Jedro

Tožnik se moti, ko meni, da bi morala toženka pri presoji njegove aktivne legitimacije upoštevati odločbo Ustavnega sodišča RS, št. Up-666/10, Up-1153/10 z dne 12. 5. 2011, torej presojati, ali sta izdani dovoljenji vplivali na njegove pravice ali pravne koristi, saj se citirana ustavna odločba ukvarja z vprašanjem aktivne legitimacije drugih oseb (torej ne strank v formalnem pomenu besede) pri uveljavljanju drugega izrednega pravnega sredstva, tj. ničnosti, ne pa z vprašanjem aktivne legitimacije takih oseb pri uveljavljanju drugih izrednih pravnih sredstev kot je npr. odprava ali razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici. Zato stališča Ustavnega sodišča RS iz te odločbe ni možno širiti pri uveljavljanju drugih izrednih pravnih sredstev in predhodno obvezno presojo v smislu vpliva izdane odločbe na pravice ali pravne koristi drugih oseb.

V obravnavanem primeru gre za situacijo, ko je toženka o obstoju (za tožnika) spornih okoliščin izvedela iz tožnikove vloge, ki pa je ni mogoče šteti kot zahtevo stranke v smislu drugega odstavka 127. člena (upravni postopek na zahtevo stranke je uveden z dnem vložitve zahteve stranke) ali v smislu 128. člena ZUP (v stvareh, v katerih je po zakonu ali naravi stvari za začetek upravnega postopka ali sam postopek potrebna zahteva stranke, sme pristojni organ začeti in voditi postopek samo, če je taka zahteva podana). To pa pomeni, da organ o vlogi ni dolžan formalno odločiti. Mora sicer na vlogo reagirati, vendar ne tako, da obvezno začne postopek po uradni dolžnosti, in niti tako, da o vlogi odloča po 129. členu ZUP, ampak tako, da osebo, ki je vlogo podala, obvesti, kaj je v zvezi z njeno vlogo ugotovil.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je upravni organ zavrgel zahtevo tožnika za odpravo in razveljavitev dovoljenja, št. 31227-1/2008-129 z dne 11. 10. 2010, po nadzorstveni pravici, ki jo je izdal organ Zavodu ... (1. točka izreka), zavrgel zahtevo tožnika za odpravo in razveljavitev dovoljenja, št. 31227-1/2008-231/105 z dne 6. 2. 2012, po nadzorstveni pravici, ki jo je izdal organ Zavodu ... (2. točka izreka), zavrgel predlog tožnika, da se dovoljenje, št. 31227-1/2008-129 z dne 11. 10. 2010 (v nadaljevanju dovoljenje 1), izreče za nično (3. točka izreka), zavrgel predlog tožnika, da se dovoljenje, št. 31227/2008-231/105 z dne 6. 2. 2012 (v nadaljevanju dovoljenje 2), izreče za nično (4. točka izreka) in odločil, da stroškov postopka ni bilo (5. točka izreka). V obrazložitvi je navedel, da je tožnik podal vlogo, v kateri je predlagal, da se v zvezi z dovoljenjem 1 odpravi in vzpostavi pravno vzdržno stanje do izdaje dovoljenja 2 ter s tem odpravi nejasnost glede pravnega položaja tožnika kot imetnika začasnega dovoljenja z dne 24. 1. 2001 do izdaje dovoljenja 2 in v zvezi z dovoljenjem 2, da organ uporabi izrecno pravno sredstvo odprave in razveljavitve po nadzorstveni pravici, podredno pa, da organ dovoljenji izreče za nični po 2., 3. in 6 točki 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Organ je glede odločitve v 1. in 2. točki izreka uvodoma povzel določbe 274. člena ZUP, ugotovil, da tožnik ni bil stranka oziroma stranski udeleženec v teh postopkih. Tožnik je sicer zahteval vstop v postopek, kar mu je organ zavrnil, Upravno sodišče pa je to odločitev potrdilo (sodba I U 653/2009). Kasneje je tožnik ponovno podal zahtevo po stranski udeležbi, ki jo je organ ponovno zavrnil, Upravno sodišče pa je tudi to odločitev potrdilo (sodba I U 1739/2010). Organ je tudi po uradni dolžnosti preveril, ali so podani razlogi za odpravo ali razveljavitev spornih aktov po uradni dolžnosti in ugotovil, da teh razlogov ni. Glede odločitve v 3. in 4. točki izreka je uvodoma navedel, da je treba to izredno pravno sredstvo uporabljati restriktivno (tako tudi sodna praksa). Kot izhaja iz podatkov spisov, tožnik ni imel formalnega statusa stranke v teh postopkih, zato je organ presojal njegovo aktivno legitimacijo za vložitev predloga za izrek ničnosti. Organ je ocenil, da tožnik ni upravičen vložnik predloga za izrek dovoljenja za ničnega. Izdano dovoljenje namreč ne vpliva na njegove pravice ali pravne koristi, saj izdaja dovoljenja drugi kolektivni organizaciji ne vpliva na pravice tožnika. Tako tudi sodišče v sodbi I U 1739/2010. Pravno korist v postopek opredeljuje Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP) in bi tožnik lahko svoj pravni interes utemeljil le, če bi imel stalno dovoljenje in ne začasnega. Tako se ni mogoče sklicevati na 3. točko prvega odstavka 149. člena ZASP, ker je bilo tožniku začasno dovoljenje izdano na podlagi 189. člena ZASP in je veljalo do ustanovitve kolektivne organizacije (v nadaljevanju KO) imetnikov pravic na avdiovizualnih delih. V sodbi I U 1739/2010 tudi izhaja, da ni relevantno, da je tožnik želel doseči spremembo začasnega dovoljenja v stalnega, saj je 3. točka prvega odstavka 149. člena ZASP namenjena za primere, ko je za isto vrsto avtorskih del in za iste pravice že izdano dovoljenje drugi KO. Dovoljenji 1 in 2 pa v ničemer ne posegata v redno dovoljenje tožnika, št. 800-3/96 z dne 12. 3. 1998, na podlagi katerega tožnik upravlja avtorske pravice na avtorskih delih s področja glasbe, ker se v postopku izdaje dovoljenj Zavodu ... ni odločalo o pravicah avtorjev glasbenih del. Organ je preveril tudi po uradni dolžnosti, ali je podan kateri od razlogov za izrek ničnosti in ugotovil, da niso podani.

