Jedro

Uredba o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela javnim uslužbencem in funkcionarjem v državnih organih določa povrnitev stroškov v višini stroškov prevoza z najcenejšim javnim prevozom. Po Uredbi se kilometrina prizna za najkrajšo razdaljo. Uredba določa zgolj merilo za povrnitev stroškov prevoza, to je uporaba najkrajše poti od kraja bivanja do delovnega mesta, kar ne pomeni, da bi delavec to najkrajšo pot tudi dejansko moral uporabiti. Enako velja za merilo povrnitve stroškov prevoza z najcenejšim javnim prevozom in tudi tukaj delodajalec od javnega uslužbenca ne more zahtevati, da dejansko uporablja najcenejši javni prevoz, vendar pa javni uslužbenec nima pravice do povrnitve višjih dejanskih stroškov, ki mu nastanejo zaradi tega, ker uporabi nek drug, dražji prevoz.

Razdalja od tožnikovega doma do delovnega mesta je okoli 30 kilometrov, če se pelje z osebnim avtomobilom in okoli 100 kilometrov, če uporablja javni prevoz, kar pomeni, da javni prevoz ni mogoč. Zato tožnik od tožene stranke neutemeljeno zahteva povrnitev stroškov javnega prevoza, ki predstavlja višji znesek od kilometrine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika, da sta sklep Ministrstva za notranje zadeve RS, Policija, H. ulica, I., številka ... z dne 16. 3. 2012 ter sklep Vlade RS, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 16. 5. 2012, nezakonita; da se ugotovi, da je tožnik upravičen do povračila stroškov prevoza na delo in z dela na relaciji A. - B. - C. - D. in A. - E. in sicer v višini stroškov prevoza z najcenejšim javnim prevozom ter da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od 2. 3. 2012 do dneva izdaje sodne odločbe obračunati razliko med potnimi stroški, ki bi tožniku pripadali za prevoz na delo in z dela na relaciji A. - B. - C. - D. in A. - E. v višini stroškov prevoza z najcenejšim javnim prevozom ter izplačanimi potnimi stroški, ter da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od dneva izdaje sodne odločbe dalje obračunati potne stroške za prevoz na delo in z dela na navedeni relaciji, v višini stroškov prevoza z najcenejšim javnim prevozom (I točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške sodnega postopka v znesku 416,70 EUR v roku 15 dni brezobrestno, po poteku roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi tožnika ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške postopka skupaj z 22 % DDV-jem, v roku 15 dni od prejema odločbe, do takrat brezobrestno, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi oziroma podredno, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka. V pritožbi navaja, da je tožnik zaposlen pri toženi stranki in sicer pri Policijski upravi F., Postaji mejne policije G. na delovnem mestu „policist“. Dne 5. 4. 2012 mu je delodajalec vročil sklep št. ... z dne 16. 3. 2012 in mu priznal povračilo stroškov prevoza na delo, na kraj opravljanja dela in z dela, v višini 15 % cene neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov. Svojo odločitev je tožena stranka utemeljila na podlagi določil Uredbe o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela javnim uslužbencem in funkcionarjem v državnih organih. Zoper navedeni sklep je tožnik dne 13. 4. 2012 vložil pritožbo, Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja je njegovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnila s sklepom z dne 16. 5. 2012. Po mnenju pritožbe je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, saj je v času izdaje spornega sklepa veljal Zakon o delovnih razmerjih in odločba Ustavnega sodišča RS št. U-I-284/2006-26, zato bi delodajalec moral slednja tudi uporabiti pri odločitvi o zadevi. ZDR v 130. členu določa, da mora delodajalec delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prehrano med delom, za prevoz na delo in z dela ter povračilo stroškov, ki jih ima pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju. Iz same zakonske dikcije jasno izhaja, da se delavcu kilometrina prizna zgolj v primeru, če nima možnosti prevoza z javnim prevoznim sredstvom, če pa to možnost ima, pa se mu povrnejo stroški v višini javnega prevoza. Tožnik se je v svojih vlogah tudi skliceval na odločitve Višjega delovnega in socialnega sodišča, ki je vzpostavilo sodno prakso, da omenjena Uredba določa povračilo stroškov prevoza zgolj v hipotetičnem primeru in da v nobenem primeru ne zahteva predložitve dokazil o plačilu stroškov prevoza (sodba VDSS opr. št. Pdp 1092/2010 z dne 3. 2. 2011 in opr. št. Pdp 299/2011 z dne 13. 5. 2011). Z Zakonom o uravnoteženju javnih financ je bila sprejeta sprememba sistema obračunavanja stroškov in sprejeta Uredba o povračilu stroškov na delo in z dela za funkcionarje, ki pa jo je sodišče povsem napačno tolmačilo. Uredba je bila objavljena v Ur. l. RS, št. 57/2012 z dne 27. 7. 2012 ter je pričela veljati 28. 7. 2012, zato na samo zakonitost spornega sklepa, ki je bil izdan še pred njeno veljavnostjo, ne more vplivati. Tožena stranka je namreč v sklepu, ki ga je izdala tožniku 16. 3. 2012, določila, da le-ta velja od 2. 3. 2012 dalje, čeprav ga je izdala šele 16. 3. 2012. Takšna odločitev tožene stranke ob upoštevanju 155. člena Ustave RS je protiustavna, saj je šlo za poseg v pridobljene pravice, v katere ni mogoče posegati, temveč za pravico do denarnega plačila, ki je odvisna od veljavnih predpisov in vsakokratnih okoliščin primera.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožena stranka sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navede, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali jih je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

