Jedro

Sodišče prve stopnje jasno zapisalo, kaj je tožnik ob nedeljah (in ostale dni) delal, pri čemer je na podlagi izpovedi prič in listinskih dokazov tudi konkretizirano navedlo, katere od teh nalog je tožnik opravljal na posamezen dan, ko naj bi mu bil zagotovljen tedenski počitek, in ne držijo pritožbene navedbe, da so te navedene zgolj splošne, brez natančnih opredelitev, niti da tožnik ni dokazal, da je na določen dan določeno nalogo opravil.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 279,99 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da je dolžna tožniku iz naslova odškodnine zaradi nezagotovljenega tedenskega počitka plačati 3.400,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 3. 2016 do plačila (prvi odstavek I. točke izreka), zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti pred 15. 3. 2016 pa je zavrnilo (drugi odstavek I. točke izreka). Odločilo je še, da je toženka dolžna tožniku plačati stroške postopka v znesku 2.356,48 EUR (II. točka izreka).

2. Zoper prvi odstavek I. točke in zoper II. točko izreka sodbe se pritožuje toženka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Nasprotuje izvedeni dokazni oceni in navaja, da je ta površna in pristranska. Meni, da je odločitev sodišča napačna in se je tudi ne da preizkusiti, saj iz obrazložitve sodbe ne izhaja, kaj je tožnik delal na posamezni dan, ko naj bi mu bila kršena pravica do tedenskega počitka, oziroma katero delovno nalogo je opravil (niti ni dokazal, da jo je opravil), v kakšnem obsegu in koliko časa jo je opravljal, pri čemer pa tega ni moč razbrati niti iz trditev tožnika. Naloge je navedlo le splošno. Preizkusiti bi moralo pravilnost tožnikovih navedb in verodostojnost dokumentacije, iz katere ne izhaja povečan obseg odrejenih nalog oziroma dejanja, ki bi kazala na kršitve, pri tem pa upoštevati, da ji tožnik in predlagane priče v času misije niso nikdar ugovarjali. Sodišče dejanskega stanja ni ugotovilo z zadostno gotovostjo, s svojo dokazno oceno je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka (8. člen ZPP). Zmotno je dokazno ocenilo izpovedi A. A. in B. B., njuno pričanje je povzelo pavšalno, verjelo pa zgolj tožniku in njegovim pričam, čeprav te zasledujejo finančni interes. Iz tega razloga ni verodostojna tudi priča C. C., ki je tudi sicer izjavo skozi obdobje spreminjala. Izpovedi se tudi ne dajo preizkusiti in nimajo zadostne dokazne moči. Izpovedi tožnika in C. C., da listinski dokazi ne izkazujejo dejanskega stanja, sta neresnični. Tožnik in priče z izpovedmi poskušajo razvrednotiti listinske dokaze, ki so jih sami podpisovali. Sodišče je pričam sledilo zgolj, ker so bile skladne, čeprav so vsi zainteresirani za izid pravde, razlogov zakaj jim verjame, ne pa izpovedim nadrejenih, pa ni pojasnilo, prav tako tudi ni opravilo tehtanja med njihovimi nasprotujočimi izpovedmi in jih ni primerjalo med seboj. Nepravilni so tudi pavšalni zaključki sodišča, da je moral tožnik evidence podpisovati in delovati skladno z navodili poveljnika, saj tudi glede tega verjame le izpovedim tožnika ter prič in zanemari, da je tožnik o svojem delu moral poročati, in da tovrstnega poročila ni predložil, niti se nanj ni skliceval. Dokazov glede urejanja slik in samih slik sodišče ne bi smelo dopustiti, saj se ne da preveriti, kdaj se je to izvajalo, kdaj je kakšna slika nastala, oziroma je v to dokumentacijo moč posegati. Dejstvo, da so vojaki morali naloge opravljati po ukazu, ne more predstavljati zadostne dokazne moči za odločitev, ki jo je sodišče sprejelo. Dokazno breme je na tožniku in to ne more biti izpolnjeno zgolj z izjavami prič z enakim interesom. Zaključki sodišča pomenijo dajanje višje dokazne moči izpovedim tožnika in prič pred uradno listinsko dokumentacijo in izjavami nadrejenih, brez naprave dokazne ocene skladno z 8. členom ZPP, zaradi česar pa ugotovljeno dejansko stanje ni zadostno ugotovljeno za ugoditev zahtevku. Tedenski počitek je bil tožniku zagotovljen, če ne 24 ur, pa v večjem obsegu. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da je tožnik upravičen do odškodnine za celotnih 24 ur, pri tem pa ni ugotovilo, za koliko ur naj bi bil tožniku kršen tedenski počitek (saj je zmotno izhajalo iz prepričanja, da je pravica do tedenskega počitka enovita pravica), čeprav dokumentacija in priče dokazujejo, da je imel tožnik tedenski počitek zagotovljen v večjem obsegu kot izhaja iz sodbe. Prikrajšanje pri tedenskem počitku bi sodišče moralo izraziti v urah in tožniku v urah tudi prisoditi odškodnino, saj mu je zgolj v takem obsegu tudi nastala škoda. Zmotno je ugotovilo, da je bil prikrajšan za vse ure tedenskega počitka. Zgolj pavšalno je ugotovilo, da je svoje naloge ali nalogo fotografiranja opravljal vsak dan, ko mu je bil zagotovljen tedenski počitek. Določitev odškodnine zato predstavlja dvojno plačilo, saj gre za ure, za katere je tožnik tedenski počitek že dejansko koristil. Sodišče ni sledilo sodni praksi, odločilo je ob pomanjkljivi trditveni podlagi tožnika, vse brez pojasnila. Toženka predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne s stroškovno posledico, oziroma podredno, da se ta razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Na pritožbo toženke tožnik odgovarja, obrazloženo prereka njene navedbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev s strani toženke izpodbijanega dela sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev in jo ustrezno utemeljilo.