2. Tožnik je vložil tožbo zoper izpodbijani sklep in predlagal, da sodišče sklep odpravi v celoti in v sporu polne jurisdikcije meritorno odloči o zahtevi tožnika v 1. in 2. točki izreka tako, da zahtevi tožnika ugodi in po nadzorstveni pravici odpravi odločbo, št. 31227-1/2008-129 z dne 11. 10. 2010, in odločbo, št. 31227-1/2008-231/105 z dne 6. 2. 2012, podrejeno, da meritorno odloči o zahtevi tožnika v 3. in 4. točki izreka in izreče odločbi za nični, podrejeno, da sodišče sklep odpravi in vrne organu v ponovni postopek ter zahteva, da se ugotovi poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine, s katerim je toženka posegla v pravico tožnika iz 22. in 23. člena Ustave RS ter da se izpodbijani akt odpravi, v vsakem primeru pa naj sodišče toženki naloži tudi povrnitev njegovih stroškov postopka. Uvodoma je tožnik navedel, da je toženka prekoračila prosti preudarek v postopku odločanja. Številka zadeve ni v skladu s 31. točko prvega odstavka 2. člena Uredbe o upravnem poslovanju, ker ni tistih številk letnice, v katerih je zadeva nastala. Zato je vprašljiva zakonitost postopka dodeljevanja zadeve in tudi pooblastil, pri čemer ni sporno, da je tožnik zahtevo vložil 2014 in ne 2012. V zvezi z odločitvijo iz 1. in 2. točke izreka je tožnik navedel, da ima pravico vložiti zahtevo za odpravo in razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici. Tako tudi odločba Ustavnega sodišča RS, Up-666/10 in Up-1153/2010. Toženka ima že na podlagi pobude dovolj dokazov in izkazan javni interes, da bi lahko uvedla postopek po uradni dolžnosti in odpravila dovoljenje 1 ter uredila pravne položaje med KO. Glede na citirano ustavno odločbo sama razlika v izrednem pravnem sredstvu ne more iti na škodo tožnika, ker so podani razlogi za ukrepanje, tožnik pa ima tudi pravni interes, podan je javni interes. Meni, da je svojo zahtevo v zadostni meri konkretiziral že s prvotno vlogo, še bolj pa je to storil z dopolnitvijo zahteve na poziv toženke. Navedel je, da je bilo dovoljenje 1 izdano Zavodu ... na podlagi njegove vloge, je pravnomočno in kot tako učinkuje. Dovoljenje 2 je bilo izdano na podlagi iste vloge Zavoda ..., je pravnomočno in kot tako učinkuje. Dovoljenje 1 nikoli ni bilo pravno veljavno odpravljeno, čeprav je organ moral postopati po sodbi, I U 146/2010 z dne 22. 11. 2010. Organ je dovoljenje 1 izdal preuranjeno, čeprav je vedel, da je A. vložil tožbo na Upravno sodišče. Sodišče v času odločanja ni bilo seznanjeno s tem, da je bilo dovoljenje 1 že izdano in se ni izpodbijalo v postopku, zato ga ni moglo odpraviti. Organ je nato s sklepom o popravi pomote ''popravil'' izdano dovoljenje, čeprav dopolnitev odločbe z osebami, ki sta vodili postopek, ne more biti očitna pomota. Dovoljenje 2 je bilo izdano isti KO, čeprav je ta že razpolagala z dovoljenjem 1, zato organ ne bi smel izdati dovoljenja 2, ker gre za isto vrsto avtorskih del in za iste pravice že izdano dovoljenje. Organ je nato odpravil svoj sklep o zavrnitvi priznanja statusa stranskega udeleženca A. v postopku izdaje dovoljenja Zavodu ..., ni pa odpravil dovoljenja 1. V obrazložitvi dovoljenja 2 pa je navedel, da je moral zaradi odprave lastnega sklepa po četrtem odstavku 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ponovno odločiti o zahtevi za priznanje položaja stranskega udeleženca v postopku, ki teče na podlagi vloge Zavoda ..., vendar ob tem ni razveljavil ali odpravil dovoljenja 1, temveč celo izdal dovoljenje 2. Z izdajo dovoljenja 1 so nastale določene pravne posledice, npr. tožniku je prenehalo začasno dovoljenje. Ob izdaji dovoljenja 2 organ temu ni več posvetil nobene pozornosti, čeprav je bil na to opozorjen. Na drugi strani se je tožnik znašel v postopku inšpekcijskega nadzora, ki ga je uvedel Tržni inšpektorat RS (v nadaljevanju TIRS) iz razloga, ker naj bi opravljal dejavnost kolektivnega upravljanja avtorskih in sorodnih pravic v primeru kabelske retransmisije avdiovizualnih del. TIRS je tudi izdal odločbo, s katero je bilo tožniku prepovedano opravljanje te dejavnosti, ker tožnik nima ustreznega dovoljenja zaradi izdaje dovoljenja 1, ki je po stališču TIRS pravno veljavno. Tožnik je torej prizadet v svojih pravnih koristih, saj je z izdajo dovoljenja 1 izgubil obseg pravic iz naslova začasnega dovoljenja, čeprav naj bi ga organ ''odpravil'' in nadomestil z izdajo dovoljenja 2. Če bi organ odpravil dovoljenje 1, potem TIRS ne bi mogel voditi postopka zoper tožnika. Tožnik bi vsaj do izdaje dovoljenja 2 bil nosilec začasnega dovoljenja. V obdobju od izdaje dovoljenja 1 do dovoljenja 2 je tožnik bil prikrajšan za stroške, ki bi jih imel iz naslova kolektivnega upravljanja pravic imetnikov, po drugi strani pa so bili imetniki prikrajšani za nadomestila za uporabo njihovih pravic, saj še do danes ni bila opravljena zakonita delitev teh sredstev. Gre za javni interes. Torej bi toženka lahko z uporabo izrednih pravnih sredstev odpravila dovoljenje 1, če tega ne želi storiti organ. Dovoljenje 2 (ker je bilo izdano na podlagi iste vloge Zavoda ...) je bilo izdano brez zahteve stranke v nasprotju z 128. členom ZUP in kot tako je tudi nično. V njegovo izdajo Zavod ... ni privolil ne izrecno in ne molče, temveč vztraja na tem, da je dovoljenje 1 veljavno.

