Jedro

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta se pravdni stranki po sklenitvi sodne poravnave dogovorili, da zaradi tožnikovih upnikov toženka preživninsko obveznost, kot je določena s sodno poravnavo oziroma razliko (nesporno je, da tožnik preživninske obveznosti, ki jo je imel do otroka ni plačeval toženki, kot je bilo dogovorjeno s sodno poravnavo) v višini 100,00 EUR nakazuje oziroma plačuje neposredno otroku. Pritožba zgolj pavšalno in neprepričljivo izpodbija te dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje. Iz teh razlogov ni izkazan abstraktni dejanski stan iz 133. člena ZZZDR, ki predpostavlja, da je prišlo do prikrajšanja na eni strani (v obravnavanem primeru na strani tožnika) in okoriščanja na drugi strani (v obravnavanem primeru na strani toženke).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka pravdna stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

_Odločitev sodišča prve stopnje_

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna plačati tožniku 3.500,00 EUR v roku petnajstih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka dalje do plačila (I). Odločilo je še, da je tožnik dolžan povrniti toženki 100 % njenih stroškov, ki so ji nastali s tem pravdnim postopkom, in da bo sodišče prve stopnje sklep o višini stroškov izdalo po pravnomočnosti sodbe (II).

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker tožnik, ki uveljavlja verzijski zahtevek konkretno ni specificiral potreb otroka in stroškov, ki jih je imel v zvezi s preživljanjem otroka, enako pa velja glede zahtevka po temelju glede odškodninske odgovornosti, s tem, da sta se pravdni stranki s sodno poravnavo dogovorili za skupno starševstvo glede mladoletnega otroka in po kateri je bil tožnik dolžan za otroka plačevati mesečno preživnino v višini 100,00 EUR, toženka pa je bila dolžna plačevati mesečno preživnino za otroka v višini 200,00 EUR na bančni račun tožnika pri banki, s tem, da sta se pravdni stranki po sklenitvi sodne poravnave dogovorili, da tožnica plačuje preživninsko obveznost neposredno otroku, kar je toženka izpolnjevala, v vtoževanem obdobju pa dodatno plačevala vse stroške v zvezi s šolo, šolskimi potrebščinami, oblačili in kozmetiko ter prostošolskimi dejavnostmi.

_**Povzetek pritožbenih navedb**_

3. Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da se pritožbi ugodi in da se sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da se sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Tožnik je v verzijskem zahtevku zahteval od toženke le presežek v višini 100,00 EUR mesečno, kolikor je ostalo po pobotanju preživnine, kot sta jo bili dolžni plačevati pravdni stranki po sodni poravnavi. Tožniku zato ni bilo treba navajati dejanskih stroškov, ki jih je porabil za otroka. Sodna poravnava je izvršilni naslov in javna listina, zato ni sporno, da je tožnik prikrajšan za 100,00 EUR, toženka pa obogatena. Toženka obveznosti iz izvršilnega naslova ni izpolnjevala. Če že ni pobotanja preživnine, potem tudi nakazila v višini 100,00 EUR niso dovolj, saj je bila toženka po sodni poravnavi dolžna plačevati 200,00 EUR mesečno.

5. Iz sodne prakse izhaja, da je treba preživninsko obveznost izpolnjevati tako, kot je določena v izvršilnem naslovu. Sodba je za tožnika presenečenje, ker odstopa od sodne prakse.

6. Sodišče je slepo sledilo toženki, katere nemoralni manevri, v katerih je hčer izrabila kot orodje, so imeli izključni cilj, da se preživnina ne plača. _**Odgovor na pritožbo**_

7. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev, priglasila pa je tudi pritožbene stroške.

_**O utemeljenosti pritožbe**_

8. Pritožba ni utemeljena.

_**Odgovori na pritožbene navedbe**_

9. Sodišče prve stopnje ni storilo formalnih kršitev postopka, na katere opozarja pritožba, s tem, ko navaja, da gre za sodbo presenečenja. V sodbi tudi ni nobenih nasprotij. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo kršitev, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

10. Pravdni stranki sta se s sodno poravnavo dogovorili za skupno starševstvo, določila sta, da mora tožnik za otroka plačevati mesečno preživnino v višini 100,00 EUR, toženka pa je dolžna plačevati mesečno preživnino za otroka v višini 200,00 EUR na bančni račun tožnika pri banki. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta se pravdni stranki po sklenitvi sodne poravnave dogovorili, da zaradi tožnikovih upnikov toženka preživninsko obveznost, kot je določena s sodno poravnavo oziroma razliko (nesporno je, da tožnik preživninske obveznosti, ki jo je imel do otroka ni plačeval toženki, kot je bilo dogovorjeno s sodno poravnavo) v višini 100,00 EUR nakazuje oziroma plačuje neposredno otroku. Pritožba zgolj pavšalno in neprepričljivo izpodbija te dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje. Iz teh razlogov ni izkazan abstraktni dejanski stan iz 133. člena ZZZDR, ki predpostavlja, da je prišlo do prikrajšanja na eni strani (v obravnavanem primeru na strani tožnika) in okoriščanja na drugi strani (v obravnavanem primeru na strani toženke). Kadar ni mogoče govoriti o doseženi koristi, povračilni zahtevek na podlagi določbe 133. člena ZZZDR ne more biti utemeljen.1 Že iz teh razlogov pritožba ni utemeljena.

11. Tožnik zatrjuje, da bi sodišče prve stopnje pri odločitvi moralo upoštevati le sodno poravnavo, ki je tudi izvršilni naslov. Pritožbeno sodišče v zvezi s temi pritožbenimi navedbami še dodaja, da je po sodni praksi prav izvršilni naslov ovira za uveljavljanje zahtevka iz 133. člena ZZZDR.2 Višje sodišče v Ljubljani je v sodbi II Cp 1609/2015 pojasnilo, ker je bilo preživljanje skupnih mladoletnih otrok pravdnih strank za vtoževano obdobje z učinkom pravnomočnosti že odločeno, tožnica nima verzijskega zahtevka v smislu 133. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo. Iz odločbe istega sodišča IV Cp 2097/2009 pa izhaja, da poseg v pravnomočno odločeno preživninsko razmerje je torej utemeljen s tem, da so se po trenutku sklenitve poravnave spremenila pravno relevantna dejstva in so ta dejstva torej drugačna od tistih, ki so zajeta s časovnimi mejami pravnomočnosti, zato odločitev o preživninski obveznosti ni več ustrezna.3

12. Sodišče prve stopnje je odločilo v skladu s sodno prakso, s tem, da se pritožba sicer sklicuje na sodno prakso, ki pa jo opredeljeno ne navede. Iz teh razlogov so tudi neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodba za tožnika presenečenje.

_**Odločitev pritožbenega sodišča**_

13. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

_**Odločitev o stroških pritožbenega postopka**_

14. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato mora kriti sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tudi toženka mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka, ker odgovora na pritožbo, glede na vsebinske razloge, ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča, kar pomeni, da je bila ta vloga nepotrebna (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 VS RS II Ips 26/2001. 2 VS RS II Ips 199/2006. 3 VSL IV Cp 2097/2009.