Jedro

Krivda odvetnika je izenačena s krivdo stranke. Da bivši odvetnik v konkretni zadevi ni ravnal s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, ko je bodisi menil, da revizija zoper navedeni sklep ni možna bodisi je ni želel vložiti, o tem pa stranke ni obvestil, temveč ji je zatrjeval, da je v zadevi možno vložiti le še ustavno pritožbo, ne more biti dvoma. Posledice zamude opraviti pravno dejanje – vložiti revizijo, mora po povedanem nositi tožnica, čeprav je ni zakrivila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlog tožnice za vrnitev v prejšnje stanje zavrnilo, revizijo z dne 25. 1. 2016 pa zavrglo.

2. Zoper sklep je tožnica vložila pravočasno pritožbo „iz vseh pritožbenih razlogov“ in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ugodi, podredno pa sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Vztraja pri trditvi, da je izvedela, da revizija zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2733/2015 z dne 14. 10. 2015 ni bila vložena, šele iz dopisa Ustavnega sodišča RS z dne 6. 1. 2016, ki ga je prejela 8. 1. 2016. Njen predlog za vrnitev v prejšnje stanje z dne 25. 1. 2016 je bil tako vložen pravočasno (117. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da sta krivda stranke in njenega odvetnika izenačeni in da mora stranka trpeti tudi posledice zmote svojega odvetnika. Prav za vsako pomoto odvetnika ni mogoče okriviti tudi stranke in je potrebno presojati konkretne relevantne okoliščine. Tožnici je njen prejšnji pooblaščenec izrecno pojasnil, da so v zadevi izčrpana vsa pravna sredstva in da je mogoča le še vložitev ustavne pritožbe. Pritožnica ni niti pomislila, da bi lahko bil njen prejšnji pooblaščenec v zmoti, kot jo obrazlaga sodišče v točki 6 obrazložitve sklepa. Na kakšni podlagi je sodišče zaključilo, da je bil odvetnik v zmoti, da je moč vložiti le še ustavno pritožbo, sodišče ni popolnoma pojasnilo, zato je sklep v tem delu pomanjkljiv in ga ni mogoče preizkusiti. Vse okoliščine primera bi moralo sodišče skrbno pretehtati in ugotoviti, ali je bila zmota po stranki (ne le odvetniku) zakrivljena ali pa gre le za slučaj, ki se je stranki pripetil in je stranka izkazala zadostno skrbnost, kot jo je v konkretnem primeru izkazala tožnica. Obrazložitve iz točke 8 pritožnica ne razume. Sodišče je kar pavšalno zaključilo, da je nevložitev revizije, tipično odvetnikova, s tem pa tudi strankina, zmota. Prestrogo je tudi stališče sodišča, da bi pritožnica ali njena pooblaščenka v zvezi z vložitvijo ustavne pritožbe lahko opravili vpogled v sodni spis. Ustavno pritožbo je bilo namreč potrebno vložiti med božičnimi in novoletnimi prazniki. Bivši pooblaščenec je tožnico obvestil, da ustavne pritožbe ne bo vložil, šele dne 24. 12. 2015. Tožnica tako spisa ni mogla vpogledati ne 25. 12. in ne 26. ter 27. 12. 2015, ko se pri sodišču ni delalo. 28. 12. 2015, pa je bil že zadnji dan za vložitev ustavne pritožbe.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tej zadevi je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek za objavo popravka zavrnilo s sodbo z dne 17. 6. 2015, ki je postala pravnomočna v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1975/2015 z dne 8. 7. 2015. Zoper to sodbo je tožnica vložila revizijo, ki jo je sodišče prve stopnje s sklepom IV P 915/2015 z dne 18. 9. 2015 zavrglo kot prepozno, odločitev pa je s sklepom II Cp 2733/2015 z dne 14. 10. 2015, potrdilo Višje sodišče v Ljubljani, ki je pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno. Po trditvah tožnice ji je tedanji odvetnik zatrdil, da so bila s tem v zadevi izčrpana vsa pravna sredstva in je zoper odločitev možna le še ustavna pritožba, ki pa je ni želel vložiti. Tožnica je nato pooblastila drugo odvetnico, ki je to storila. Ustavno sodišče RS je z dopisom z dne 6. 1. 2016 tožnico obvestilo, da njena ustavna pritožba nima možnosti za uspeh, saj ni izkazano, da so bila pred vložitvijo ustavne pritožbe izčrpana vsa pravna sredstva (ni bila vložena revizija zoper sklep VSL II Cp 2733/2015 z dne 14. 10. 2015). Tožnica je nato vložila predlog za vrnitev v prejšnje stanje in revizijo zoper navedeni sklep VSL, pri čemer je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom predlog zavrnilo, revizijo pa (kot prepozno) zavrglo. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna in zakonita, dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sklep ima razumljive razloge o vseh odločilnih dejstvih, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo ostalih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