3. V zvezi z odločitvijo v 3. in 4. točki izreka je tožnik navedel, da je upravičen zahtevati od toženke, da na njegov predlog uvede postopek po uradni dolžnosti in izreče dovoljenji 1 in 2 za nični. Kot že povedano – dovoljenje 1 ni bilo odpravljeno, četudi bi moralo biti zaradi kršitev pravil postopka oziroma razlogov po 2., 5. in 6. točki 279. člena ZUP. Toženka ni presojala izdanih dovoljenj z vidika njihovih posledic za tožnika kot imetnika začasnega dovoljenja. Tožnik je na podlagi začasnega dovoljenja imel določene pravice in koristi, ki so mu bile nezakonito odtegnjene z izdajo dovoljenja 1 in nato tudi z izdajo dovoljenja 2. Z odpravo nezakonitosti bi znova stopilo v veljavo začasno dovoljenje, saj ne bi nastopil razvezni pogoj iz začasnega dovoljenja. Pravni interes tožnik izkazuje v opravljanju dejavnosti na podlagi začasnega dovoljenja. Sicer se pa mora aktivna legitimacija stranke presojati ob vložitvi predloga za ničnost, ne pa glede na morebitno priznanje statusa stranke v že končanem prejšnjem postopku. Na tožnika ti dovoljenji vplivata, vendar ni enakopravno obravnavan, ker ni sodeloval v postopku izdaje dovoljenj. Sicer je pa tožnik svojo zahtevo oziroma predlog v zadostni meri konkretiziral, da bi lahko toženka izpeljala postopek po uradni dolžnosti, ne pa da je zavrgla njegov predlog iz razloga izostanka procesne legitimacije. Pri tem bi morala ravnati tudi v skladu s 7. členom ZUP, kar pa ni.

