Jedro

Sklep o zavarovanju ima učinek sklepa o izvršbi, a sta tožnika pri tem spregledala, da je bil njun predlog v delu prepovedi razpolaganja in uveljavljanja terjatev iz kreditne pogodbe zavrnjen. Če bi bilo dovoljeno zavarovanje tudi v tem delu, bi sklep o zavarovanju moral imeti tudi izrek denarne kazni za primer kršitve obveznosti. V primeru začasnega zadržanja učinkovanja pogodbe pa se toženki ničesar ne prepoveduje, zato tudi izrek denarne kazni ni potreben, kar je skladno z načelom lojalne (evroskladne) razlage Direktive 13/93 in sodne prakse SEU predvsem sodbe C-287/22.

Izrek

I.Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sklep v izpodbijanem delu, to je v I. točki izreka, potrdi.

II.Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sklep v izpodbijanem delu, to je v II. in III. točki izreka, razveljavi ter se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

III.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo o glavni stvari.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom delno ugodilo toženkinemu ugovoru zoper sklep o začasni odredbi z dne 10. 5. 2024, tako, da ga je razveljavilo v II. In III. točki izreka, ter predlog tožnikov za izdajo začasne odredbe v tem delu zavrnilo (I. točka izreka). V preostalem delu je toženkin ugovor zavrnilo, sklep o začasni odredbi v I. in IV. točki vzdržalo v veljavi (II. točka izreka), ter odločilo, da bo o stroških postopka o ugovoru zoper začasno odredbo odločeno s končno odločbo (III. točka izreka).

2.Prva tožnica kot kreditojemalka in drugi tožnik kot solidarni porok sta dne 23. 10. 2007 s toženko sklenila hipotekarno devizno kreditno pogodbo v znesku 302.800 CHF, z odplačilno dobo 240 mesecev in z namenom poplačila obstoječega kredita, nakupa parcele in izplačila gotovine. V tem postopku s tožbo zahtevata: (1) ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe in vseh pripadajočih pravnih poslov, (2) plačilo 71.693,51 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi in (3) ugotovitev neveljavnosti vknjižbe hipoteke ter njen izbris.

3.Tožnika sta 30. 4. 2024 vložila (samostojni) predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim sta predlagala, da se učinkovanje notarskega zapisa hipotekarne devizne kreditne pogodbe skupaj s pripadajočimi pravnimi posli začasno zadrži do pravnomočnega končanja tega spora, da se toženki prepove razpolaganje s terjatvami iz pogodbe, če ne bo spoštovala izrečene prepovedi, pa se ji izreče denarna kazen. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 10. 5. 2024 predlogu tožnikov v celoti ugodilo. Toženka je izdani začasni odredbi pravočasno in obrazloženo ugovarjala (53. člen v zvezi z 239. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ). Sodišče je o njenem ugovoru odločilo z izpodbijanim sklepom, kot je navedeno zgoraj.

4.Tožnika sklep izpodbijata v I. točki izreka, toženka pa v II. točki (podredno v II. in III. točki) izreka, obe stranki vključno s stroškovno posledico.

Pritožba tožeče stranke

5.Tožnika I. točko izreka sklepa izpodbijata zaradi bistvenih kršitev postopkovnih določb, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve pravice do enakosti pred zakonom in pravice do enakega varstva pravic v postopkih pred sodišči in drugimi državnimi organi. Navajata, da sta predlagala začasno odredbo z vsebino, da se toženki prepove razpolaganje s terjatvami, torej gre za opustitev. Skladno z določili ZIZ bi moralo sodišče za primer kršitve prepovedi določiti tudi denarno kazen. Če tožnika ne bi predlagala ustreznega in primernega izvršilnega sredstva za realizacijo začasne odredbe, ne bi bilo podlage za njeno izdajo niti v delu, v katerem je bilo predlogu ugodeno, ker zgolj z zadržanjem učinkovanja pravnih poslov, ki predstavljajo izvršilni naslov, ne bi bilo mogoče doseči namena zavarovanja ureditvene začasne odredbe, ki je bila izdana in ima učinek sklepa o izvršbi. Denarna kazen je torej edino pravno sredstvo, s katerim sodišče lahko toženko prisili k izpolnitvi naloženega ravnanja. Pri tem se sklicuje na obstoječo sodno prakso, predvsem na sklep VSM I Cp 267/2024.

