Jedro

V skladu z določilom 8. člena ZPP odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, katera dejstva se štejejo za dokazana. Po odločilu 212. člena ZPP pa mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo, odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 850.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneskov: 50.000,00 SIT od

01.06.2001 do plačila, 50.000,00 SIT od 01.07.2001 do plačila,

50.000,00 SIT od 01.08.2001 do plačila, od 50.000,00 SIT od

01.09.2001 do plačila, 50.000,00 SIT od 01.10.2001 do plačila,

50.000,00 SIT od 01.11.2001 do plačila, 50.000,00 SIT od 01.12.2001 do plačila, 50.000,00 SIT od 01.01.2002 do plačila, 50.000,00 SIT od

01.02.2002 do plačila, 50.000,00 SIT od 01.03.2002 do plačila,

50.000,00 SIT od 01.04.2002 do plačila, 50.000,00 SIT od 01.05.2002 do plačila, 50.000,00 SIT od 01.06.2002 do plačila, 50.000,00 SIT od

01.07.2002 do plačila, 50.000,00 SIT od 01.08.2002 do plačila,

50.000,00 SIT od 01.09.2002 do plačila in 50.000,00 SIT od 01.10.2002 do plačila. Hkrati je odločilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 204.376,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila.

Zoper takšno odločitev je pravočasno vložil pritožbo toženec zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navedel je, da je na glavni obravnavi pojasnil, da je tožnik pustil denar svoji hčerki, ko toženca ni bilo doma in da toženec ni prejel denarja ne od tožnika ne od njegove hčere, s katero je takrat toženec živel v izvenzakonski skupnosti. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi navedlo, da je tožnik izročil denar osebno v roke tožencu, kljub dejstvu, da je toženec to zanikal in da tožnik tej toženčevi trditvi ni nasprotoval. Poleg tega pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo koliko od posojenega zneska je tožnikova hči porabila za skupno gospodinjstvo, koliko za lastne potrebe in koliko za investicije v nepremičnine. Podlaga za sodbo pa tudi ne more biti izpovedba priče, ki naj bi šele po prepričevanju tožnika, da toženec ima denar, ker mu ga je on posodil, opravil delo v lokalu. Predlagal je razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v ponovno sojenje prvostopenjskemu sodišču. Tožeča stranka ni podala odgovora na tožbo nasprotne stranke.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišče druge stopnje ugotavlja, da uveljavljavljani pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni podan. Prvostopenjsko sodišče je namreč v skrbno izvedenem dokaznem postopku ugotovilo vsa odločilna dejstva ter svoje dejanske in dokazne zaključke izoblikovalo na podlagi temeljite in vestne dokazne ocene vseh v postopku izvedenih dokazov. Pri tem pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo nobenih po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP) niti zmotne uporabe materialnega prava. Glede na pritožbene trditve je tako le še dodati:

V skladu z določilom 8. člena ZPP odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, katera dejstva se štejejo za dokazana. Po odločilu 212. člena ZPP pa mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika.

Ni odveč še enkrat pripomniti, da toženec v postopku na prvi stopnji ni v dokaz svojih trditev predlagal nobenega dokaza (niti opravo poizvedb pri družbi kot je to zapisalo prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe, saj iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 22.04.2004 izhaja, da je izvedbo tudi tega dokaza predlagala tožeča stranka) na podlagi katerega bi bilo mogoče ugotoviti resničnost z njegove strani zatrjevanih dejstev. Sodišče prve stopnje je torej ravnalo pravilno, ko pri sprejetju svoje odločitve ni sledilo toženčevi trditvi, ki je ni potrdil izčrpno izveden dokazni postopek, da naj bi tožnik vtoževani znesek posodil svoji hčeri, sicer toženčevi izvenzakonski partnerki v tistem obdobju, zato je tudi odveč pritožbeni očitek, da bi bilo treba za razjasnitev dejanskega stanja ugotoviti še v katere namene naj bi tožnikova hči porabila posojeni znesek. Nadalje je sodišče prve stopnje tudi pravilno sledilo tožniku, da je dne 16.02.2001 izročil denar v toženčeve roke v stanovanju toženca, ker je to v skladni in prepričljivi izpovedbi potrdila tudi zaslišana priča. Sicer pa se pritožbeno sodišče strinja tudi z ugotovitvijo, da toženec kljub nasprotnim zatrjevanjem, ki jih ni potrdil niti s predložitvijo dokazila o najetju lastnega kredita, ni imel dovolj lastnih sredstev za obnovo gostinskega lokala, kar izhaja iz vseh izvedenih dokazov, torej ne le iz izpovedbe zaslišane priče kot to izpostavlja pritožba, temveč tudi iz pregleda toženčevega povprečnega mesečnega dohodka v letih 2000 in 2001 pri in tudi iz izpovedb tožnika .. in ...

Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje v postopku na prvi stopnji, pa se pritožbeno sodišče strinja s pravilnim zaključkom, da je med pravdnima strankama vendarle bila sklenjena posojilna pogodba, čeprav v nepisni obliki, zaradi česar je toženec po določilu 557. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR dolžan vrniti tožniku vtoževani znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega zneska dalje do plačila (prvi odstavek 324. člena v zvezi s prvim odstavkom 277. člena ZOR).

Zaradi navedenih razlogov je pritožbeno sodišče v skladu z določilom 353. člena ZPP zavrnilo toženčevo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker jih pritožnik ni priglasil (prvi odstavek 163. člena ZPP).

Določila ZOR so bila uporabljena skladno z določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika - OZ.