Jedro

Z vpisom v sodni register družba pridobi lastnost pravne osebe (1. odstavek 3. člena ZGD) in s tem pravno sposobnost. Z navedenim trenutkom se vzpostavi njena samostojna pravna subjektiviteta in hkrati loči od subjektivitete njenih družbenikov. Od takrat naprej je torej družba sama nosilka pravic in obveznosti, do navedenega trenutka (in od njene ustanovitve) pa gre le za obligacijskopravno družbo, za katere obveznosti odgovarjajo njeni družbeniki solidarno (prim. 2.,3., in 4. odstavek 3. člena ZGD).

Ni šlo namreč za protipravno uporabo poslovnega prostora, ampak za uporabo na podlagi določil 7. člena Uredbe o preoblikovanju poslovnih enot ter o načinu in pogojih preoblikovanja (Uradni list RS, št. 1-2/93).

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba glede odločitve o glavnici 77.554,65 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje ter v stroškovni odločitvi razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem delu se pritožba zavrne in v nerazveljavljanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi bil toženec dolžan plačati tožnici 3.806.525,25 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe. Hkrati je tožnici naložilo, da tožencu povrne pravdne stroške v znesku 362.400,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje.

Tožnica je proti takšni odločitvi vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišču prve stopnje očita, da ni zavzelo stališča o izpovedi priče S. Š., ki je izpovedala, da je skupaj s tožencem in E.B. ustanovila firmo S. d.o.o., zato da bi lažje izterjala plačo od tožnice. Iz njene izpovedi izhaja, da je sicer podpisala akt o ustanovitvi družbe, da pa družba posluje zgolj in izključno tako, kot o tem odloča toženec, ki je bil hkrati tudi direktor družbe. Priča nikoli ni bila na skupščini družbe, kar dokazuje, da toženec posluje preko družbe S. d.o.o. izključno zase in za svoje potrebe, zato je dolžan tožeči stranki izplačati uveljavljano korist. Sodišče pa tudi ni upoštevalo odločilnega dejstva, da je bil toženec zaposlen kot vodja poslovne enote tožnice in da je bil v tej funkciji dolžan poskrbeti za premoženje tožeče stranke. Odškodnino je zato dolžan plačati iz dveh naslovov, in sicer zato, ker kot vodja poslovne enote ni poskrbel za premoženje tožene stranke, kot bi bil dolžan in zato, ker z uporabo in oddajanjem poslovnega prostora tožnice pridobiva izključno sam korist. Sodišče je tudi odločitev o odškodnini napačno oprlo na pogodbo o najemu z A. d.o.o., ki jo je predložila tožeča stranka in kjer je določena najemnina 500,00 DEM mesečno. Sodišče ni upoštevalo, da je šlo za oddajo v najem zasedenega poslovnega prostora, ker ga je zasedal toženec. Tožeča stranka je dokazovala utemeljenost višine tožbenega zahtevka s pogodbo, ki jo je sklenilo podjetje S. d.o.o. z družbo D. d.d. in iz katere izhaja, da je bilo za 35 m2 poslovnega prostora pogodbeno določena najemnina 67.500,00 SIT, kar pomeni da bi za celotni poslovni prostor najemnina znašala nekaj več kot 200.000,00 SIT.

Pritožba je delno utemeljena.

Tožnica je uveljavljala zahtevek za plačilo škode, katerega dejanska podlaga so bile tožbene trditve, da je toženec nezakonito razpolagal z njenimi poslovnimi prostori oziroma jih neupravičeno oddajal v najem in neupravičeno prejemal najemnino. Navedla je še, da ji je nastala škoda najmanj v višini najemnine, ki bi jo prejela, če bi obravnavane poslovne prostore sama oddajala v najem. Pri tem je obdobje, za katerega uveljavlja plačilo škode, omejila na čas od

