Jedro

Druga tožena stranka je kot izvajalka odgovorna za škodo tožniku, tudi če je ta posledica nedopustnega ravnanja prvotožene stranke kot investitorja. To pa pomeni, da se pritožnica ne more sklicevati na to, da ne odgovarja za škodo, ker je delala samo po naročilu investitorja, ki naj bi bil glede na vsebino pogodbe dolžan tudi priskrbeti soglasje lastnika za posege.

Določba 299. člena OZ veže zamudo dolžnika na njegovo seznanjenost z dolžnostjo plačati določeno denarno obveznost, kar v konkretni zadevi pomeni, da je druga tožena stranka vsekakor dolžna plačati zakonske zamudne obresti za prisojeno premoženjsko škodo od vročitve tožbe in ne šele od izdelave dopolnitve izvedenskega mnenja.

Izrek

I.Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (odločitev o stroških postopka prve in druge tožene stranke, vsebovana v točki III izreka) tako spremeni, da sta prva in druga tožena stranka nerazdelno dolžni povrniti tožniku 1.197,20 EUR stroškov postopka, druga tožena stranka pa še 108,50 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

II.V ostalem se pritožba tožnika in v celoti pritožba druge toženke zavrneta in se sodba v nespremenjenem delu potrdi.

III.Toženi stranki sta dolžni nerazdelno povrniti tožniku stroške pritožbenega postopka v znesku 280,44 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi s sklepom ustavilo postopek (zaradi umika tožbe) v delu, ki se nanaša na primarni tožbeni zahtevek, in sicer na vzpostavitev prejšnjega stanja ter plačilo 42.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter v delu, ki se nanašajo na podrejeni tožbeni zahtevek, da sta toženi stranki dolžni nerazdelno plačati tožniku 52.908,59 EUR, zoper prvo toženo stranko pa še v delu, da je tožniku dolžna plačati 2.700,00 EUR. Z obravnavano sodbo je toženkama naložilo, da sta nerazdelno dolžni tožeči stranki plačati znesek 4.838,00 EUR, druga tožena stranka pa še sama znesek 2.700,00 EUR, pri čemer je prva tožena stranka dolžna plačati zakonske zamudne obresti od 4.838,00 EUR od 9.6.2005 dalje do plačila, druga tožena stranka pa zakonske zamudne obresti od 7.538,00 EUR od 11.9.2007 dalje do plačila. Kar je zahtevala tožeča stranka več ali drugače, je sodišče zavrnilo ter tožniku naložilo, da je dolžan prvotoženi stranki plačati 2.725,29 EUR, drugotoženi stranki 2.508,27 EUR in stranskemu intervenientu Zavarovalnici T. 72,91 EUR pravdnih stroškov, obe toženi stranki pa tožniku nerazdelno plačati stroške pravdnega postopka 379,23 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2.Proti sodbi se pritožuje druga tožena stranka. Navaja, da je bila le izvajalec rekonstrukcije ceste in obnove komunalne infrastrukture na zemljišču tožnika. Ni bila njena naloga, da priskrbi soglasje lastnika za te posege, ker je bila glede na veljavne predpise in dogovor toženih strank to naloga Direkcije RS za ceste in Občine Železniki. Sicer pa tožnik v postopku ni zatrjeval, da je podana odškodninska odgovornost drugotožene stranke, ker pred izvedbo naročenih posegov na nepremičnini ni priskrbela soglasja tožnika, ampak je zatrjeval le, da je njena odgovornost podana zaradi nestrokovnih pristopov pri gradnji oziroma izdelavi komunalnih vodov. S tem je podana kršitev določb 2. člena in 212. člena ZPP. Dokazni postopek je pokazal, da gre pri vseh poškodbah, kot jih je ugotovil izvedenec (odstranitev ograje, AB zidu, stopnic v klet in svetlobnih jaškov) za posege, ki so bili drugotoženi stranki naročeni s strani obeh investitorjev in da so bili vsi posegi opravljeni v skladu s pravili stroke. V takih primerih ne gre za škodo oziroma krivdno ravnanje drugotožene stranke. Za take posege, ki so opravljeni brez soglasja lastnika nepremičnine, lahko odgovarjata kvečjemu oba investitorja. Urejanje lastninskopravnih zadev z lastniki, na katere se posega z izvajanjem naročenih del ob cesti, je po zakonu obveznost investitorja, ne pa izvajalca. Zato je nepravilno stališče sodbe, da je drugotožena stranka pasivno legitimirana za ta spor. Podredno izpodbija odločitev sodišča tudi glede teka zamudnih obresti. Zneski, kot jih je ugotovil izvedenec, so bili ugotovljeni šele v letu 2012. Stališče sodne prakse je, da se pri določanju odškodnine za premoženjsko škodo na podlagi cenitve izvedenca upoštevajo razmere v času cenitve.