6. Toženka v pritožbi na več mestih (pavšalno ali zgolj smiselno) uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki ni podana. Izpodbijana sodba vsebuje zadostne in jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, in omogočajo preizkus sodbe.

7. Sodišče prve stopnje je odločalo o tožnikovem zahtevku za plačilo odškodnine zaradi neizkoriščenega tedenskega počitka skladno z določbami 156. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. - ZDR-1) in 97.f člena Zakona o obrambi (Ur. l. RS, št. 82/94 in nasl. - ZObr). Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik v obdobju od 22. 9. 2013 do 31. 3. 2014 napoten na opravljanje vojaške službe izven države v okviru sodelovanja RS in SV v Mirovnih silah "JOINT ENTERPRISE" - KFOR Kosovo pod poveljstvom NATA z mandatom OZN. Razporejen je bil na formacijsko dolžnost "vojak" in je opravljal dela in naloge kot "vojak - voznik". V obdobju od 22. 9. 2013 do vključno 30. 11. 2013 je opravljal delo vojaka voznika v skupini D., v obdobju od 1. 12. 2013 do 31. 3. 2014 pa je deloval v skupini E., kjer je poleg nalog vojaka voznika opravljal tudi naloge fotografa za celoten kontingent. Toženka bi mu morala zagotoviti 24 dni tedenskega počitka, česar po ugotovitvah sodišča prve stopnje ni storila. Zato mu je dosodilo odškodnino v znesku 3.400,32 EUR. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki v izpodbijani sodbi.

8. Tožnik je glede na trajanje misije zahteval plačilo odškodnine za 24 dni neizkoriščenega tedenskega počitka. Toženka je sicer pavšalno navajala, da so mu bili ti zagotovljeni ob nedeljah, če to ni bilo mogoče pa drug dan v tednu, pri čemer pa je nato konkretizirala zgolj 14 dni, na katere naj bi tožniku glede na evidence zagotovila tedenski počitek. Za 10 dni torej ni konkretizirano trdila, da bi ga tožniku zagotovila, s tem pa navedb tožnika o neizrabljenem oziroma nezagotovljenem tedenskem počitku za te dni ni obrazloženo prerekala, in je, kot je to pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, to dejstvo priznala (prvi in drugi odstavek 214. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je zato pravilno štelo, da tožniku teh 10 dni tedenskega počitka ni zagotovila in nasprotna pritožbena zavzemanja niso utemeljena.

