Jedro

Za opredelitev službenega stanovanja po 40. členu ZSR ni nujno, da se stanovanje nahaja ravno v stavbi, v kateri se služba opravlja.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi, zadeva pa vrne temu sodišču v novo sojenje. Revizijski stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek na ugotovitev, da je tožnik imetnik stanovanjske pravice na enosobnem stanovanju v L., K. in da mora tožena stranka skleniti z njim prodajno pogodbo za to stanovanje. Ugotovilo je, da gre za službeno stanovanje, na katerem tožnik ni pridobil stanovanjske pravice. Pritožbi tožeče stranke je sodišče druge stopnje ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v ugotovitvenem delu tako spremenilo, da je tožniku priznalo status imetnika stanovanjske pravice na omenjenem stanovanju, pri čemer je štelo, da sporno stanovanje, ki ga je tožnik od tožene stranke pridobil na podlagi pogodbe, ni moglo imeti narave službenega stanovanja v skladu z določbo 40. člena ZSR. V ostalem delu, kolikor je bil zavrnjen zahtevek na sklenitev kupoprodajne pogodbe, pa je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo temu sodišču vrnilo v novo sojenje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga revizijo tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo tako, da bo ugotovitveni del tožbenega zahtevka zavrnjen, ali pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo sojenje. Tožena stranka je pred časom kupila devet službenih stanovanj v stanovanjskem objektu v K. ulici z namenom, da bo rešila stanovanjski problem tistih delavcev, ki morajo biti prisotni v neposredni bližini delovnega mesta tudi izven delovnega časa. Sporno stanovanje se nahaja v tem kompleksu in zato sodi med stanovanja, ki jih obravnava določba 40. člena ZSR. Gre torej za službeno stanovanje, tožnik pa je tudi vedel, kakšno pogodbo sklepa s toženo stranko. Zaradi tega ne more utemeljeno zahtevati sklenitve prodajne pogodbe.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija je utemeljena.

Sodišče druge stopnje ima sicer prav, da je zakon o stanovanjskih razmerjih (ZSR - Uradni list SRS, št. 35/82) postavil načelo trajnosti stanovanjske pravice (2. in 3. odstavek 1. člena) in da so izjeme tega načela posebej določene, vendar pa je njegova razlaga določbe 40. člena ZSR s stališča, da je službeno stanovanje le tisto, ki se nahaja v stavbi, v kateri se opravlja služba, nepravilna. Prebivanje v stavbi, s katero je povezana službena dolžnost, je sicer eden od elementov za opredelitev službenega stanovanja, ni pa edini. Zakonske določbe o trajnosti stanovanjske pravice ni mogoče razlagati tako restriktivno, da bi le izpolnitev opisanega pogoja omogočila opredelitev službenega stanovanja. Sodišče prve stopnje je v tej smeri ugotovilo, da je tožnik vodja odseka pri toženi stranki, da v postajnem poslopju v L. zanj ni stanovanja in da je "torej očitno, da je dobil službeno stanovanje v neposredni bližini svojega delovnega mesta". Videti je, da je tako stališče posledica (pravilne) širše opredelitve pravnega inštituta službenega stanovanja po 40. členu ZSR, po kateri glede na okoliščine primera ni vedno nujno, da se stanovanje nahaja ravno v stavbi, v kateri se služba opravlja. Tako stališče je sodna praksa že zavzela, terja pa izčrpno ugotovitev dejanskega stanja o vseh okoliščinah, v katerih se opravlja služba in o ostalih, ki so morda narekovale sklenitev stanovanjske pogodbe o začasni uporabi stanovanja, ki se nahaja v gradbenem kompleksu v neposredni bližini delovnega mesta (stališče sodišča prve stopnje). V tem obsegu revizija utemeljeno očita izpodbijani sodbi zmotno uporabo materialnega prava. Stališče sodišča druge stopnje je imelo za posledico pravno odločitev, ki je odgovore na navedena vprašanja pustila odprta, s tem pa je ostalo odprta tudi presoja dejanskih okoliščin, ki bi jih za pravilno uporabo določbe 40. člena ZSR bilo treba raziskati v nakazani smeri.

Utemeljeni reviziji je zato revizijsko sodišče ugodilo. Po določbi 2. odstavka 395. člena ZPP je sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in jo temu sodišču vrnilo v novo odločanje. Zahtevek na sklenitev prodajne pogodbe je namreč po temelju vprašljiv in po dejanski plati še neraziskan. Pri tem pa je treba opozoriti, da je tožbeni zahtevek v svojem ugotovitvenem delu le del dajatvenega. Obstoj imetništva stanovanjske pravice ob uveljavitvi stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91 - člen 117) je predhodno vprašanje, o katerem pa se ne odloča posebej. Ugotovitveni del tožbenega zahtevka torej v tem primeru nima samostojnega življenja v smislu 187. člena ZPP.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi 166. člena ZPP.

Določbe ZPP (zakona o pravdnem postopku - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90), na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).