Jedro

V primeru ugotavljanja odgovornosti države za povzročeno škodo, ki bi jo naj pri opravljanju svojega dela storil državni organ, zlasti pri ugotavljanju kvalificirane protipravnosti njegovega ravnanja, je treba upoštevati naravo dela, v konkretnem primeru je to "sojenje". Protipravnost sodnikovega ravnanja v smislu odškodninskega prava bi tako lahko bila podana le ta takrat, ko je napaka v procesu sojenja posledica kršenja izrecnih določb zakona, kot tudi, če je posledica napake v metodi dela, v pravilih stroke, ki nasprotuje običajnemu načinu opravljanja sodniške službe. Merilo za presojanje protipravnosti ravnanja sodnika je tudi standard dolžnostnega ravnanja, ki se zahteva od določenega človeka (sodnika). Za presojo protipravnosti sodnikovega ravnanja je tako odločilno, ali je sodnik v konkretnem primeru ravnal v nasprotju s profesionalnimi standardi sodniške službe.

Kar zadeva ravnanje sodnih izvedencev med sodnimi postopki, kamor spadajo cenilci nepremičnin, pritožba utemeljeno graja zaključek sodišča prve stopnje, da v odškodninsko odgovornost države za delo sodišča ni mogoče šteti tudi delovanja sodnih izvedencev in cenilcev. Ko je govora o škodi, ki jo povzroči država, jo dejansko povzročijo državni organi, zato sodišče kot državni organ predstavlja sodnik, ki ima v državi funkcijo sojenja.

Ko je izvedenec imenovan za delo v konkretnem sodnem postopku, mu tako teorija kot sodna praksa priznavata položaj specifičnega pomočnika sodišča. Vendar pa ga tak položaj, v katerem ima sodni izvedenec lahko tudi dokaj aktivno vlogo, še ne izenačuje s sodnikom oziroma njegovo delo ni tako neločljivo povezano s sodnikovim, da bi šlo dejansko za sodnikovo delovanje in s tem za delo sodišča oziroma države.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi:

I.Tožbeni zahtevek, ki se glasi:

"Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 15.256,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 5. 2018 dalje, v roku 15 dni."

se zavrne.

II.Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka, nastale pred sodiščem prve stopnje, o višini katerih bo odločeno s posebnim sklepom.

II.Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 382,50 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od vročitve te sodbe, po zapadlosti z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki plačati 15.256,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 5. 2018 dalje, v roku 15 dni (točka I. izreka) in še odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške, o višini katerih bo sodišče odločilo s posebnim sklepom po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari (točka II. izreka).

2.Zoper zgoraj navedeno sodbo vlaga pritožbo tožena stranka (v nadaljevanju toženka) iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava (2. in 3. točka prvega odstavka 338. člena ZPP - v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno zavzelo stališče, da bi izvršilno sodišče bilo dolžno pregledati temeljne nepremičninske evidence, tako zemljiško knjigo kot tudi kataster in ugotoviti neusklajenost med katastrom in zemljiško knjigo ter pridobljeni izvedenski mnenji in šele potem izdati ustrezni sklep o tržni vrednosti nepremičnine, ki je bila predmet izvršbe. Prav tako ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da toženka ni dokazala, da bi izvršilno sodišče ravnalo dovolj skrbno, ko ni preverilo pravilnosti nepremičnin, kar je opustitev dolžnega ravnanja. Poudarja, da je že na prvi stopnji podala navedbe, kako je ravnalo izvršilno sodišče v zadevi In 93/2015, in sicer je vpogledalo v redni izpis iz zemljiške knjige za parc. št. 643 k.o. ... ter v sestavljeni izpis za parc. št. 643 k.o. ... iz zemljiške knjige in zemljiškega katastra, ki poleg podatkov o lastniku nepremičnine vsebuje še podatke o zemljiški parceli, vpisane v zemljiškem katastru glede dejanske rabe ter površine parcel. Vse navedene podatke je sodišče prve stopnje upoštevalo pri določitvi ustreznega sodnega cenilca za ugotavljanje vrednosti nepremičnine in tudi dalje v postopku.