9. Pritožba neutemeljeno navaja, da se sodbe sodišča prve stopnje ne da preizkusiti, ker iz nje ni moč ugotoviti, kaj naj bi tožnik na posamezni dan zatrjevanega tedenskega počitka delal (katero vrsto nalog naj bi opravljal). Nasprotno namreč izhaja iz točke 8 obrazložitve sodbe, v kateri je sodišče prve stopnje jasno zapisalo, kaj je tožnik ob nedeljah (in ostale dni) delal v E. (fotografsko delo, spremljevalno delo, naloge voznika, odzivanje na interventne dogodke, itd.) in kaj v četi D. (patruljiranje, varovanje baze, požarstvo, vzdrževanje vozil in skrb zanje, fotografiranje, itd.), pri čemer je v tej točki, na podlagi izpovedi prič in listinskih dokazov, tudi konkretizirano navedlo, katere od teh nalog je tožnik opravljal na posamezen dan, ko naj bi mu bil zagotovljen tedenski počitek (npr. fotografiranje, usposabljanje za vajo "F.", usposabljanje za helikoptersko vajo, itd.), in ne držijo pritožbene navedbe, da so te navedene zgolj splošne, brez natančnih opredelitev, niti da tožnik ni dokazal, da je na določen dan določeno nalogo opravil. Sodišče prve stopnje je torej pravilno sledilo novejšim tozadevnim stališčem Vrhovnega sodišča RS (odločbe VSRS VIII Ips 32/2019, VIII Ips 65/2019, VIII Ips 18/2020, VIII Ips 22/2020).

10. V zvezi s presojo, ali je tožnik na evidentirane proste dneve opravljal delo ali ne, pritožba obširno uveljavlja kršitev 8. člena ZPP in trdi, da je dokazna ocena nepravilna, nepopolna, pristranska in površna, in da kot taka ne more predstavljati zadostno ugotovljenega dejanskega stanja za ugoditev tožbenemu zahtevku. Sodišče prve stopnje je ustrezno upoštevalo metodološki napotek iz citirane določbe in napravilo celovito, prepričljivo in življenjsko sprejemljivo dokazno oceno. Te ni oprlo le na izpovedi tožnika in njegovih prič in na dejstvo, da so bile te skladne, kot zmotno navaja pritožba, temveč je pri presoji upoštevalo tudi listinske dokaze (kot izhaja predvsem iz točke 8 obrazložitve sodbe) in tudi izpovedi prič toženke (A. A. in B. B.), nato pa ob upoštevanju vseh teh izvedenih dokazov te pretehtalo in jasno, obširno in prepričljivo navedlo razloge za zaključek, da je tožnik na evidentirane proste dneve moral delati. Zgolj dejstvo, da se toženka ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, ne pomeni, da je dokazna ocena nepopolna in površna.