3.Tožnik se pritožuje zoper stroškovni del sodbe. Ne drži, da naj bi tožeča stranka s tem, ko je delno umaknila tožbo, uspela le z 8 % oziroma 12 % zahtevka. Obe toženi stranki sta tožbeni zahtevek prerekali po temelju in po višini. Praktično vsi pravdni stroški so nastali v zvezi z dokazovanjem temelja tožbenega zahtevka, le del stroškov je nastal v zvezi z ugotavljanjem višine škode. Tožeča stranka je glede temelja tožbenega zahtevka uspela v celoti, glede višine pa le do deleža, kot ga ugotavlja sodišče. To pomeni, da je tožeča stranka zoper prvo toženo stranko uspela z najmanj 58 % tožbenega zahtevka, zoper drugo toženo stranko pa z najmanj 63 % tožbenega zahtevka in v takšnem odstotku ji gredo tudi stroški pravdnega postopka.

4.Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o glavni stvari v celoti in pravilno ugotovilo dejansko stanje, ki je sledeče: tožnik je lastnik poslovno-stanovanjske zgradbe, ki leži na parc. št. 828/20 k.o. X, druga tožena stranka pa je bila izvajalka obnove regionalne ceste Ljubljana - Železniki in obnove meteorne kanalizacije. Investitorici teh del sta bili prvotožena stranka ter Občina Železniki. Drugotožena stranka je posegla v nepremičnino tožeče stranke, in sicer s tem, ko je pri izvedbi del odstranila svetlobne jaške kletnih oken, poškodovala stopnice v klet, odstranila oporni zid in ograjo na dvorišču objekta tožeče stranke, poleg tega so zaradi izvedbe del rekonstrukcije ceste in kanalizacije nastale oziroma so se povečale razpoke na fasadi stavbe. Obstoj in obseg škode, ki je v zvezi s tem nastala tožniku, izhaja iz izvedenskega mnenja izvedenca gradbene stroke, glede katerega pravdni stranki nista podali vsebinskih pripomb. Tudi ugotovitve sodbe o protipravnem ravnanju druge tožene stranke kot izvajalke del so oprte na izvedensko mnenje, enako velja glede vzročne zveze med nastalo škodo in izvedbo gradbenih del. Iz izvedenskega mnenja namreč izhaja, da je do poškodb na objektu tožeče stranke prišlo deloma (33 %) zaradi uporabe težke gradbene mehanizacije, ki jo je drugotožena stranka uporabljala pri izgradnji ceste, deloma pa iz drugih razlogov. Nedopustno ravnanje povzročitelja škode je eden od elementov odškodninske odgovornosti in kot pravilno utemelji sodba, v konkretni zadevi predstavljajo nedopustno ravnanje vsi posegi v lastninsko pravico tožnika, ki so mu povzročili škodo, pa jih tožnik ni dovolil oziroma zanje ni podal soglasja. Iz dokaznega postopka namreč izhaja ugotovotev, da se o izvedbi del s tožnikom ni nihče dogovarjal, pač pa so se dogovarjali z najemnikom objekta.