Pritožba izrecno izpostavlja zgoraj naveden sestavljen izpis iz zemljiške knjige za parc. št. 643 k.o. ..., kjer so bili navedeni podatki iz katastra po dokončni odločbi GURS-a št. 02112-408/2007-2 z dne 8. 4. 2008, torej podatki skupaj za obe nepremičnini, parc. št. 642 in 643 k.o. ..., saj sta bili v katastru navedeni nepremičnini že združeni (parc. št. 642 k.o. ... v katastru več ni bilo). Sodišče prve stopnje je zaključilo le, da je očitno, da izvršilno sodišče ni preverilo pravilnosti nepremičnin, kako bi naj to storilo, pa ni pojasnilo. Izvršilno sodišče je preverjalo podatke v sestavljenem izpisu iz zemljiške knjige in rednem izpisu iz zemljiške knjige za parc. št. 643 k.o. ... in upoštevalo te podatke v izvršilnem postopku. Tako iz tega izpiska izhaja, da le-ta vsebuje podatke o zemljiški parceli, vpisani v zemljiškem katastru (vinograd, gozdno zemljišče, pozidano zemljišče), iz izpiska z dne 13. 8. 2018 pa tudi podatki o površini parcele (1.585 m2). Tudi sodna cenilca sta imela nalogo opraviti cenitev le nepremičnine 643 k.o. ..., pri čemer tudi cenilca nista ugotovila neusklajenosti med zemljiško knjigo in katastrom. Tako ni bilo nobenega razloga, da bi izvršilno sodišče podvomilo, da kataster in zemljiška knjiga nista usklajeni, zato mu ni mogoče očitati, da ni preverjalo parc. št. 642 k.o. ... v zemljiški knjigi, saj ta nepremičnina ni bila predmet izvršbe.

Nadalje pritožba poudarja, da sta sklep o ugotovitvi vrednosti nepremičnine prejela tudi starša tožeče stranke (v nadaljevanju tožnik) oziroma dolžnika v izvršilni zadevi, ki pa niti na cenilno poročilo niti na navedeni sklep nista imela nobenih pripomb. Sodišče prve stopnje tudi ni pojasnilo, kako naj bi izvršilno sodišče ugotovilo, da je bil vpis v zemljiški knjigi v letu 2008 zavrnjen, izvršba pa je bila v teku v letu 2015. Da se je vpis poočitbe zavrnil, ni razvidno niti iz rednega niti iz sestavljenega izpiska iz zemljiške knjige, prav tako tudi ne iz zgodovinskega izpiska od 1. maja 2011 dalje, saj je bila poočitba na zemljiškoknjižno sodišče podana že v letu 2008. Zato izvršilnemu sodišču ni mogoče očitati, da ni bilo pozorno, da zemljiška knjiga in kataster nista bila usklajena. Neusklajenost zemljiške knjige in zemljiškega katastra pa tudi ni izhajala iz nobenih listin iz izvršilnega spisa in nobenih opravljenih poizvedb v tem spisu, prav tako na to dejstvo izvršilnega sodišča ni nihče opozoril. Le kolikor bi izvršilno sodišče vpogledalo v zgodovinski izpisek do 30. 4. 2011 za parc. št. 643 k.o. ..., bi pri plombi Dn št. 1621/2008 lahko opazilo le to, da je bila predlagana poočitba spremembe izmer s strani predlagatelja GURS v maju 2008 in da je bil vpis zavrnjen. Da bi izvršilno sodišče v času izdaje sklepa o izvršbi moralo pregledati vse zgodovinske spise iz zemljiške knjige pred 30. 4. 2011 in vse vpisane plombe iz teh zgodovinskih spiskov pri določeni parceli, tudi tiste, ki niso bile izvedene oziroma so bile zavrnjene, kot se je to zgodilo v predmetni zadevi, ni mogoče zahtevati. Četudi pa bi izvršilno sodišče preverjalo ta zgodovinski izpis do 30. 4. 2011, pa iz slednjega ne bi moglo ugotoviti neusklajenosti med katastrom in zemljiško knjigo, kvečjemu bi to lahko ugotovilo šele, če bi dodatno zaprosilo za listine, ki so bile vložene pod plombo Dn 1621/2008, zato opustitve ni mogoče opredeliti kot kršitev dolžnega ravnanja izvršilnega sodišča.