4. Toženka je v odgovoru na tožbo prerekala navedbe tožnika, vztrajala pri svoji odločitvi iz razlogov, navedenih v obrazložitvi sklepa. Toženka ni dolžna uvesti postopka po uradni dolžnosti, če meni, da ni razlogov za njegovo uvedbo. Z izdajo dovoljenja 1 pa je nastopila posledica izgube obsega pravic iz naslova začasnega dovoljenja tožnika. S tem tožniku ni mogla nastati škoda. Z vidika imetnikov pravic pa praviloma ni razlike, katera KO upravlja s pravicami, katerih imetniki so. Sicer pa toženka, četudi je ravnala pravilno, ko je predlog tožnika zavrgla, meni, da ni podan razlog za izrek dovoljenj za nični. Dovoljenji sta bili izdani v okviru pristojnosti organa, z izvršitvijo ni bilo povzročeno nobeno kaznivo dejanje, sta izvršljivi, izdani na podlagi vloge Zavoda ..., ki zoper dovoljenje 2 tudi ni vložil nobenega pravnega sredstva, torej je molče privolil v njegovo izdajo, nista bili izdani kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, ipd. in v dovoljenjih ni takšnih nepravilnosti, za katero bi zakon določal ničnost. Kršena pa tudi ni Uredba o upravnem poslovanju, ker je zadeva nastala 2012 in ne 2014. Predlagala je zavrnitev tožbe in stroškovnega zahtevka.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Sodišče ugotavlja, da je predmet presoje v tem upravnem sporu sklep, s katerim je toženka zavrgla tožnikovo zahtevo za odpravo ali razveljavitev dovoljenja 1 in dovoljenja 2 po nadzorstveni pravici (1. in 2. točka izreka) in zavrgla tožnikov predlog, da se izrečeta dovoljenji 1 in 2 za nični (3. in 4. točka izreka).

7. V zvezi s tožbenimi navedbami glede odločitve toženke v 1. in 2. točki izreka izpodbijanega sklepa sodišče odgovarja naslednje:

8. Po 274. členu ZUP lahko pristojni organ po nadzorstveni pravici odpravi odločbo po njeni izdaji in vročitvi: 1. če jo je izdal stvarno nepristojen organ, pa ne gre za primer iz 1. točke 279. člena ZUP, 2.. če je bila v isti zadevi že prej izdana pravnomočna odločba, s katero je bila ta upravna zadeva ob enakem dejanskem in pravnem stanju drugače rešena, 3. če je izdal odločbo kakšen organ brez soglasja, potrditve, dovoljenja ali mnenja drugega organa, kadar je po zakonu ali po kakšnem drugem na zakonu temelječem predpisu to potrebno, 4. če je odločbo izdal stvarno nepristojen organ (prvi odstavek). Izdano odločbo lahko pristojni organ razveljavi po nadzorstveni pravici, če je bil z njo očitno prekršen materialni predpis (drugi odstavek). Odločbo po nadzorstveni pravici pa odpravi pristojni organ po uradni dolžnosti, če izve oziroma ugotovi, da so podani razlogi za odpravo ali razveljavitev, ali na zahtevo stranke, državnega tožilca ali državnega pravobranilca (275. člen ZUP).

