Jedro

Tožeča stranka je v prošnji za dodelitev BPP sicer navedla, da začasno prebiva na naslovu C., vendar je tožena stranka iz podatkov uradnih evidenc ugotovila, da na tem naslovu nikoli ni imela prijavljenega stalnega ali začasnega prebivališča, zato je pri odločanju o dodelitvi BPP upravičeno upoštevala vrednost te nepremičnine.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo tožeče stranke za dodelitev brezplačne pravne pomoči v zvezi s pravnimi sredstvi v izvršilnem postopku, ki se vodi pri Okrajnem sodišču v Kopru opr. št. In 76/2011. Iz obrazložitve v izpodbijani odločbi izhaja, da 13. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) določa, da je do brezplačne pravne pomoči upravičena oseba, ki glede na svoj finančni položaj in glede na finančni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka, oziroma stroškov nudenja pravne pomoči. Šteje se, da je socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči ogroženo, če mesečni dohodek prosilca oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine ne presega dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene storitve. Osnovi znesek minimalnega dohodka je tako določen v prvem odstavku 152. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (v nadaljevanju ZUJF) in znaša 260,00 EUR-a, dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka pa 520,00 EUR-a. Kot premoženje pa se upošteva premoženje, ki po določbi petega odstavka 152. člena ZUJF dosega ali presega višino 13.870,00 EUR-a in osebni avtomobili ali enosledna vozila, ki presegajo vrednost 8.060,00 EUR (tretji odstavek 152. člena ZUJF).

Z vpogledom v spis Okrajnega sodišča v Kopru opr. št. In 76/2011 in vpogledom v zemljiško knjigo je bilo ugotovljeno, da je tožeča stranka lastnik nepremičnine na naslovu A. in sicer dela stavbe številka 1, neto tlorisne površine 111,16 m2, katere posplošena tržna vrednost znaša 29.526,00 EUR in dela stavbe številka 4, neto tlorisne površine 5,70 m2, katere posplošena tržna vrednost znaša 171,00 EUR-a, ter solastnik (do 1/2) nepremičnine, parc. št. 1485 k.o. B., ki v naravi predstavlja vrstno hišo na naslovu C., katere posplošena tržna vrednost znaša 220.310,00 EUR-a. Tako znaša solastniški delež tožeče stranke 110.155,00 EUR-a. Ker torej premoženje tožeče stranke presega višino 13.870,00 EUR-a ne izpolnjuje finančno - materialnega kriterija za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Tožeča stranka v tožbi navaja, da je v obrazcu s katerim je zaprosila za dodelitev brezplačne pravne pomoči navedla, da je lastnica polovice vrstne hiše na naslovu C. v kateri živi z družino. Zato navedene nepremičnine ne bi smeli upoštevati pri vrednotenju njenega premoženja. Nepremičnini na naslovu A. pa ji ne prinašata dohodka saj ju ne more oddajati v najem, ker gre dejansko za ruševino, za adaptacijo pa nima sredstev. Zato predlaga, da sodišče njeni tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožeča stranka v prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči kot začasno prebivališče res navedla naslov C., kar pa ne izhaja iz nobene evidence. Iz uradnih evidenc tudi izhaja, da tožeča stranka na navedenem naslovu nikoli ni imela prijavljenega začasnega bivališča, tega tudi z nobenim dokazilom ne potrjuje. Zato je treba hišo na naslovu C. šteti kot drugo premoženje in ne kot stanovanje, v katerem tožeča stranka oziroma družina živi.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka v prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči navedla kot stalno prebivališče naslov D., kot začasno pa naslov C. Navedla je tudi, da je lastnik oziroma solastnik stanovanja oziroma hiše v kateri živi to je na naslovu C. Iz uradnih evidenc, ki jih je v postopku dodelitve brezplačne pravne pomoč pridobila tožena stranka pa izhaja, da tožeča stranka nikoli ni imela prijavljenega stalnega ali začasnega prebivališča v hiši na naslovu C. Do 14. 2. 2012 je namreč prebivala v E. št. 214 in na naslovu F., od navedenega datuma dalje pa ima prijavljeno stalno prebivališče na naslovu D. Iz navedenega sodišče zaključuje, da tožeča stranka dejansko ne živi v hiši katere solastnica je do 1/2, zato je tožena stranka upravičeno upoštevala vrednost te nepremičnine in pravilno ugotovila, da njeno premoženje presega znesek 13.780,00 EUR-a, zato ni upravičena do dodelitve brezplačne pravne pomoči. Glede na vse navedeno je sodišče tožbo zoper odločbo, ki je pravilna in zakonita, kot neutemeljeno zavrnilo v skladu z določbo prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).