Tožnik tudi ni vložil pritožbe zoper sklep o domiku in zoper sklep o izročitvi nepremičnine, vsi ti sklepi so postali pravnomočni, tožnik pa zoper njih ni uporabil pravnega sredstva. V zvezi s tem pritožba še poudarja, da je šlo pri nakupu v izvršilnem postopku za nakup med družinskimi člani, med tožnikom in njegovimi starši, ki so vedeli za neskladje v evidencah zemljiške knjige in zemljiškega katastra, oziroma ni mogoče, da tožnik oziroma njegova starša za to ne bi vedela. Vsi trije namreč živijo na istem naslovu, tožnik pa je bil v času nakupa v izvršilnem postopku star komaj 19 let in ni mogoče verjeti, da se ne bi dogovarjal o nakupu v izvršilnem postopku s starši. Da bi preprečili, da bi bila prodaja v izvršilni zadevi In 93/2015 uspešna, so komaj dva meseca pred razpisano dražbo v tej izvršilni zadevi na obeh nepremičninah, parc. št. 642 in 643 k.o. ... vknjižili služnost - dosmrtni užitek in rabo - vsestransko uporabo, vse v korist tožnika pod ID pravice/zaznambe 2 in ID pravice/zaznambe 3 na podlagi Notarskega zapisa št. SV 116/2016 z dne 10. 3. 2016. Tožniku je bilo torej pred dražbo v zadevi In 93/2015 znano, da sta v zemljiški knjigi vknjiženi dve nepremičnini, parc. št. 642 in parc. št. 643 obe k.o. ..., ki ju je uporabljal in užival in hkrati je vedel tudi, da se je v izvršilnem postopku prodajala le ena parcela, in sicer 643 k.o. ... z opisom kot vinograd z vinsko kletjo, torej z opisom obeh nepremičnin. Kljub temu slednji ni izkoristil nobenih pravnih sredstev, česar pa nista izkoristila niti starša tožnika. Tako je tudi nepravilen zaključek sodišča prve stopnje, da iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi se tožnik s starši dogovarjal o nakupu nepremičnin. Ker torej tožnik in starši tožnika niso vložili pravnih sredstev v izvršilnem postopku, je prišlo do pretrganja pravno relevantne vzročne zveze med zatrjevano škodo in s strani tožnika zatrjevanim protipravnim ravnanjem sodišča. Če je sodniška napaka odpravljiva in bi se ji stranka lahko izognila, odškodninske obveznosti ni, saj ravnanje oškodovanca, ki je opustil vlaganje pravnih sredstev, vrednostno pretehta nad ravnanjem sodišča.

Sodišče prve stopnje je po mnenju pritožbe tudi neutemeljeno zavrnilo njen ugovor sokrivde (171. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ), prav tako je oškodovančeva dolžnost zmanjševanje škode, ki je eno izmed temeljnih načel odškodninskega prava. Dolžnik nastanka škode ni preprečil oziroma se izognil zatrjevani škodi, saj je vedel, da sta v zemljiški knjigi še vknjiženi dve parceli. Dva meseca pred dražbo, na kateri je kupil nepremičnino parc. št. 643 k.o. ... v izvršilnem postopku, je sklenil pravni posel za obe nepremičnini pred notarjem in se vknjižil pri obeh parc. št. 642 in 643 k.o. .... Tako je tudi vedel, da nepremičnina, ki je bila predmet izvršbe, ne more biti vredna 87.001,95 EUR in ni ugovarjal nepravilnostim na dražbi in tudi ni vložil pritožbe zoper sklep o domiku, niti zoper sklep o izročitvi nepremičnine, navedeno pa nista storila niti dolžnika, tožnikova starša.

Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in tožniku naloži plačilo vseh stroškov postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, oziroma podrejeno, da prisojeno odškodnino primerno zniža ter v tem primeru sorazmerno zniža tudi odločitev o stroških postopka. Zahteva tudi povračilo pritožbenih stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3.Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in se zavzema za njeno zavrnitev ter za potrditev izpodbijane sodbe. Navaja, da je bila opuščena dolžnost izvršilnega sodišča glede predmeta izvršbe in s tem obsega predlagane izvršbe. Po vložitvi predloga je sodišče bilo dolžno pogledati temeljne nepremičninske evidence, torej zemljiško knjigo in kataster, ugotoviti njuno neskladnost in šele nato izdati ustrezni sklep o določitvi naloge sodnim izvedencem ter posledično sklep o ugotovitvi tržne vrednosti nepremičnine. Navaja sodno prakso, in sicer odločbo VSRS II Ips 505/2003, iz katere izhaja, da se ne sme dopuščati možnosti uzakonitve pravil sodnega postopka, ki bi privedel do oškodovanja oseb izven kroga strank v postopku ter odločbo VSL II Cp 868/2021 v zvezi z odločbo VSRS II Ips 117/2021 ter članek Betetto, Odvetnik št. 4/2019 o stališču, da procesne kršitve, ki predstavljajo kršitve pravila enakega obravnavanja v postopku iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) pomenijo tiste kršitve, ki utemeljujejo odškodninsko odgovornost države. Navedbe, ki se nanašajo na vrsto in način plačila varščine, pa so prekludirane po določbi prvega v zvezi s četrtim odstavkom 286. člena in 337. člena ZPP. Tožnik zahteva tudi povračilo pritožbenih stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pritožbeno sodišče ni našlo uradno upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Je pa sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov napravilo napačno dokazno oceno in posledično sprejelo napačno materialnopravno odločitev, ko je tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine zaradi delovanja državnega organa (sodišča) v zvezi z opravljanjem službe povzroči tretji osebi, je določena v 26. členu URS in v prvem odstavku 148. člena OZ. Slednji določa, da pravna oseba odgovarja za škodo, ki jo njen organ povzroči tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svojih funkcij. V 26. členu URS pa je določeno, da ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Tudi za odškodninsko obveznost države za delovanje njenih organov pa morajo biti izpolnjene predpostavke splošnega civilnega delikta: nastanek škode, vzročna zveza med nastalo škodo in ravnanjem, protipravnost ravnanja, pri čemer mora le-ta biti podana v kvalificirani obliki in odgovornost povzročitelja.

7.V primeru ugotavljanja odgovornosti države za povzročeno škodo, ki bi jo naj pri opravljanju svojega dela storil državni organ, zlasti pri ugotavljanju kvalificirane protipravnosti njegovega ravnanja, je treba upoštevati naravo dela, v konkretnem primeru je to "sojenje". Protipravnost sodnikovega ravnanja v smislu odškodninskega prava bi tako lahko bila podana le ta takrat, ko je napaka v procesu sojenja posledica kršenja izrecnih določb zakona, kot tudi, če je posledica napake v metodi dela, v pravilih stroke, ki nasprotuje običajnemu načinu opravljanja sodniške službe. Merilo za presojanje protipravnosti ravnanja sodnika je tudi standard dolžnostnega ravnanja, ki se zahteva od določenega človeka (sodnika).

8.V obravnavani zadevi je tožnik zatrjeval, da je sodišče v izvršilnem postopku pri prodaji nepremičnine parc. št. 643 k.o. ... ravnalo protipravno, ker naj ne bi vpogledalo v zemljiški kataster, ter je zato sodnemu izvedencu napačno podalo v cenitev površino tako nepremičnine parc. št. 643, kot tudi parc. št. 642. S tem je tožnik v izvršilnem postopku plačal tudi za nepremičnino parc. št. 642, ki ni bila predmet izvršbe in tudi ni bila predmet sklepa o izročitvi nepremičnine. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo, upoštevaje tudi v postopku sklenjeno delno sodno poravnavo ter obrazložilo, da bi bilo izvršilno sodišče dolžno pregledati temeljne nepremičninske evidence, tako zemljiško knjigo kot tudi kataster in ugotoviti neusklajenost med njima v zvezi s parc. št. 643, prav tako bi bilo dolžno pregledati izvedenski mnenji in šele potem izdati ustrezni sklep o tržni vrednosti nepremičnine, ki je bila predmet izvršbe. Pri tem tožniku kot samostojnemu pravnemu subjektu, ki ni sodeloval v nobenih aktivnostih niti v sodnih niti v upravnih postopkih, kjer bi bil lahko seznanjen z neusklajenostjo zemljiškoknjižnega stanja s katastrskim, ni mogoče ničesar očitati in je tako tožnik kot oškodovanec upravičeno pričakoval, da kot kupec v postopku javne dražbe prejme zemljišče, ki je bilo ocenjevano in za katerega je plačal kupnino. S tem naj bi sodišče ravnalo v nasprotju s profesionalnimi standardi sodniške službe.

