Jedro

S sklepom o izvršbi, s katerim je bilo ugotovljeno, da je odločba gradbene inšpektorice postala izvršljiva in se dovoli njena izvršitev, določen je bil nov (dodaten) rok za prostovoljno izpolnitev odrejene obveznosti ter ponovno, kot že v sami inšpekcijski odločbi, določen način izvršbe, ni bilo poseženo v pravice, obveznosti ali pravne koristi tožnikov, saj ni bila določena nobena nova oziroma dodatna obveznost, niti ni bilo na noben drug način poseženo v njun pravni položaj.

S sklepom, s katerim predlogu za odlog izvršbe ni bilo ugodeno, glede na ugovore tožnikov, ki sta jih navajala, ni bilo poseženo v njun pravni položaj.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrglo tožbo, ki sta jo tožnika vložila zoper odločbi Ministrstva za okolje in prostor z dne 9. 4. 2009 in z dne 8. 4. 2009, predlog za izdajo začasne odredbe ter predlog za oprostitev plačila sodnih taks.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da so predmet presoje zakonitosti v upravnem sporu le tisti akti, ki vsebujejo vsebinsko odločitev o materialni pravici, obveznosti ali pravni koristi, ne pa tudi tisti, ki pomenijo zgolj procesno odločitev. Ker sta obe odločbi Ministrstva za okolje in prostor (odločba z dne 8. 4. 2009 v zavrnilnem delu, odločba z dne 9. 4. 2009 pa v celoti) procesna akta, s katerima je bila pritožba tožnikov zavrnjena, torej ne gre za upravni akt v smislu ZUS-1, zoper katerega je mogoče vložiti tožbo v upravnem sporu. Enako stališče je zavzelo tudi v zvezi z obema prvostopenjskima sklepoma, (sklep o dovolitvi izvršbe z dne 4.3.2009 in sklep o zavrnitvi predloga za odlog izvršbe z dne 19. 3. 2009) in zato tožnikov niti ni pozivalo na popravo tožbe. S sklepom o dovolitvi izvršbe ni bilo vsebinsko odločeno o pravici tožnikov, saj je bilo o njunih obveznostih odločeno z inšpekcijsko odločbo z dne 29. 4. 2003. Sklep o zavrnitvi predloga za odložitev izvršbe z dne 19. 3. 2009, na katerega se nanaša izpodbijana odločba z dne 9. 4. 2009, pa je akt procesne narave. Po določbi prvega in drugega odstavka 226. člena ZUP se s sklepom odloča o vprašanjih, ki se tičejo postopka oziroma se kot postranska pojavijo v zvezi z izvedbo postopka. Tožnika sta s predlogom za odložitev izvršbe, ki je bila dovoljena s sklepom z dne 4. 3. 2009, želela doseči njeno začasno zadržanje oziroma začasno prekinitev. Tudi zato ta sklep ne vsebuje odločitve o pravici obveznosti ali pravni koristi, saj se nanaša na tek postopka in torej ne gre za upravni akt, s katerim se posega v pravni položaj tožnikov v smislu določb ZUS-1. V zvezi z začasno odredbo je navedlo, da v obravnavanem primeru ni dovoljena, saj za njeno meritorno obravnavo niso izpolnjeni pogoji, ker je sodišče zavrglo tožbo, ki je procesna predpostavka za odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe. Zavrženje predloga tožnikov za oprostitev plačila sodnih taks pa je sodišče obrazložilo z navedbo, da sta tožnika v naslovu sicer navedla, da predlagata tudi oprostitev plačila sodnih taks, v sami vlogi pa v zvezi s tem predlogom nista navedla ničesar, torej je tak predlog nepopoln, v skladu s prvim odstavkom 108. člena ZPP pa sodišče v primeru nepopolne vloge, vložene po odvetniku, ne poziva na dopolnitev, pač pa jo zavrže. 3. Tožnika s pritožbo izpodbijata sklep v celoti ter navajata, da ne gre za procesne akte, pač pa za akte, s katerimi se posega v njun pravni položaj. Z izpodbijanima odločbama jima je bila namreč naložena odstranitev lesenega objekta z zidanim delom ter kamnitega opornega zidu in vzpostavitev zemljišča v prejšnje stanje, na svoje stroške, ugodeno pa ni bilo niti predlogu za odlog izvršbe. Nasprotujeta uporabi določb ZPP glede oprostitve plačila taks in menita, da bi ju sodišče moralo pozvati na dopolnitev ali v skladu z določbami Zakona o sodnih taksah samo preveriti finančni položaj. Za gradnjo navedenega objekta res nimata ustreznih dovoljenj, vendar pa sta že vložila prošnjo za izdajo lokacijske informacije kot tudi za spremembo namembnosti zemljišča v stavbno zemljišča za gradnjo počitniške hišice. Pri tem ne gre za velike posege v prostor, saj sta postavila samo manjšo leseno lopo, odstranila skale in zasadila travo, s čimer se je prostor še polepšal. Pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbi ugodi in odpravi izpodbijana sklepa upravnega organa prve stopnje oziroma odločbi drugostopenjskega organa ter jima dovoli odlog izvršbe in ju oprosti plačila sodnih taks.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi določbe 2. člena ZUS-1 je sodno varstvo v upravnem sporu zagotovljeno zoper tiste dokončne upravne akte, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, upravni akt po tem zakonu pa je upravna odločba, izdana v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katero je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da z izpodbijanima odločbama Ministrstva za okolje in prostor ni bilo odločeno o nobeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnikov. S tožbo izpodbijana akta sta bila izdana na podlagi pravnih sredstev, ki sta ju vložila tožnika in v izreku ne vsebujeta odločitve o njunih pravicah. Odločitvi Ministrstva za okolje in prostor dejansko tako predstavljata le procesni odločitvi, saj je bilo z njima odločeno le, da se pritožbi zavrneta (ena v celoti, druga ob dopolnitvi z datumom izvršljivosti). Vsebinski odločitvi pa sta vsebovani v sklepih organa prve stopnje (sklep, s katerim je bila dovoljena izvršba, in sklep, s katerim predlogu za odlog izvršbe ni bilo ugodeno).