6.Glede materialnopravne podlage za odločitev o tožbenem zahtevku je sodišče prve stopnje glede na zgoraj ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo določbo 131. člena Obligacijskega zakonika - OZ, ki ureja podlage odškodninske odgovornosti. Pravilno je uporabilo tudi določbo 187. člena OZ, ki ureja solidarno odgovornost naročnika in izvajalca del za škodo, ki sta jo tretjemu povzročila v zvezi z izvajanjem del. V konkretni zadevi to pomeni, da je druga tožena stranka kot izvajalka odgovorna za škodo tožniku, tudi če je ta posledica nedopustnega ravnanja prvotožene stranke kot investitorja. To pa pomeni, da se pritožnica ne more sklicevati na to, da ne odgovarja za škodo, ker je delala samo po naročilu investitorja, ki naj bi bil glede na vsebino pogodbe dolžan tudi priskrbeti soglasje lastnika za posege (1). Glede teh, v pritožbi ponovljenih ugovorov tožene stranke, vsebuje sodba jasne in prepričljive razloge, ki se jim pritožbeno sodišče v celoti pridružuje.

7.Pritožba druge tožene stranke tudi nima prav, ko ugovarja odločitvi o začetku teka zakonskih zamudnih obresti. Podlaga za odločitev sodišča, da zakonske zamudne obresti za odškodnino, ki jo mora plačati druga tožena stranka, tečejo od 11.9.2007 (od vročitve tožbe drugi toženi stranki), je v določbi 299. člena OZ. Ta določba veže zamudo dolžnika na njegovo seznanjenost z dolžnostjo plačati določeno denarno obveznost, kar v konkretni zadevi pomeni, da je druga tožena stranka vsekakor dolžna plačati zakonske zamudne obresti za prisojeno premoženjsko škodo od vročitve tožbe in ne šele od izdelave dopolnitve izvedenskega mnenja. Pritožba v zvezi s tem nima prav, ko zatrjuje drugačno stališče sodne prakse.

8.Tožnikovi pritožbi, ki se ne strinja z odločitvijo o stroških postopka, pa je treba pritrditi. Če stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče po drugem odstavku 154. člena ZPP glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki in intervenientu ustrezen del stroškov. Glede na načelo uspeha, je sodišče prve stopnje ob primerjavi tožbenega zahtevka, kot je bil postavljen v tožbi, s tistim, kar mu je bilo dosojeno, ugotovilo, da znaša uspeh tožnika v postopku 8 % oziroma 13 %. Vendar pritožnik pravilno opozarja, da stroški postopka v tej pravdi niso nastali le zaradi ugotavljanja višine premoženjske škode, pač pa predvsem zaradi ugotavljanja temelja odškodninske obveznosti toženk. Ker sta toženki ugovarjali temelju, v ta namen pa je sodišče izvedlo obširen dokazni postopek z zaslišanjem prič in s postavitvijo izvedenca gradbene stroke, ima pritožba prav, da je zato uspeh tožnika v pravdi višji kot 8 % oziroma 13 %. Takšna metoda izračunavanja stroškov v odškodninskih pravdah je v sodni praksi pogosta in je tudi v konkretni zadevi po presoji pritožbenega sodišča ustrezna. To pa pomeni, da je tožeča stranka, ob upoštevanju aritmetične sredine uspeha po temelju in višini, uspela s 54 % glede prvotožene stranke in 56,5 % glede druge tožene stranke. Preneseno na v sodbi ugotovljeno višino stroškov tožeče, prvotožene in drugotožene stranke, to pomeni, da sta po pobotanju obračunanih stroškov dolžni prva in druga tožena stranka nerazdelno povrniti tožniku 1.197,20 EUR, drugotožena stranka sama pa še 108,50 EUR (drugi odstavek 154. člena v zvezi s 161. členom ZPP).

9.Pritožbeno sodišče je zato delno ugodilo pritožbi tožnika in odločitev o stroških postopka spremenilo (3. točka 365. člena ZPP), pritožbo druge tožene stranke pa je zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

10.Tožnik je skoraj v celoti uspel s pritožbo, zato sta mu toženi stranki dolžni povrniti tudi potrebne stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. člena ZPP). Stroški za sestavo pritožbe in za sodno takso so odmerjeni v skladu z odvetniško in taksno tarifo ter so razvidni iz stroškovnika v spisu. Druga tožena stranka s pritožno ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške.

(1) Obligacijski zakonik (splošni del) s komentarjem, Prva knjiga, komentar dr. Nine Plavšak, k 187. členu