9.Pritožba utemeljeno graja dejanski zaključek sodišča prve stopnje, da je podana protipravnost ravnanja izvršilnega sodišča (toženke), saj bi le-to v izvršilni zadevi Okrajnega sodišča v Lendavi In 93/2015 ob dovolitvi izvršbe, ob postavitvi sodnih izvedencev in izdaji sklepa o ugotovitvi vrednosti nepremičnine, moralo preverjati tudi podatke iz zemljiškega katastra (sedaj katastra nepremičnin). Neutemeljeno je sklicevanje sodišča prve stopnje na odločbo GURS, št. 35301-135/2022-2550-4 z dne 28. 2. 2023, iz katere izhaja, da je bilo Obvestilo GURS-a v letu 2008 poslano tudi zemljiškoknjižnemu sodišču, vendar poočitba ni bila izvedena v zemljiški knjigi, saj sta bili parceli različno obremenjeni in se je vpis zavrnil, na kar izvršilno sodišče ni bilo pozorno, in s katero je Ministrstvo za naravne vire in prostor razglasilo za nično prvotno izdani sklep in odločbo št. 02112-408/2007-2 z dne 8. 4. 2008 v delu, ki se na je nanašal na združitev parcel št. 642 in 643 k.o. 1 v eno parcelo št. 643 k.o. .... Pritožbeno sodišče sicer ugotavlja, da navedeno res izhaja iz obrazložitve te odločbe (dokaz A10), vendar izvršilno sodišče ob vodenju izvršbe v letih 2015 in 2016, predvsem ob izdaji sklepa o izvršbi, ko se preverja lastništvo nepremičnine, ki je predmet izvršbe, ob tem ko je upnik predlagal izvršbo na nepremičnino parc. št. ID znak ...-643/0-0 (parc. št. 643), ni imelo nobenega razumnega razloga, da bi podvomilo v zemljiškoknjižne podatke in stanje nepremičnine preverjalo tudi v zemljiškem katastru ter da bi, kot pravilno izpostavlja pritožba hkrati preverjalo tudi lastninsko stanje v zemljiški knjigi za nepremičnino parc. št. 642 k.o. .... Poudariti je treba, da je bila odločba GURS-a z dne 8. 4. 2008, ki se je nanašala na združitev parcel št. 642 in parc. št. 643 k.o. ... v novo nastalo parcelo št. 643, izrečena za nično šele v letu 2023, in sicer ob obravnavanju predloga, ki ga je dne 3. 10. 2022 vložil A. A. (oče tožnika), en od dolžnikov iz izvršilnega postopka, pri čemer je bila njegova zahteva za ukrepanje po nadzorstveni pravici in odpravo oziroma razveljavitev odločbe zavržena kot prepozna (točka I. izreka), v točki II. izreka pa je pristojno ministrstvo po uradni dolžnosti navedeno odločbo iz leta 2008 izreklo za nično. Tako je katastrsko stanje do leta 2023 izkazovalo parcelo št. 643 (zaradi združitve) ter njeno enotno površino 1558 m2. Kot pravilno navaja pritožba, je ob vpogledu v sestavljeni izpisek iz zemljiške knjige, ki združuje tako podatke iz zemljiške knjige kakor tudi iz katastra nepremičnin, še v letu 2018 bilo razvidno, da znaša kvadratura parc. št. 643 k.o. ... 1558 m2 (izpisek pripet k dokazu B2).