6. Po presoji pritožbenega sodišča je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da s sklepom o dovolitvi izvršbe z dne 4. 3. 2009 ni bilo poseženo v pravice, obveznosti ali pravne koristi tožnikov. S sklepom je bilo namreč ugotovljeno, da je odločba gradbene inšpektorice z dne 29. 4. 2003, s katero je bila tožnikoma odrejena odstranitev spornega objekta in vzpostavitev v prejšnje stanje, postala izvršljiva in se dovoli njena izvršitev, določen je bil nov (dodaten) rok za prostovoljno izpolnitev odrejene obveznosti ter ponovno, kot že v sami inšpekcijski odločbi, določen način izvršbe. S tem sklepom torej ni bila določena nobena nova oziroma dodatna obveznost tožnikom, prav tako ni bilo na noben drug način poseženo v njune pravice ali pravne koristi, niti to ne izhaja iz njunih navedb. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da ne gre za akt, s katerim bi bilo odločeno o materialni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnikov oziroma za akt, ki bi posegal v njune materialne pravice, obveznosti ali pravne koristi. Glede na navedeno so pritožbeni ugovori, da je bila s tem sklepom tožnikoma naložena odstranitev objekta, v celoti neutemeljeni, saj jima je bila ta obveznost naložena z inšpekcijsko odločbo, ki predstavlja izvršilni naslov.

7. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da s sklepom, s katerim predlogu za odlog izvršbe ni bilo ugodeno, ni bilo poseženo pravni položaj tožnikov. S sklepi v upravnem postopku se odloča o vprašanjih, ki se tičejo postopka oziroma vprašanjih, ki se kot postranska pojavijo v zvezi z izvedbo postopka in se o njih ne odloča z odločbo (226. člen ZUP), in s spornim sklepom je bilo odločeno le o teku postopka. Poleg tega pa iz ZUP (tretji odstavek 293. člena) ne izhaja, da bi bila prekinitev postopka izvršbe pravica strank, nasprotno, upravna izvršba se lahko le izjemoma odloži tudi na predlog zavezanca ob izpolnjevanju obeh navedenih pogojih (vloženo pravno sredstvo in nepopravljiva škoda). Rok je sicer podaljšljiv, vendar ob pogoju izpolnjevanja zakonskih pogojev. Tožnika pa utemeljenih razlogov nista izkazala. Z ugovori, ki sta jih navajala, nista branila svojega pravega interesa, z njimi nista izkazala posega v njun pravni položaj. Pritožbeni ugovori, da sta že zaprosila za spremembo namembnosti zemljišča v stavbno in za izdajo lokacijske informacije, ne izkazujejo, da bi bilo s sklepom, s katerim njunemu predlogu za odložitev izvršbe ni bilo ugodeno, kakorkoli poseženo v njune pravice, obveznosti ali pravne koristi.

8. Kot je navedeno, je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo tožbo, posledično pa je pravilno zavrglo tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe. Kot izhaja iz določbe drugega odstavka 32. člena ZUS-1, sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Formalni pogoj za meritorno odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe je vložena tožba. Gre za procesno predpostavko za odločanje o zahtevi, saj je pogoj za meritorno odločanje o zahtevi za začasno odredbo obstoj upravnega spora, torej uspešno opravljen predhodni preizkus tožbe.

9. Neutemeljeni so pritožbeni ugovori, da bi sodišče pred odločanjem o predlogu za oprostitev plačila sodnih taks moralo tožnika pozvati na dopolnitev predloga oziroma samo preveriti njun finančni položaj. V Zakonu o sodnih taksah – ZST-1 je v 12. členu jasno določeno, katere listine mora stranka priložiti k predlogu in kaj morajo vsebovati. Le če sodišče dvomi v resničnost navedb, potem po uradni dolžnosti preverja navedbe. Na dopolnitev ne poziva niti v primeru, ko tožnik sicer prosi za oprostitev, ne predloži pa potrebnih listin, iz katerih bi izhajala utemeljenost predloga, pač pa v takem primeru predlog zavrne. V obravnavanem primeru pa tožnika, razen v naslovu vloge, nista navedla ničesar v zvezi s predlogom za oprostitev plačila sodnih taks. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je taka vloga pomanjkljiva, saj ne vsebuje vsega, kar je treba, da se lahko obravnava, in sicer ne vsebuje vsebine izjave (drugi odstavek 105. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Ker pa je vloga bila vložena po odvetniku, jo je ob uporabi določbe drugega odstavka 108. člena ZPP (v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1) sodišče prve stopnje pravilno zavrglo in je ni pošiljalo v popravo ali dopolnitev. Pri tem je pravilno uporabilo določbe ZPP, saj je v prvem odstavku 22. člena ZUS-1 določeno, da se za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom, primerno uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku.

10. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 v povezavi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.