6.Toženka v odgovoru pritožbene navedbe prereka ter predlaga zavrnitev pritožbe.

7.Pritožba ni utemeljena.

8.Sodišče prve stopnje je svojo obrazložitev, to je ugoditev ugovoru in delno razveljavitev sklepa o začasni odredbi v II. in III. točki izreka, pojasnilo v 40. do 42. točki izpodbijanega sklepa. Pritožbeno sodišče takšnim razlogom v celoti pritrjuje. Sodišče se je pravilno sklicevalo na določila ZIZ, Direktivo Sveta 93/13/EGS z dne 5. 4. 1993 o nepoštenih potrošniških pogodbah (Direktiva 93/13) in sodbo Sodišča Evropske unije (SEU) C-287/22 z dne 15. 6. 2023 v zadevi RJ proti Getin Noble Bank S.A. Pravilno je navedlo, da je namen zavarovanja v tovrstnih potrošniških primerih v zagotovitvi polnega učinka končne meritorne odločitve, ki jo je treba sprejeti, ter da je ta dosežen že z začasnim zadržanjem učinkovanja sporne kreditne pogodbe.

9.Pritožbeno sodišče sicer ugotavlja, da slovenska sodna praksa v tovrstnih zadevah zavarovanja še ni v celoti oblikovana oziroma povsem enotna, kar je razvidno iz k pritožbi priloženega sklepa VSM I Cp 267/2024. V tej zadevi se je sodišče postavilo na stališče, da je tožnica zahtevala izdajo dveh vrst začasnih odredb, to je z zadržanjem učinkovanja pogodbe in prepovedjo razpolaganja s terjatvami, a je bistveno bolj pomembna odredba, s katero se prepoveduje razpolaganje s terjatvami, ta pa glede na določila ZIZ, da ima sklep o začasni odredbi učinek sklepa o izvršbi, zahteva tudi izrek denarne kazni. V zadevah VSL I Cpg 315/2021, II Cp 735/2024 in II Cp 1675/2024 so zavzeta nasprotna stališča, ki jih pritožbeno sodišče sprejema tudi v tu obravnavanem primeru.

10.Odločitev iz I. točke izreka začasne odredbe (začasno zadržanje učinkovanja kreditne pogodbe) učinkuje na zapadlost terjatve, kar tudi po prepričanju pritožbenega sodišča zadošča za zagotovitev polnega učinka končne meritorne odločitve, hkrati pa je s tem vzpostavljen pravni in dejanski položaj, v kakršnem bi bila tožnika, če nepoštenih pogojev ne bi bilo. Ker kreditna pogodba začasno ne učinkuje, je tožnikoma ni treba izvrševati, to pa pomeni, da jima do konca začasnega zadržanja ni treba plačevati obrokov v skladu s to pogodbo. Pomembno je namreč, da pravica do vlaganja predlogov za izvršbo predstavlja del pravice do sodnega varstva, ki jo lahko omejita zgolj Ustava RS ali zakon. Ob tehtanju ustavne pravice tožnikov do zasebne lastnine in njune pravice kot potrošnikov ter na drugi strani toženkine pravice do sodnega varstva, pretehta slednja, saj imata tožnika v primeru morebitnega izvršilnega postopka na podlagi izdane začasne odredbe možnost ugovora, ki ju ščiti pred morebitno zlorabo teh institutov s toženkine strani. Ne glede na zavedanje pomembnosti varstva potrošnikov je pravno in življenjsko nevzdržno, da bi lahko dolžniki z izdajo začasnih odredb upnikom onemogočali, da začenjajo izvršilne postopke v zvezi z njihovimi terjatvami. To bi namreč pomembno poseglo v njihovo ustavno pravico do sodnega varstva. Sodišče z začasno odredbo stranke ne more omejiti v njeni pravici, da o njenem zahtevku odloči sodišče, poleg tega pa imajo dolžniki (tudi) v izvršilnih postopkih zadostne procesne varovalke, da v primeru slabovernosti upnikov ali pravnih pomanjkljivosti njihovih izvršilnih naslovov le-te uveljavljajo.