6. Če stranka zamudi narok ali rok za kakšno pravno dejanje in izgubi zaradi tega pravico opraviti to dejanje, ji sodišče na njen predlog dovoli, da ga opravi pozneje (vrnitev v prejšnje stanje), če spozna, da je stranka zamudila narok oziroma rok iz upravičenega vzroka (prvi odstavek 116. člena ZPP). Stranka mora torej izkazati, da za zamudo ni kriva. Tožnici to ni uspelo. Pravilno je namreč sodišče prve stopnje pojasnilo, da je krivda odvetnika izenačena s krivdo stranke. Pravdna dejanja, ki jih (ali pa jih ne), opravi v mejah svojega pooblastila pooblaščenec, imajo enak pravni učinek, kot bi jih opravila stranka sama. Tožnica se sklicuje na neskrbnost svojega odvetnika, ki naj bi jo z zatrjevanjem, da so v zadevi izčrpana vsa pravna sredstva, spravil v zmoto, da je možna le še vložitev ustavne pritožbe, pri čemer sama kot laik ni vedela, da je zoper sklep višjega sodišča, ki je zavrnilo njeno pritožbo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje o zavrženju revizije kot prepozne, možno vložiti revizijo oziroma ni vedela, da odvetnik revizije ni vložil. Sklicuje se torej na krivdo svojega bivšega pooblaščenca, ki pa je kot rečeno izenačena s krivdo stranke, zato s takšnimi trditvami ni mogla in ne more uspeti. Da bivši odvetnik v konkretni zadevi ni ravnal s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, ko je bodisi menil, da revizija zoper navedeni sklep ni možna(1) bodisi je ni želel vložiti, o tem pa stranke ni obvestil, temveč ji je zatrjeval, da je v zadevi možno vložiti le še ustavno pritožbo, ne more biti dvoma. Posledice zamude opraviti pravno dejanje – vložiti revizijo, mora po povedanem nositi tožnica, čeprav je ni zakrivila.(2)

7. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje, je tako pravilna in zakonita (prvi odstavek 116. člena ZPP), v posledici pa je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje, da revizijo zoper sklep VSL II Cp 2733/2015 z dne 14. 10. 2015 kot prepozno zavrže (prvi odstavek 374. člena ZPP).

8. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP). Če na kakšno pritožbeno navedbo ni odgovorilo, ni šlo za navedbo odločilnega pomena (360. člen v zvezi s 366. členom ZPP).

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah prvega odstavka 154. člena ZPP in prvega odstavka 155. člena ZPP.

Op. št. (1): Da je zoper sklep, s katerim sodišče druge stopnje potrdi sklep sodišča prve stopnje, da se revizija zavrže, dopustna revizija, izhaja iz jasne določbe tretjega odstavka 384. člena ZPP.

Op. št. (2): Odnos med stranko in njenim pooblaščencem pa je stvar njunega mandatnega razmerja.