9. Med strankama ni sporno, da tožnik ni bil stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje dovoljenja 1 in v postopku izdaje dovoljenja 2. Glede na citirane določbe ZUP je toženka torej pravilno zavrgla tožnikovo zahtevo za odpravo ali razveljavitev odločb oziroma dovoljenj 1 in 2 po nadzorstveni pravici iz tega razloga. Tožnik se moti, ko meni, da bi morala toženka pri presoji njegove aktivne legitimacije upoštevati odločbo Ustavnega sodišča RS, št. Up-666/10, Up-1153/10 z dne 12. 5. 2011, torej presojati, ali sta izdani dovoljenji vplivali na njegove pravice ali pravne koristi, saj se citirana ustavna odločba ukvarja z vprašanjem aktivne legitimacije drugih oseb (torej ne strank v formalnem pomenu besede) pri uveljavljanju drugega izrednega pravnega sredstva, tj. ničnosti, ne pa z vprašanjem aktivne legitimacije takih oseb pri uveljavljanju drugih izrednih pravnih sredstev kot je npr. odprava ali razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici. Po presoji sodišča zato stališča Ustavnega sodišča RS iz te odločbe ni možno širiti pri uveljavljanju drugih izrednih pravnih sredstev in predhodno obvezno presojo v smislu vpliva izdane odločbe na pravice ali pravne koristi drugih oseb.

10. Tožnik tudi ugovarja, da bi morala toženka, ob upoštevanju njegove pobude, uvesti postopek odprave ali razveljavitve odločbe po nadzorstveni pravici po uradni dolžnosti. Po 126. členu ZUP pristojni organ začne postopek po uradni dolžnosti, če tako določa zakon ali na zakonu temelječ predpis in če ugotovi ali zve, da je treba glede na obstoječe dejansko stanje zaradi javne koristi začeti upravni postopek. V obravnavanem primeru gre torej za situacijo, ko je toženka o obstoju (za tožnika) spornih okoliščin izvedela iz tožnikove vloge, ki pa je ni mogoče šteti kot zahtevo stranke v smislu drugega odstavka 127. člena (upravni postopek na zahtevo stranke je uveden z dnem vložitve zahteve stranke) ali v smislu 128. člena ZUP (v stvareh, v katerih je po zakonu ali naravi stvari za začetek upravnega postopka ali sam postopek potrebna zahteva stranke, sme pristojni organ začeti in voditi postopek samo, če je taka zahteva podana). To pa pomeni, da organ o vlogi ni dolžan formalno odločiti. Mora sicer na vlogo reagirati, vendar ne tako, da obvezno začne postopek po uradni dolžnosti, in niti tako, da o vlogi odloča po 129. členu ZUP, ampak tako, da osebo, ki je vlogo podala, obvesti, kaj je v zvezi z njeno vlogo ugotovil (Komentar k ZUP, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 427). Kot pa izhaja iz podatkov upravnih spisov, je toženka, po prejemu tožnikove pobude, ocenila, da niso podani pogoji za uvedbo postopka po uradni dolžnosti, in ga o tem tudi obvestila z dopisom z dne 28. 4. 2014, hkrati pa ga je še pozvala, da dopolni svojo vlogo, da bo primerna za obravnavanje in jo nato, z upoštevanjem dopolnitve, tudi obravnavala. S takim postopanjem ni zagrešila kršitev pravil postopka, temveč je ravnala tako, kot ji nalaga zakon.

11. Glede na povedano se sodišče do tožbenih ugovorov v zvezi z zatrjevanimi nepravilnostmi, storjenimi pri izdaji dovoljenja 1 in izdaji dovoljenja 2, ne bo opredeljevalo, ker so za presojo, ali je toženka v tem delu sklepa ravnala zakonito, irelevantni.

12. V zvezi s tožbenimi navedbami glede odločitve toženke v 3. in 4. točki izreka izpodbijanega sklepa sodišče odgovarja naslednje:

13. Iz odločbe Ustavnega sodišča RS, št. Up-666/10, Up-1153/10 z dne 12. 5. 2011, med drugim izhaja, da lahko nepravilnosti, ki jih vsebuje nična upravna odločba in med katere se uvrščajo najtežje kršitve pravil procesnega in materialnega prava, posegajo v pravni položaj oseb, ki so imele formalni položaj stranke v postopku izdaje izpodbijane odločbe, kot tudi v pravni položaj tretjih, ki v postopku izdane izpodbijane odločbe niso sodelovali, in je zato treba pravni položaj drugih oseb presojati v smislu vpliva nične odločbe na njihove pravice in pravne koristi. Vse osebe, na katerih pravice ali pravne koristi vpliva nična odločba, so zato v enakem pravnem položaju, ne glede na to, ali so te osebe imele formalni status stranke v postopku izdaje izpodbijane odločbe ali ne. Odločba se namreč izreče za nično v novem postopku izrednega pravnega sredstva, ki je ločen od postopka izdaje izpodbijane upravne odločbe, zato se mora tudi aktivna legitimacija stranke iz prvega odstavka 280. člena ZUP presojati ob vložitvi predloga za izrek ničnosti, ne pa glede na morebitno priznanje tega statusa v že končanem prejšnjem postopku (4., 7. in 8. točka obrazložitve odločbe).

14. Tako pa je postopala tudi toženka v obravnavanem primeru in ugotovila, da izdani dovoljenji 1 in 2 v ničemer ne vplivata na tožnikove pravice in pravne koristi, ker je imel tožnik izdano začasno dovoljenje za kolektivno upravljanje avtorskih pravic v primeru kabelske retransmisije, ki pa mu je prenehalo z izdajo dovoljenja 1, kar pomeni, da z izdajo dovoljenja 1 tožnik nima več nobenega pravnega interesa iz tega naslova. Tak dejanski in pravni položaj je imel tožnik ob izdaji dovoljenja 1 (in kasneje dovoljenja 2), kot tudi ob vložitvi predloga za izrek ničnosti, saj ob vložitvi predloga za izrek ničnosti tožnik ni bil imetnik nobenega dovoljenja (ne začasnega in tudi ne stalnega – le na slednjem bi namreč tožnik lahko utemeljil pravni interes za sodelovanje v obravnavanem postopku in s tem posledično vpliv na njegove pravice in pravne koristi) za upravljanje s temi avtorskimi pravicami. Sodišče se zato ne strinja, da toženka ni presojala njegovega predloga za izrek ničnosti v tem postopku, ker to ne drži. V sodbi naslovnega sodišča, I U 1739/2010, na katero se je med drugim oprla toženka, pa je sodišče potrdilo zavrnitev zahteve tožnika za priznanje položaja stranskega udeleženca v postopku izdaje stalnega dovoljenja Zavodu ..., torej je v postopku izdaje izpodbijane upravne odločbe sodišče presodilo, da izdaja stalnega dovoljenja na tožnikove pravice in pravne koristi ne vpliva, kar pa velja še toliko bolj v tem postopku pri obravnavi njegovega predloga za izrek ničnosti, ko tožnik – kot že povedano – ni imetnik nobene vrste dovoljenja (ne začasnega in ne stalnega) za kolektivno upravljanje z obravnavanimi avtorskimi pravicami. Toženka pa zato tudi ni kršila 22. in 23. člena Ustave RS.

15. Kot že obrazloženo v 9. točki obrazložitve te sodbe, pa organ v primeru vložitve pobude za uvedbo postopka (v tem delu za uvedbo postopka za izrek odločbe za nično) ni dolžan o taki vlogi formalno odločiti, zato z neizdajo ustreznega akta v tem primeru toženka ni kršila pravil postopka, kot to zmotno meni tožnik. Toženka pa je tožnika tudi ustrezno seznanila s svojimi stališči glede njegove vloge in njene nadaljnje obravnave ter tako postopala po 7. členu ZUP. Pričakovanje tožnika, da bo toženka postopek po uradni dolžnosti uvedla, pa samo po sebi tudi ne predstavlja kršitve pravil postopka, ki bi vplivala na zakonitost izdanega akta.

16. Sodišče se iz razlogov, navedenih v 13. in 14. točki obrazložitve te sodbe, zato ni opredeljevalo do posameznih tožbenih ugovorov glede zatrjevanih ničnostnih razlogov.

17. V zvezi z označbo zadeve, ki po mnenju tožnika naj ne bi bila v skladu z Uredbo o upravnem poslovanju, pa tožnik ni navedel razlogov, zakaj naj bi to vplivalo na zakonitost izdanega akta. Zgolj navedba o vprašljivosti zakonitosti postopka dodeljevanja in pooblastila v zvezi z dodeljevanjem zadev namreč ne zadošča za vsebinsko presojo tega ugovora, zaradi česar ga sodišče tudi zavrača kot neutemeljenega.

18. Glede na povedano je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

19. Odločitev o stroškovnem zahtevku tožnika temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.