Jedro

Dejansko stanje v zvezi s kaznivim dejanjem ogrožanja varnosti je popolno in pravilno ugotovljeno, glede na dosedanjo neoporečnost in glede na težo kaznivega dejanja pa je v okviru pogojne obsodbe določena preizkusna doba predolga, zato je skrajšana na eno leto.

Izrek

Pritožbi zagovornika obdolženca se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se dolžina preizkusne dobe skrajša na eno leto, v preostalem delu pa se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Trebnjem je z izpodbijano sodbo obdolženca spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po členu 145/I KZ ter mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo 20 dni zapora s preizkusno dobo dveh let. Odločilo je tudi o stroških postopka.

Proti sodbi se je pravočasno pritožil zagovornik obdolženca zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi kršitve kazenskega zakona, ter predlagal, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno sojenje.

Višji državni tožilec je v odgovoru na tožbo predlagal zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče meni, da je prvostopno sodišče po oceni vseh dokazov in obdolženčevega zagovora pravilno ugotovilo, da je obdolženec storil v obtožnem predlogu očitano kaznivo dejanje.

Obdolženec se je zagovarjal, da se oškodovanka čuti ogroženo zato, ker mu skuša onemogočiti vzrejo piščancev in mu vseskozi nagaja. Boji se ga iz razloga, ker sama govori in piše neresnice o njegovi dejavnosti. Uspelo ji je, da je družba J... prekinila kooperantsko pogodbo z njim. Kljub takšnemu početju oškodovanke pa obdolženec zatrjuje, da oškodovanki nikoli ni grozil, da jo bo ubil, in da nikoli ni proti njej vrgel kamna. Kamna v tistem času niti ne bi mogel vreči, saj mu je njegova takratna poškodba ramena onemogočala sunkovite gibe, oškodovanka pa je stala 4 m višje od njega, za žično ograjo, ko je vpila nanj.

Po mnenju pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče utemeljeno vejelo izpovedbi oškodovanke. Tako iz izpovedbe oškodovanke kot iz obdolženčevega zagovora izhaja, da je obdolženec nedvomno imel motiv za grožnjo oškodovanki. Oškodovanko je motil smrad, ki je prihajal iz obdolženčevih prostorov za vzrejo piščancev, in kot je povedala tudi sama, je v zvezi s tem pisala pisma na razne inštitucije, po obravnavanem dogodku pa je pisala tudi direktorju J... Pritožbeno sodišče se pridružuje stališču prvostopnega sodišča, da si oškodovanka tega, da ji je obdolženec grozil, da jo bo ubil in pri tem vrgel proti njej kamen, ni enostavno izmislila, da bi mu na ta način preprečila vzrejo piščancev. Obdolženka je imela za ta namen na voljo druge načine, ki jih je tudi dejansko uporabila. Sodišče je oškodovanki tudi utemeljeno verjelo, da nje in obdolženca ni ločevala žična ograja, temveč samo škarpa v višini 1,5 m, in da sta bila oddaljena največ 20 m. Ob takšni razdalji in višinski razliki je obdolženec kljub poškodovanemu levemu ramenu, za kar je sicer predložil zdravniško potrdilo, z desno roko lahko vrgel manjši kamen proti oškodovanki. Zagovor obdolženca, da je oškodovanka stopila k mreži, je tudi v nasprotju z izpovedbo priče A. M., ki je navajal, da je oškodovanka takrat stala 30 do 40 m stran od obdolženca, pred svojo hišo in vpila nanj.

Kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po 145. členu Kazenskega zakonika (KZ) stori, kdor ogrozi varnost kakšne osebe z resno grožnjo, da bo napadel njeno življenje ali telo. Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo, da je obdolženec s svojim ravnanjem izpolnil vse znake tega kaznivega dejanja. Obdolženčeva besedna grožnja, da bo oškodovanko ubil, pri čemer je proti njej vrgel kamen, je bila tako resna, da je pri obdolženki nedvomno povzročila občutek strahu in osebne ogroženosti. Pri tem ni relevantno, ali je obdolženec svojo grožnjo tudi nameraval uresničiti, niti ni pomembno, ali so se obdolženca bali tudi svojci oškodovanke. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da se je obdolženec zavedal, da lahko s svojim dejanjem pri oškodovanki izzove občutek osebne ogroženosti, pa je privolil, da taka posledica nastane, kar pomeni, da je glede posledice podan njegov eventualni naklep.

Nadalje pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je prvostopno sodišče utemeljeno odločilo za izrek pogojne obsodbe. Za kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po členu 145/I KZ zakon predpisuje denarno kazen ali zapor do enega leta. Prvostopno sodišče je obdolžencu izreklo sankcijo opozorilne narave glede na dejstvo, da še ni bil obsojen in tudi ne kaznovan pri sodniku za prekrške zaradi kršitve javnega reda in miru. Zato je ocenilo, da je mogoče pričakovati, da obdolženec ne bo več ponavljal kaznivih dejanj. Pri določitvi višine kazni in preizkusne dobe je kot obteževalno okoliščino upoštevalo, da obdolženec že več let nima primernega odnosa do oškodovanke in da med njima prihaja do nenehnih konfliktov. Kot olajševalne okoliščine je po drugi strani upoštevalo, da obdolženec živi sam, da se preživlja z vzrejo piščancev, kar mu oškodovanka otežuje, kljub temu, da relativno malo časa preživi na vikendu v R..., in da je bil k dejanju tudi delno izzvan s strani oškodovanke. Ob utemeljenem upoštevanju vseh navedenih okoliščin se je prvostopno sodišče pravilno odločilo za izrek pogojne obsodbe kot sankcije opozorilne narave, pri čemer je obdolžencu določilo kazen zapora 20 dni, ki pa ne bo izrečena, če obdolženec ne bo ponavljal kaznivih dejanj. Taka kazen po mnenju pritožbenega sodišča ni previsoka, ampak je določena v primerni višini in ob ustreznem upoštevanju vseh olajševalnih in obteževalnih okoliščin ter teže kaznivega dejanja in stopnje storilčeve kazenske odgovornosti. Glede na vse okoliščine pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da bo z določeno kaznijo tudi že ob krajši preizkusni dobi dosežen namen pogojne obsodbe, namreč, da obdolženec ne bo ponavljal kaznivih dejanj. Zato je obdolžencu preizkusno dobo skrajšalo, tako da v okviru pogojne obsodbe določena kazen ne bo izrečena in izvršena, če obdolženec v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja.

Pritožbeno sodišče je na podlagi I. odstavka 383. člena ZKP še pazilo, ali niso kršene določbe materialnega ali procesnega zakona.

Ker v izpodbijani sodbi ni takih kršitev, je zato, kot že navedeno, le deloma ugodilo zagovoru pritožnika in je skrajšalo preiskusno dobo, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in je v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.