11.Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi, da ima sklep o zavarovanju učinek sklepa o izvršbi, a sta tožnika pri tem spregledala, da je bil njun predlog v delu prepovedi razpolaganja in uveljavljanja terjatev iz kreditne pogodbe zavrnjen. Če bi bilo dovoljeno zavarovanje tudi v tem delu, bi sklep o zavarovanju moral imeti tudi izrek denarne kazni za primer kršitve obveznosti. V primeru začasnega zadržanja učinkovanja pogodbe pa se toženki ničesar ne prepoveduje, zato tudi izrek denarne kazni ni potreben, kar je skladno z načelom lojalne (evroskladne) razlage Direktive 13/93 in sodne prakse SEU predvsem sodbe C-287/22.

12.Ob povedanem je pritožbeno sodišče, ker tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, pritožbo tožnikov kot neutemeljeno zavrnilo in sklep v izpodbijanem delu, to je v I. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

Pritožba tožene stranke

13.Kot zgoraj navedeno je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 10. 5. 2024 ugodilo predlogu tožnikov za izdajo začasne odredbe in učinkovanje kreditne pogodbe zadržalo do pravnomočno končanega tu obravnavanega pravdnega postopka. Toženka je takšnemu sklepu ugovarjala, sodišče pa je njen ugovor z izpodbijanim sklepom zavrnilo in vzdržalo v veljavi prepoved učinkovanja plačevanja obrokov po kreditni pogodbi.

14.Toženka II. točko (podredno II. in III. točko) izreka sklepa izpodbija iz vseh razlogov, dopustnih po določilih Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Najprej navaja, da pogoj verjetnosti obstoja terjatve v konkretnem primeru ni izpolnjen. Sodišče je nepravilno presodilo izpolnitev pojasnilne dolžnosti ter zavzelo nepravilna stališča glede pojma povprečnega potrošnika. Dokazna ocena, na kateri temelji sklep, ne vzdrži presoje, saj ne vsebuje razumne in logične argumentacije. Sodišče ni upoštevalo učinka pojasnil kot celote, ter je zaključilo, da naj bi domnevno manjkalo opozorilo o tem, da se lahko uresniči tim. "črni scenarij", popolnoma pa je spregledalo, da je toženka v odgovoru na tožbo in v ugovoru zoper sklep o začasni odredbi podala trditve, da je pojasnilno dolžnost opravila tako, da je tožnika izrecno opozorila tudi na možnost znatnega nihanja valutnega para EUR/CHF, kar bi lahko vplivalo na višino sredstev v domači valuti, ki jih bosta dolžna nameniti za odplačilo. Takšna pojasnilna dolžnost pa ustreza pojmu "črnega scenarija". Nepojasnjeno ostaja tudi, zakaj sodišče glede teh spornih dejstev ni zaslišalo ključnih prič na strani banke. Toženka podaja svoje stališče glede uporabe Direktive 13/93, izpostavlja članek dr. Damjana Možine ter se sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (VSRS). Zatrjuje, da ji je sodišče naložilo nesorazmerno dokazno breme, ter se v nadaljevanju opredeljuje glede nepravilne presoje nepoštenosti pogodbenega pogoja, sodbe VSRS II Ips 8/2022 in sodbe SEU C-776/19 (Paribas in ostali). Navaja, da tožnikoma brez izdaje začasne odredbe ne bo nastala težko nadomestljiva škoda, ter ne držijo ugotovitve o njunem slabem finančnem stanju. Opredeljuje se glede nedopustnosti tehtanja neugodnih posledic po tretji alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ, glede pogoja reverzibilnosti pa navaja, da je obrazložitev sodišča v tem delu nejasna, pavšalna in neutemeljena. Predlaga spremembo sklepa z ugoditvijo njenemu ugovoru v celoti, podredno razveljavitev sklepa v izpodbijanem delu ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

15.Tožnika v odgovoru pritožbene navedbe prerekata ter predlagata zavrnitev pritožbe.

16.Pritožba je utemeljena.

