V postopku denacionalizacije je organ vezan na pravnomočno odločbo o rešitvi predhodnega vprašanja glede državljanstva razlaščenca. Ker je ugotovitev državljanstva v zvezi s postopkom denacionalizacije po 3. odstavku 63. člena ZDen predmet drugega upravnega postopka, dokazi, ki jih predlaga tožnica kot nove dokaze v smislu 1. točke 1. odstavka 260. člena ZUP, pa se nanašajo prav na pravnomočno odločitev o ugotovitvi državljanstva, kot predhodnega vprašanja v denacionalizacijskem postopku, v tem primeru niso verjetno izkazane okoliščine za obnovo denacionalizacijskega postopka po 1. točki 1. odstavka 260. člena ZUP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke, s katero je le-ta zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Upravne enote R/D z dne 17.3.2004. Z navedeno odločbo je prvostopni upravni organ zavrnil tožničin predlog za obnovo postopka denacionalizacije, končanega z odločbo Upravne enote R/D z dne 1.2.2000, ker niso bili izpolnjeni pogoji iz 1. točke 1. odstavka 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku ( Uradni list RS, št. 80/99,70/00,52/02, v nadaljevanju ZUP), po kateri je tožnica predlagala obnovo postopka.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe prvostopno sodišče navaja, da je bil z odločbo, katere obnovo je tožnica predlagala, zavrnjen zahtevek za denacionalizacijo premoženja podržavljenega A.B., ker je bilo v posebnem ugotovitvenem postopku s pravnomočno odločbo ugotovljeno, da imenovani ni štel za jugoslovanskega državljana. Kot nove dokaze je tožnica v smislu 1. točke 1. odstavka 260. člena ZUP predložila izjave treh prič, ki naj bi ovrgle ugotovitev, da je A.B. nemške narodnosti. Prvostopno sodišče se strinja z ugotovitvijo upravnega organa, da se predlagani dokazi nanašajo na vprašanje ugotovitve državljanstva denacionalizacijskega upravičenca, ki pa se je ugotavljalo v posebnem upravnem postopku kot predhodno vprašanje. Ker je vprašanje ugotovitve državljanstva predmet drugega postopka, tožnica tudi po presoji prvostopnega sodišča novih dejstev in dokazov, ki se tičejo ugotovitvenega postopka v zvezi z državljanstvom upravičenca, ne more uveljavljati v postopku denacionalizacije, saj je to drug postopek in navedeni dokazi ne bi mogli pripeljati do drugačne odločbe. Navedeni obnovitveni razlog pa bi tožnica lahko uveljavljala v postopku ugotovitve državljanstva.

Tožnica v pritožbi zoper izpodbijano sodbo navaja, da vlaga pritožbo iz pritožbenega razloga "obstoja kršitev zakonskih postopkovnih določb". Med drugim navaja, da zavrnitev predloga za obnovo postopka ni dopustno utemeljevati z citiranjem določb abstraktnopravnih zakonskih norm, temveč ga je treba utemeljiti konkretno, torej v danem primeru, zakaj predloženi dokazi (notarsko overjene izjave prič) niso pravnorelevantni dokaz v smislu 1. odstavka 260. člena ZUP. Po njenem mnenju sodišče ni namenilo potrebne pozornosti njenemu grajanju tožene stranke v smeri pritožbenega razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje, povzročene stroške tožnice pa šteje kot nadaljevane procesne stroške.

Tožena stranka in Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča pravilna in zakonita. Razlogi, ki jih prvostopno sodišče navaja v izpodbijani sodbi, so skladni s podatki v upravnih spisih in sodnem spisu ter z določbami predpisov, na katere se prvostopno sodišče sklicuje.

Postopek, ki je bil končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku), se lahko obnovi, če je podan kateri od obnovitvenih razlogov, ki so taksativno navedeni v določbah 260. člena ZUP.

Obnovitveni razlog po 1. točki 1. odstavka 260. člena ZUP je podan, če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Novo dejstvo ali nov dokaz je torej okoliščina, ki se nanaša na dejansko stanje. ZUP v 1. odstavku 267. člena med drugim določa, da mora biti okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana.

Kot izhaja iz izpodbijane sodbe in upravnih spisov, je v obravnavani zadevi tožnica predlagala obnovo postopka denacionalizacije, končanega s pravnomočno odločbo, s katero je bila zavrnjena zahteva za vračilo podržavljenih nepremičnin A.B., ker le ta ni upravičenec do denacionalizacije po 1. odstavku 9. člena ZDen. V postopku denacionalizacije je organ vezan na pravnomočno odločbo o rešitvi predhodnega vprašanja glede državljanstva razlaščenca, kar je bilo v denacionalizacijskem postopku, katerega obnovo predlaga tožnica, tudi upoštevano. Ker je ugotovitev državljanstva v zvezi s postopkom denacionalizacije po 3. odstavku 63. člena ZDen predmet drugega upravnega postopka, dokazi (izjave prič), ki jih predlaga tožnica kot nove dokaze v smislu 1. točke 1. odstavka 260. člena ZUP, pa se nanašajo prav na pravnomočno odločitev o ugotovitvi državljanstva A.B., kot predhodnega vprašanja v denacionalizacijskem postopku, je tudi po presoji pritožbenega sodišča prvostopno sodišče in pred njim tožena stranka, pravilno pritrdilo prvostopnemu upravnemu organu, da v obravnavanem primeru niso verjetno izkazane okoliščine za obnovo denacionalizacijskega postopka po 1. točki 1. odstavka 260. člena ZUP.

Na drugačno odločitev pritožbenega sodišča tudi ne morejo vplivati pritožbeni ugovori s katerimi tožnica prvostopnemu sodišču smiselno očita, da se do njenih navedb ni v celoti izreklo. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se sodišče do tistih navedb, ki za odločitev o zadevi niso relevantne, ter do tistih, ki so očitno neutemeljene, ni dolžno opredeljevati. V izpodbijani sodbi pa je po presoji pritožbenega sodišča prvostopno sodišče po ugotovitvi, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, presodilo tudi vse relevantne tožbene navedbe.

Glede stroškov postopka, ki jih tožnica navaja v svojem predlogu v zvezi z odločitvijo o njeni pritožbi, pa pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da na podlagi 3. odstavka 23. člena ZUS v primeru, kadar sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti upravnega akta, kar je bilo tudi v obravnavani zadevi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 73. člena ZUS.