11. Dokazna ocena pa tudi ni nepravilna in pristranska. Pritožba neutemeljeno nasprotuje dokazni oceni predložene listinske dokumentacije in izpovedi prič A. A. in B. B. Zmotno izpostavlja, da bi sodišče prve stopnje moralo večjo težo pokloniti listinski dokumentaciji (načrtom dela, poročilom in evidencam obremenjenosti) in preizkusiti njeno verodostojnost, in da zgolj zaslišanje tožnika in njegovih prič ne more imeti zadostne oziroma višje dokazne moči. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 7 obrazložitve sodbe (in tudi ostalih) jasno in obširno pojasnilo, da listinski dokumentaciji, natančneje evidencam, ni sledilo, ker je večina prič1 povsem skladno izpovedala, da te ne odražajo dejanskega stanja, in da so jih podpisovali, ker so morali oziroma, da so "kupili mir"; da niso točne, pa glede na pravilno obrazložitev izpodbijane sodbe izhaja tudi iz predloženih listinskih dokazov2. Poleg tega ZPP ne pozna dokaznih pravil in ne predpisuje večje ali manjše dokazne vrednosti posameznih dokazov, temveč je njihova dokazna moč enaka, presoja pa prosta (8. člen ZPP), zato je sodišče prve stopnje pravilno enakovredno presojalo tako listinske kot ostale dokaze. Prav tako tudi ni odločilno, ali so pripadniki v času misije vedeli za evidence in imeli možnost (in dolžnost) pravilnosti teh evidenc (in poročil o obremenjenosti) ugovarjati, pa tega niso storili, in ali je bilo o nepravilnosti evidenc poročano. To namreč ne pomeni, da tožnik v tem sporu ne more dokazovati kršitve pogodbe o zaposlitvi na račun nezagotovljenega tedenskega počitka oziroma več opravljenega dela, zato mu je sodišče prve stopnje pravilno dalo možnost dokazovanja, da predložene evidence ne odražajo dejanskega stanja glede dni tedenskega počitka, kar je tudi dokazal. 12. Pravilna je tudi dokazna ocena izpovedi zaslišanih prič B. B. in A. A. Glede na točki 6 in 7 obrazložitve sodbe ju sodišče prve stopnje ni povzelo pavšalno, kot zmotno navaja pritožba, prav tako ne drži, da ni pojasnilo, zakaj jima ni sledilo. Jasno in obširno je namreč obrazložilo, da glede pravilnosti vsebine evidenc (in koriščenja tedenskega počitka) njuni izpovedi ni verjelo, ker so ostale priče3 skladno izpovedale nasprotno. Pri presoji izpovedi B. B., ki je svoje zaključke o izkoriščenem tedenskem počitku tožnika temeljil zgolj na podatkih v evidencah, je poleg tega pravilno upoštevalo tudi, da mu je v soočenju glede tega in tudi glede odrejenosti naloge fotografiranja, izrecno in odločno nasprotovala C. C. (tožnikova neposredno nadrejena v času, ko je bil razporejen na delo v četo D.), zato mu tudi glede tega utemeljeno ni verjelo. Pravilno pa je upoštevalo tudi izpoved A. A., da nedelje za tožnika niso bile nujno vedno proste, saj je bilo njegovo delo vezano na fotografiranje dogodkov in kaplanove aktivnosti, kar se je vse izvajalo tudi ob nedeljah4, delegacije pa so lahko trajale tudi po več dni skupaj. Izpoved A. A. namreč tudi po mnenju pritožbenega sodišča ne pritrujuje stališču, za katerega se v pritožbi zavzema toženka, temveč ravno nasprotno. Pritožba neutemeljeno nasprotuje tudi dokazni oceni izpovedi C. C., ki jo ocenjuje kot neverodostojno. Sodišče prve stopnje je jasno pojasnilo, da ji je verjelo, ker je izpovedovala skladno z ostalimi pričami in prepričljivo, tudi ob soočanju, taki oceni pa se pritožbeno sodišče pridružuje. Pri tem pa ni bistveno, kako je izpovedovala v drugih postopkih, saj so se ti nanašali na delo drugih pripadnikov in ne tožnika, in zato morebitne drugačne izpovedi ne pomenijo, da je v tem postopku izpovedovala neresnično.

13. Upoštevaje navedeno pritožba tudi neutemeljeno navaja, da se izpovedi prič ne dajo preizkusiti in da je sodišče prve stopnje nepravilno verjelo izpovedi tožnika in njegovih prič zgolj zato, ker so te skladne, čeprav vsi zasledujejo le finančni interes. Pri tem pa pritožbeno sodišče še dodaja, da skladnost izpovedi prič pri presoji konkretnega zahtevka ni nepomembna, ne glede na to, ali so te priče tudi same vlagale iste zahtevke. V konkretnem postopku je namreč predmet obravnave le opravljeno delo tožnika in priče so izpovedovale o tem (in ne o svojem delu). Zgolj dejstvo, da so tudi same morda vlagale istovrstne zahtevke, pa ne pomeni, da je njihova izpoved neresnična.

14. Toženka neutemeljeno nasprotuje zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožnik moral delovati skladno z ukazi in navodili poveljnika SVNKON in o izvedenih nalogah tudi poročati, saj to takih zaključkov (niti podobnih) ni sprejelo, kot se tudi ni sklicevalo na dejstvo, da so morali pripadniki določene stvari opravljati po ukazu, zaradi česar je brez teže tudi pritožbena navedba, da to dejstvo ne more predstavljati zadostne dokazne moči in gotovosti za odločitev sodišča, kot jo je sprejelo. Toženka v pritožbi tudi neutemeljeno izpostavlja, da je sodišče zanemarilo, da je tožnik o svojem delu moral tudi poročati, in da ni predložil nobenega svojega poročila, niti se nanj ni skliceval, saj gre za nedopustne pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP). Neutemeljeno pa je tudi pritožbeno nasprotovanje dopustitvi listinskih dokazov v zvezi s fotografijami in njihovim urejanjem, saj, čeprav je to toženka navajala že v postopku pred sodiščem prve stopnje, ni dokazala, da bi bile te listine prirejene oziroma spremenjene, in tudi ne drži, da se ne da preveriti, kdaj se je to izvajalo, saj nasprotno izhaja prav iz teh listinskih dokazov.