10.Kar zadeva ravnanje sodnih izvedencev med sodnimi postopki, kamor spadajo tudi cenilci nepremičnin, pritožba utemeljeno graja zaključek sodišča prve stopnje, da v odškodninsko odgovornost države za delo sodišča ni mogoče šteti tudi delovanja sodnih izvedencev in cenilcev. Ko je govora o škodi, ki jo povzroči država, jo dejansko povzročijo državni organi, zato sodišče kot državni organ predstavlja sodnik, ki ima v državi funkcijo sojenja. Na drugi strani sodnega izvedenca imenuje Minister za pravosodje za neomejen čas, na podlagi javnega poziva, za določeno strokovno področje, s pravico in dolžnostjo, da sodišču na njegovo zahtevo poda izvid in mnenje glede strokovnih vprašanj, za katere tako določa zakon ali glede katerih sodišče oceni, da mu je pri njihovi presoji potrebna pomoč strokovnjaka (prvi odstavek 4. člena Zakona o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih - nadaljevanju ZSISCST). Ko je izvedenec imenovan za delo v konkretnem sodnem postopku, mu tako teorija kot sodna praksa priznavata položaj specifičnega pomočnika sodišča. Vendar pa ga tak položaj, v katerem ima sodni izvedenec lahko tudi dokaj aktivno vlogo, še ne izenačuje s sodnikom oziroma njegovo delo ni tako neločljivo povezano s sodnikovim, da bi šlo dejansko za sodnikovo delovanje in s tem za delo sodišča oziroma države. Čeprav sodni izvedenec sodniku posreduje manjkajoče znanje, je namreč še vedno (le) sodnik tisti, ki oblikuje konkretno vsebino pravnega standarda, prav tako je izključno v domeni sodnika tudi dokazna ocena in končno tudi odločitev o zahtevku stranke.

Tako ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje v točki 11 obrazložitve, da je odgovornost sodišča podana tudi za delo sodnega izvedenca oziroma cenilca v postopku, ker je sodišče tisto, ki vodi postopke dokazovanja z izvedenci in je le-ta vezan na navodila sodišča.

11.Prav tako pritožba pravilno opozarja, da bi samo iz zgodovinskih zemljiškoknjižnih izpiskov pred 30. 4. 2011, bilo mogoče videti plombo Dn. št. 1621/2008, ki je bila nato izbrisana, in ob kateri je bila zabeležena poočitba spremembe izmer za parc. št. 643 in poočitba spremembe kulture za parc. št. 643. Navedeno kasneje ni bilo razvidno ne iz rednega izpiska iz zemljiške knjige in tudi ne iz zgodovinskega izpiska iz zemljiške knjige od 1. 1. 2011, saj na podlagi te poočitbe ni prišlo do izdaje sklepa o vpisu, pač pa se je plomba izbrisala. Običajna metoda dela v izvršilnem postopku ob izdaji sklepa o izvršbi na nepremičnine predstavlja vpogled v zemljiško knjigo, in sicer v redni izpisek iz zemljiške knjige, kjer je razvidno lastninsko stanje. Šele če sodišče pridobi kakršnekoli informacije od strank postopka ali kakšna listina v spisu izkazuje, da zemljiškoknjižno stanje ni usklajeno s katastrskim, bi navedeno zahtevalo dodatno ukrepanje sodišča pri preverjanju predmeta prodaje v izvršbi. Ravnanje sodišča prve stopnje v izvršilni zadevi In 93/2015, ki ni imelo nobenih informacij o tem, da morda zemljiškoknjižno stanje ni usklajeno s katastrskim, tako ni v ničemer odstopalo od običajne metode dela, zato ni mogoče govoriti niti kršitvi profesionalne skrbnosti sodišča oziroma o protipravnosti, kaj šele, da bi šlo za kvalificirano protipravnost, torej za očitno kršitev procesnih pravil, kar neutemeljeno očita tožnik toženki.

12.Nadalje so prav tako utemeljena pritožbena zatrjevanja, da bi tožnik moral reagirati že v izvršilnem postopku. Ne drži sicer, da je imel tožnik možnost vložitve pritožbe zoper sklep o domiku, saj določba šestega odstavka 189. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) določa, da zoper sklep o domiku ni pritožbe, nepravilnosti pri dražbi pa se lahko uveljavljajo v pritožbi zoper sklep o izročitvi nepremičnine kupcu. Tako je imel tožnik pravico oziroma možnost vložiti zoper sklep o izročitvi nepremičnine kupcu pritožbo v skladu s tretjim odstavkom 192. člena ZIZ.

Nesporno je, da je tožnik navedeni sklep prejel in nepravilnosti ni uveljavljal v pritožbi. V zvezi s tem je toženka zatrjevala in dokazala, da se je v korist tožnika dva meseca pred drugo dražbo, na kateri mu je bila domaknjena sporna nepremičnina, pri tej parc. št. 643, prav tako pa pri nepremičnini parc. št. 642, vknjižil dosmrtni užitek uporabe in se je torej tožnik že v času prve javne dražbe lahko zavedal, da nepremičnini parc. št. 643 in parc. št. 642 nista bili združeni in je nepremičnina parc. št. 642 še vedno bila vpisana v zemljiško knjigo, sploh glede na dejstvo, da sta ti dve nepremičnini sosednji nepremičnini, in da ena predstavlja vinograd, druga pa vinsko klet, ter ob upoštevanju okoliščine, da je tožnik sin dolžnikov iz izvršilnega postopka.

