Jedro

Stališče, da pristojno sodišče ni nepristransko ter da preferira oškodovanca, ki ostaja na ravni subjektivnega prepričanja obdolženca in ni objektivno utemeljeno, ne more utemeljevati delegacije krajevne pristojnosti, prav tako ne dejstvo, da je obdolženec zoper državno tožilko, ki je vložila obtožni predlog, vložil odškodninsko tožbo oziroma ovadbo, saj ta okoliščina z nepristranskostjo pristojnega sodišča ni povezana.

Izrek

Predlog za prenos krajevne pristojnosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Pred Okrajnim sodiščem v Novem mestu teče kazenski postopek zoper obdolženega A. T. zaradi kaznivih dejanj obrekovanja po prvem odstavku 159. člena in kaznivega dejanja krive ovadbe po prvem odstavku 283. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). V tej kazenski zadevi je o prenosu pristojnosti že odločalo Višje sodišče v Ljubljani, in sicer je na predlog predsednice senata s sklepom z dne 31. 3. 2015 pristojnost preneslo iz krajevno pristojnega Okrajnega sodišča v Ljubljani na Okrajno sodišče v Novem mestu. Presodilo je, da je vez med Okrajnim sodiščem v Ljubljani in nekaterimi oškodovanci (gre za dve sodnici in eno strokovno sodelavko tega sodišča) premočna, da bi bilo mogoče objektivno zagotoviti videz nepristranskosti sodnikov tega sodišča. 2. Po tem, ko je Okrajno sodišče v Novem mestu obdolžencu vročilo obtožni predlog in razpisalo predobravnavni narok, je predlog za delegacijo pristojnosti na drugo sodišče vložil obdolženec. Iz predloga implicitno izhaja, da predlaga prenos krajevne pristojnosti na sodišče izven območja pristojnosti Višjega sodišča v Ljubljani. Navaja, da obtožba temelji na lažni kazenski ovadbi državnega tožilca A. A. ter na krivični solidarnosti državne tožilke B. B. S tem, ko je sodišče, slepo sledilo tožilstvu in začelo kazenski postopek, čeprav bi obtožni predlog moralo zavreči, je po mnenju obdolženca ravnalo protizakonito, pristransko, krivično in malomarno, sodišče pa tudi ni upoštevalo dejstva, da je obdolženec uradna oseba sodne veje oblasti v Luksemburgu. Meni, da je podan utemeljen strah, da bo postopek končan v nasprotju z zakonom in ustavo ter pristransko in krivično. Navaja, da postopek traja že dve leti ter da je sodišče obdolženca postavilo v neenakopravni položaj, saj mu ni zagotovilo zagovornika in tolmača. Poudarja tudi, da je zoper državno tožilko B. B., ki je vložila obtožni predlog, vložil odškodninsko tožbo oziroma ovadbo.

B.

3. V skladu s prvim odstavkom 35. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) se pristojnost prenese na drugo stvarno pristojno sodišče, če je očitno, da se bo tako lažje izvedel postopek, ali če so podani drugi tehtni razlogi. Drugi tehtni razlogi so na primer okoliščine, ki objektivno ne zagotavljajo (videza) nepristranskega sojenja.

4. Vrhovno sodišče ugotavlja, da obdolženec v predlogu ne navaja okoliščin, ki bi utemeljevale prenos pristojnosti po navedeni določbi. Iz predloga sicer izhaja stališče, da pristojno sodišče ni nepristransko ter da preferira oškodovanca, vendar to stališče ostaja na ravni subjektivnega prepričanja obdolženca in ni objektivno utemeljeno. V pretežnem delu predloga obdolženec uveljavlja kršitve procesnega in materialnega prava, ki naj bi jih po njegovi oceni zagrešilo sodišče prve stopnje (neutemeljena uvedba postopka, dolgotrajnost postopka, neenakopravno obravnavanje), čemur pa institut delegacije krajevne pristojnosti ni namenjen. Na te kršitve lahko obdolženec opozori v postopku pred sodiščem prve stopnje oziroma jih uveljavlja s pravnimi sredstvi zoper morebitno obsodilno sodbo. Delegacije krajevne pristojnosti pa tudi ne more utemeljevati dejstvo, da je obdolženec zoper državno tožilko, ki je vložila obtožni predlog, vložil odškodninsko tožbo oziroma ovadbo, saj ta okoliščina z nepristranskostjo pristojnega sodišča ni povezana.

C.

5. V predlogu zatrjevane okoliščine ne utemeljujejo prenosa krajevne pristojnosti, zato je Vrhovno sodišče predlog zavrnilo.