17.Iz relevantnih ugotovitev in zaključkov v izpodbijanem sklepu izhaja:

-da je bila toženkina trditvena podlaga nezadostna, saj ni zatrjevala, da je tožnikoma konkretno pojasnila, kako bi na mesečne anuitete vplivala zelo velika depreciacija EUR v razmerju do CHF in ju s tem opozorila na potencialno velik vpliv na njun ekonomski položaj in na možnost uresničitve "črnega scenarija", zaradi česar je podana verjetnost, da svoje pojasnilne dolžnosti do tožnikov ni izpolnila, ker jima ni posredovala informacij, na podlagi katerih bi lahko ocenila znatne ekonomske posledice zaradi nepredvidljivega gibanja tečaja;

-da neustrezno opravljena pojasnilna dolžnost pomeni ravnanje v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja po četrti alineji prvega odstavka 24. člena Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot), zaradi česar gre za nepošten pogodbeni pogoj, ki je ničen (drugi odstavek 23. člena ZVPot), posledično pa je nična celotna pogodba, ker ta pogoj predstavlja ključno sestavino pogodbe;

-da sta tožnika podala zadostne in konkretne navedbe glede nastanka težko nadomestljive škode, res nista izkazala brezposelnosti drugega tožnika, sta pa izkazala brezposelnost prve tožnice, a je kljub temu ugotovilo, da je izpolnjen pogoj po drugi alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ, saj brez zavarovanja s predmetno začasno odredbo končna odločitev ne bi pripeljala do vzpostavitve pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi bila tožnika, če zatrjevanega in verjetno izkazanega nepoštenega pogoja ne bi bilo, pri tem pa se je sklicevalo na Direktivo 13/93 in sodbo SEU-C-287/22;

-ugotovilo je še, da je izpolnjen tudi pogoj po tretji alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ, saj za tožnika plačevanje mesečnih anuitet, katerih znesek se viša, ter morebitna vložitev nove tožbe za obroke, plačane po zaključku zadnje obravnave, pomeni težje popravljive posledice od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale toženki, še posebej zato, ker ima svojo terjatev v celoti zavarovano s hipoteko na nepremičnini tožnikov, iz katere se bo lahko poplačala, torej je ugotovilo, da je izpolnjen tudi pogoj reverzibilnosti.

18.Na navedeno je sodišče prve stopnje oprlo svoj materialnopravni zaključek, da sta tožnika z verjetnostjo izkazala tako obstoj nedenarne terjatve kot tudi obstoj predpostavk iz druge in tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, zaradi česar je toženkin ugovor zoper izdano začasno odredbo zavrnilo.

19.Toženka utemeljeno opozarja na nepravilnost zaključka sodišča prve stopnje glede tega, da ni podala zadostne trditvene podlage v zvezi z opravljeno pojasnilno dolžnostjo. V odgovoru na tožbo in v ugovoru zoper izdano začasno odredbo je namreč zatrjevala, da je pravilno izpolnila svojo pojasnilno dolžnost in v podkrepitev navedenega predlagala tudi ustrezne dokaze. V odgovoru na tožbo

je med drugim zatrdila, da je pri izvajanju pojasnilne dolžnosti tožnikoma izrecno poudarila, da vsaka sprememba valutnega razmerja vpliva na mesečno obveznost, pri čemer se lahko v primeru zvišanja vrednosti CHF nasproti EUR znatno zviša tudi mesečna anuiteta. Sprememb v valutnem razmerju po višini ni zamejevala, temveč je celo pojasnila, da jih ni mogoče napovedati, na njihovo gibanje pa toženka nima nikakršnega vpliva. V ugovoru zoper sklep o začasni odredbi se je do tega posebej opredelila na 22. in 23. strani, kjer je med drugim ponovno navedla, da sta bila tožnika opozorjena na možnost znatnega nihanja valutnega para CHF/EUR, ter da sta lahko razumela ekonomski mehanizem in razsežnosti čistega deviznega kredita. Med drugim ju je opozorila na spremembe v mesečnih obrokih v domači valuti, ki so zaradi menjalnega tečaja lahko znatne. Ni ju prepričevala, da je verjetnost resničnega tveganja neznatna. Toženka je torej podala izrecne in obširne trditve, iz katerih izhaja ravno to, česar po stališču sodišča prve stopnje ni navedla. Res je sicer, da v odgovoru na tožbo in ugovoru zoper sklep o začasni odredbi ni uporabila pojma "črn scenarij", vendar pritožba utemeljeno izpostavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje presojati, ali zatrjevana pojasnila ustrezajo vsebini tega pravnega standarda in se ne omejiti le na to, da toženka obsega zatrjevanje pojasnil v svojih vlogah ni poimenovala na način, ki je trenutno ustaljen v sodni praksi. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je toženka s podanimi navedbami smiselno trdila, da je tožnika opozorila na možnost "črnega scenarija". Zaključek o pomanjkljivosti njene trditvene podlage je torej materialnopravno zmoten. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava in posledično neizvedbe predlaganih dokazov, pa je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