Pritožba sicer pravilno opozarja, da je tožena stranka tožniku dne 5. 4. 2012 vročila sklep št. ... z dne 16. 3. 2012, s katerim mu je priznala povračilo stroškov prevoza na delo, glede na kraj opravljanja dela in z dela, v višini 15 % cene neosvinčenega motornega bencina, ter da je Zakon o uravnoteženju javnih financ (Ur. l. RS, št. 40/2012 in naslednji; ZUJF), na podlagi katerega je bila sprejeta nova Uredba o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela za funkcionarje, ki je bila objavljena v Ur. RS, št. 57/2012 šele dne 27. 7. 2012, pričela veljati 28. 7. 2012, zato je sodišče ni moglo uporabiti pri presoji zakonitosti izdanega sklepa tožniku z dne 16. 3. 2012. Vendar je sodišče prve stopnje vseeno pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zapisalo, da je izpodbijani sklep izdan na podlagi Zakona o višini povračil stroškov v zvezi z delom in nekaterih drugih prejemkov (ZPSDP, Ur. l. RS, št. 87/97 in s spremembami) in Uredbe o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela javnim uslužbencem in funkcionarjem v državnih organih (Ur. l. RS, št. 95/2006 s spremembami). Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo četrti odstavek 2. člena Uredbe in sicer, da se zaposlenemu prizna kilometrina za razdaljo po najkrajši poti od kraja bivanja do delovnega mesta, če prevoz z javnim prevozom ni možen. Pravilno je obrazložilo, da se tožnik neutemeljeno sklicuje, da časovni vidik pri presoji možnosti uporabe javnega prevoza ne igra nobene vloge glede na trditve tožene stranke, da tožnik ob uporabi javnega prevoza ne bi mogel pravočasno priti na delo in da to dokazuje, da uporaba javnega prevoza ni mogoča. Ker med strankama ni bilo sporno, da razdalja od tožnikovega doma do delovnega mesta meri okoli 30 kilometrov, če se pelje z osebnim avtomobilom in okoli 100 kilometrov, če uporablja javni prevoz, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da javni prevoz ni mogoč. Tožnik je tudi izpovedal, da je na podlagi izpodbijanega sklepa prejel približno 90,00 EUR kilometrine mesečno, medtem ko je prej dobival stroške za javni prevoz, približno 335,00 EUR mesečno.

Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo relevantne zakone (130. člen Zakona o delovnih razmerjih - ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 92. člen Zakona o javnih uslužbencih - ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji; 8. člen Zakona o višini povračil stroškov v zvezi z delom in nekaterih drugih prejemkov - ZPSD, Ur. l. RS, št. 80/97 in naslednji) ter podzakonske predpise (Uredbo o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela javnim uslužbencem in funkcionarjem v državnih organih - Uredba 2006, Ur. l. RS, št. 95/2006), ki to področje urejajo in ki so veljali in še veljajo za sporno obdobje. Uredba določa povračilo stroškov prevoza na delo in z dela v hipotetičnem primeru in ne povračila dejanskih stroškov, kar ne nazadnje izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-444/2006 z dne 9. 4. 2009 (Ur. l. RS, št. 32/2009), iz katere tudi izhaja, da je bil namen zakonodajalca ob sprejemu ZPSDP enotno urediti povračilo stroškov v zvezi z delom za vse zaposlene v javnem sektorju in sicer v okviru finančnih zmožnosti. Tudi Uredba določa povrnitev stroškov v višini stroškov prevoza z najcenejšim javnim prevozom, in sledi odločbi Ustavnega sodišča RS. Določba Uredbe je povsem jasna, kilometrina se prizna za najkrajšo razdaljo. Uredba določa zgolj merilo za povrnitev stroškov prevoza, to je uporaba najkrajše poti od kraja bivanja do delovnega mesta, kar ne pomeni, da bi delavec to najkrajšo pot tudi dejansko moral uporabiti. Enako velja za merilo povrnitve stroškov prevoza z najcenejšim javnim prevozom in tudi tukaj delodajalec od javnega uslužbenca ne more zahtevati, da dejansko uporablja najcenejši javni prevoz, vendar pa javni uslužbenec nima pravice do povrnitve višjih dejanskih stroškov, ki mu nastanejo zaradi tega, ker uporabi nek drug, dražji prevoz (sodba VDSS, opr. št. Pdp 595/2013 z dne 3. 7. 2013). Glede na navedeno je tožnikovo zavzemanje, da mu je tožena stranka dolžna povrniti stroške javnega prevoza (mesečno približno 335,00 EUR), ki predstavlja višji znesek od kilometrine (v znesku 90,00 EUR) na navedenih relacijah, neutemeljeno.

Po določbi prvega odstavka 360. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, zato se do ostalih pritožbenih navedb ni opredelilo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP in s prvim odstavkom 154. člena ZPP.