15. Toženka se v pritožbi tudi neutemeljeno zavzema za stališče, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da je tožnik upravičen do odškodnine za celotnih 24 ur, kljub morebitni delni izrabi (v obsegu minimalno 20 ur), ki pa je ni ugotavljalo, in da bi kršitev pravice do tedenskega počitka moralo izraziti v urah in zgolj za te tožniku prisoditi odškodnino. Sodišče prve stopnje je namreč tožniku plačilo za opravljeno delo na dni tedenskega počitka pravilno prisodilo v urah, natančneje v višini 8 ur (in ne 24, kot zmotno navaja pritožba) za vsak dan nezgotovljenega tedenskega počitka, in toženka taki presoji nasprotuje neutemeljeno. Tožnik je namreč že v tožbi izrecno navajal, da je delo vsak dan, torej tudi na dni tedenskega počitka, opravljal (več kot) 8 ur5, toženka pa takim zadostnim navedbam ni (konkretno) nasprotovala (ni navajala koliko ur naj bi tožnik konkretni dan delal), zato jih je potrebno šteti kot priznana in torej nesporna dejstva (prvi in drugi odstavek 214. člena ZPP) in jih sodišču prve stopnje ni bilo potrebno ugotavljati, tožniku pa ne dokazovati. Posledično tudi ni bistveno, ali je sodišče prve stopnje v sodbi zapisalo obseg in trajanje posamezne naloge, kot tudi ne, ali je vse to tožnik konkretno zatrjeval,6 in so vse tozadevne pritožbene navedbe neutemeljene, poleg tega pa te tudi sicer večinoma predstavljajo nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP), ki jih pritožbeno sodišče pri odločitvi ne sme upoštevati. Toženka namreč šele v pritožbi prvič uveljavlja, da tožnik glede vtoževane višine odškodnine iz naslova neizkoriščenih dni tedenskega počitka ni konkretiziral, koliko časa na dan tedenskega počitka je posamezno dodeljeno nalogo opravljal. Še več, v odgovoru na tožbo je celo navajala, da je metodologija izračuna tožbenega zahtevka po urah, ki jo je napravil tožnik, nepravilna, pri tem pa je izrecno navedla, da tožnik zahteva plačilo za 8 ur dela za določeno število dni. Ravnanja sodišča prve stopnje tako ni moč šteti kot odstop od sodne prakse, kar zmotno navaja pritožba. Prisojena odškodnina za toženko tudi ne pomeni dvojnega plačila, kot zmotno navaja v pritožbi, saj je tožnik prejel plačilo le za število ur opravljenega dela na dneve, ko bi moral imeti tedenski počitek in za katere posledično ni prejel plačila.

16. Ker je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, je posledično pravilna tudi njegova odločitev o stroških postopka.

17. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožniku pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožniku na podlagi določil Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.) priznalo 375 točk za sestavo odgovora na pritožbo, 2 % za materialne stroške in 22 % DDV, kar (upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,60 EUR) skupaj znaša 279,99 EUR, ki mu jih je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

1 G. G., C. C., H. H., I. I., J. J. in K. K., pisna izjava L. L. 2 Npr. od A31 - A36, itd. 3 G. G., C. C., H. H., I. I., J. J. in K. K., pisna izjava L. L. 4 Toženka kljub nasprotnim trditvam ni izkazala, da bi bil tožniku tedenski počitek zagotovljen na drug dan v tednu. 5 Za toliko je bil torej skrajšan njegov počitek in v tej višini je utrpel škodo, ker je opravil več ur dela. 6 Sicer pa je tožnik natančno navedel kaj je delal na dneve, ko naj bi glede na trditve toženke imel tedenski počitek, vse to pa je, glede na trditve iz tožbe, delal najmanj 8 ur.