20.Dokazni standard, ki zadošča za odločanje v postopku zavarovanja, je standard verjetnosti. Pri odločanju o ugovoru zoper izdani sklep o začasni odredbi mora sodišče prve stopnje pretehtati verjetnost trditev obeh strank. V primeru, ko tako tehtanje ne vodi do jasnega zaključka glede tega, katere izmed trditev so verjetnejše, sodišče izvede relevantne dokaze, ki sta jih stranki predlagali v podkrepitev svojih navedb. Zaključek o tem, navedbe katere stranke so verjetnejše, lahko sodišče poda šele po izvedbi teh dokazov.

21.V tej zadevi v ugovoru zatrjevana pojasnila toženke kažejo diametralno nasproten potek informiranja o prevzetih tveganjih, kot sta ga zatrjevala tožnika, ki sta navedla, da nista bila opozorjena na valutna tveganja in na to, kako bi lahko večja apreciacija tečaja vplivala na njune kreditne obveznosti. Zgolj na podlagi podanih navedb po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče zaključiti, da so navedbe tožnikov verjetnejše. Sodišče prve stopnje te ocene zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča glede pomanjkljivosti podane trditvene podlage sploh ni naredilo. Glede na navedeno je utemeljen pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb postopka (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugovornih navedb toženke in izvedlo dokaza z zaslišanjem prič, predlaganega za potrditev verjetne izkazanosti navedb glede ustrezno opravljene pojasnilne dolžnosti. S tem je toženki onemogočilo učinkovito obrambo v postopku.

22.Glede na vse navedeno je bilo treba toženkini pritožbi ugoditi, sklep v izpodbijanem delu razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Posledično se pritožbeno sodišče ne opredeljuje posebej do preostalih pritožbenih ugovorov toženke. Ti namreč ne morejo voditi do drugačne odločitve sodišča (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

23.V novem postopku naj sodišče prve stopnje upošteva vse ugovorne navedbe toženke in izvede tiste relevantne dokaze obeh strank, ki so bili predlagani v zvezi z verjetnostjo obstoja terjatve (predvsem zaslišanje bančnikov in tožnikov). Glede na uspeh dokaznega postopka naj oceni, navedbe katere stranke glede obstoja terjatve šteje za verjetnejše, nato pa bodisi presodi izpolnjenost preostalih pogojev za izdajo začasne odredbe in sprejme odločitev o (ne)utemeljenosti ugovora toženke (v kolikor bo glede obstoja terjatve štelo za verjetnejše trditve tožnikov), bodisi ugovoru toženke ugodi (v kolikor bo glede obstoja terjatve štelo za verjetnejše trditve toženke).

24.Ker je pritožbeno sodišče odločitev razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje, je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločitev (tretji odstavek 165. člena v zvezi s 15. členom ZIZ).

-------------------------------

1Povzeto po VSL II Cp 735/2024 in VSL II Cp 1675/2024.

219. do 23. točka obrazložitve.

329. do 32. točka obrazložitve.

433. do 36. točka obrazložitve.

537. do 39. točka obrazložitve.

635. stran odgovora - odgovor na tožbo je izredno obsežen, saj obsega 85 strani.

7Prim. VSL sklep II Cp 1673/2024 z dne 5. 12. 2024, VSL sklep I Cp 911/2024 z dne 10. 12. 2024, VSL sklep I Cp 1928/2024 z dne 11. 12. 2024.

8Pri čemer zaslišanje tožnikov v postopku zavarovanja niti ne bo potrebno, če zaslišanje bančnikov ne bo potrdilo trditev toženke, ker je dokazno breme glede pravilno opravljene pojasnilne dolžnosti na toženki.

Zveza:

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 272, 272/2, 272/2-2, 272/2-3 Zakon o varstvu potrošnikov (1998) - ZVPot - člen 23, 23/2, 24, 24/1, 24/1-4

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.