13.Pravica do povračila škode od države namreč nastopa kot "ultima ratio" za uveljavljanje zakonitosti in ustavnosti. V prvi vrsti se zakonitost in ustavnost delovanja nosilca oblasti uveljavlja v postopkih s pravnimi sredstvi. Zato je namen ustavno zagotovljene pravice do povračila škode sekundarno varstvo pravne države, če odpove običajni sistem zagotavljanja zakonitosti in ustavnosti.

Sodna praksa je šla tudi tako daleč, da odškodninska tožba ni pravno sredstvo zoper odločbo, s katero naj bi bila storjena sodniška napaka niti tedaj, ko je stranka izčrpala vsa redna in izredna pravna sredstva, temveč mora izkazati, da je poskusila doseči razveljavitev ali spremembo sporne pravnomočne sodne odločbe z ustavno pritožbo.

14.Zaradi nevloženega pravnega sredstva zoper sklep o izročitvi nepremičnine s strani tožnika v izvršilnem postopku je tako bila pretrgana tudi vzročna zveza med nastalo škodo in "očitanim škodnim ravnanjem sodišča", saj je bil sklep o izročitvi nepremičnine izdan dne 13. 6. 2016, pravnomočen pa je postal dne 27. 6. 2016.

15.Zaradi pomanjkanja protipravnosti ravnanja sodišča in vzročne zveze, kot temeljnih elementov civilnega odškodninskega delikta, je pritožbeno sodišče v skladu z 2. alinejo 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo.

16.Sprememba odločitve o glavni stvari je povzročila tudi spremembo odločitve o stroških postopka pravdnih strank, nastalih na prvi stopnji. Ker tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni uspel, krije sam svoje stroške postopka, dolžan pa je povrniti toženki njene potrebne stroške postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP), o višini katerih bo odločilo sodišče prve stopnje s posebnim sklepom (četrti odstavek 163. člena ZPP).

17.O stroških pritožbenega postopka pa je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Toženka je s pritožbo uspela, zato je upravičena do povračila potrebnih pritožbenih stroškov, ki obsegajo: 625 točk za sestavo pritožbe in 12,5 točk za materialne stroške, priglašene kot 2 % od skupne vrednosti storitve, skupaj tako 637,5 točk, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke na dan odločanja ko ta znaša 0,60 EUR, da znesek 382,50 EUR. Slednje je toženki dolžan povrniti tožnik v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila. Tožnik, ki v pritožbenem postopku ni uspel, pa krije sam svoje stroške odgovora na pritožbo.

-------------------------------

1Tako Dunja Jadek-Pensa: Sodnikovo protipravno ravnanje in civilni delikt, Pravnik, Ljubljana, letnik 51, (1996), št. 4-5, podobno tudi Damjan Možina: Odškodninska odgovornost države, Pravni letopis 2013.

2Tako sodbe VSRS II Ips 257/2015 z dne 23. 3. 2017, III Ips 74/2014 z dne 2. 9. 2014, II Ips 36/2018 z dne 18. 4. 2019 in II Ips 112/2021 z dne 21. 4. 2022.

3Tako sodba VSL II Cp 2070/2017 z dne 7. 2. 2018 in v njej citirana odločba VSRS II Ips 111/2009 ter sodna praksa, citirana v opombah številka 4 te sodbe.

4Tretji odstavek 192. člena ZIZ določa, da sklep o izročitvi nepremičnine kupcu sodišče vroči vsem, katerim je vročilo odredbo o prodaji, udeležencem javne dražbe in udeležencem postopka zavezujočega zbiranja ponudb.

5Tako sodba VSRS II Ips 111/2009 z dne 10. 9. 2012 in D. Jadek Pensa, navedeno delo, str. 295.

6Tako sklep VSRS II Ips 171/2018 z dne 14. 11. 2019.