1.11.1995 do 31.3.1997. Na naroku za glavno obravnavo pa je toženčevo pasivno legitimacijo utemeljevala še s trditvami, da je toženec samovoljno oddal poslovne prostore lastni firmi, nato pa še firmi D. d.o.o. Pritožbena trditev, da bi moral toženec plačati odškodnino, ker kot vodja poslovne enote ni poskrbel za premoženje tožnice, torej zaradi kršitev delovnih obveznosti, je dejanska novota, ki jo tožnica uveljavlja šele v pritožbenem postopku, ne da bi izkazovala, zakaj je ni navedla že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Zato ne more biti upoštevna (1. odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Tožnica je torej med postopkom vztrajala pri trditvi, da gre za neposredno obveznost toženca, ne pa morda za obveznost družbe, h kateri bi bilo mogoče ob zatrjevanju in dokazani izpolnjenosti določenih pogojev (z zlorabo doseganje interesov in koristi družbenika in ne družbe - prim. 6. člen ZGD) pritegniti toženca kot njenega družbenika. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da je tožnica s tožbo zgrešila pasivno legitimacijo, ko je za plačilo "najemnine" od 22.1.1996 dalje tožila toženca namesto družbe Sonik, d.o.o. Navedenega datuma je namreč prišlo do vpisa v sodni register omenjene družbe (ustanovljena je bila že v letu 1992), ki je po neprerekanih ugotovitvah sodišča prve stopnje obravnavani poslovni prostor zasedala že od začetka leta 1995 in kasneje z njim tudi razpolagala tako, da ga je oddajala v najem. Z vpisom v sodni register družba pridobi lastnost pravne osebe (1. odstavek 3. člena ZGD) in s tem pravno sposobnost. Z navedenim trenutkom se vzpostavi njena samostojna pravna subjektiviteta in hkrati loči od subjektivitete njenih družbenikov. Od takrat naprej je torej družba sama nosilka pravic in obveznosti, do navedenega trenutka (in od njene ustanovitve) pa gre le za obligacijskopravno družbo, za katere obveznosti odgovarjajo njeni družbeniki solidarno (prim. 2.,3., in 4. odstavek 3. člena ZGD). Sodišče prve stopnje je zato pravilno odločilo o neutemeljenosti tožbenega zahtevka za čas po 22.1.1996, saj bi bila od navedenega dne dalje legitimirana za plačilo "najemnine" le družba. Hkrati je pravilno odločilo, da gre za čas pred navedenim datumom za obveznost toženca kot družbenika družbe S. d.o.o. Pravilno je tudi odločilo, da vtoževana obveznost ne more biti odškodninska. Ni šlo namreč za protipravno uporabo poslovnega prostora, ampak za uporabo na podlagi določil 7. člena Uredbe o preoblikovanju poslovnih enot ter o načinu in pogojih preoblikovanja (Uradni list RS, št. 1-2/93). Po navedeni Uredbi so lahko delavci zaposleni v poslovni enoti podjetja s sedežem na področju bivše SFRJ, sami preoblikovali poslovno enoto v gospodarsko družbo, če to ni storilo podjetje samo, novoustanovljena gospodarska družba pa je uporabljala nepremično premoženje poslovne enote za opravljanje dejavnosti, vendar ob hkratni obveznosti poravnanja vseh obveznosti in stroškov v zvezi z uporabo. Ker ni šlo za nastanek obveznosti na podlagi pogodbe, je mogoče presojati sporno obligacijsko razmerje na podlagi določb Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) o neupravičeni pridobitvi (210. člena do 219. člena ZOR).

Osnovna predpostavka zahtevkov iz naslova neupravičene pridobitve je tožnikovo prikrajšanje na eni strani in na drugi strani toženčevo okoriščenje. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da ni mogoče govoriti o tožničinem prikrajšanju v času, ko ni nameravala razpolagati z obravnavano nepremičnino. Namen oddati poslovni prostor je imela šele s 1.12.1995, kot izhaja tudi iz njenih trditev, zato je le za čas od 1.12.1995 do 22.1.1996 upravičena do uporabnine od toženca. Pri tem je sodišče pravilno upoštevalo kot uporabnino tisti znesek najemnine, ki bi jo tožeča stranka dobila z oddajanjem prostorov po najemni pogodbi, ki jo je sklenila z A.. Njen tožbeni zahtevek, po katerem bi bila upravičena do uporabnine v tolarski protivrednosti zneska 2.452,00 DEM je brez trditvene podlage in ni utemeljen z dokazi. Trditev, da višja najemnina od tiste, ki ji jo je priznalo sodišče prve stopnje, izhaja iz pogodbe med podjetjema S. d.o.o. in D. d.d., pa je pritožbena novota. Te dejanske trditve bi tožeča stranka lahko postavila že v postopku pred sodiščem prve stopnje, pa jih ni, pri tem pa tudi ne navaja razlogov, zakaj ne (1. odstavek 337. člena ZPP). Ne glede na navedeno pa je tožeča stranka v svojih tožbenih trditvah škodo ocenila na višino tiste najemnine, ki bi jo prejemala, če bi poslovni prostor lahko oddala v najem. Če obravnavana nepremičnina ne bi bila zasedena, bi jo predstavljala, glede na pogodbo s podjetjem A. prav najemnina, ki jo je v izpodbijani sodbi upoštevalo tudi sodišče prve stopnje. Pritožbeni očitek, da bi bilo treba upoštevati, da je šlo za oddajo zasedenega poslovnega prostora, pa je v nasprotju s trditvami tožeče stranke, da je za zasedenost prostorov zvedela od omenjenega najemnika, po sklenitvi najemne pogodbe, ko je ta hotel začeti z uporabo obravnavanih prostorov.

Glede na navedeno je tožeča stranka utemeljeno vtoževala od toženca najemnino za en mesec in 21 dni v skupnem znesku tolarske protivrednosti 850,00 DEM oziroma glede na srednji tečaj Banke Slovenije na dan 21.3.1997 77.554,65 SIT. Vendar pa je sodišče tudi ta del zahtevka zavrnilo kot neutemeljen, in sicer, kot je navedlo, zaradi izvršenega pobota s toženčevo terjatvijo, ki jo ima do tožnice v znesku 1.241.598,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

15.5.1991 do 15.1.1994. Prav v tem delu pa ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj izrek sodbe nasprotuje navedenim razlogom. Po določilu 3. odstavka 324. člena ZPP mora namreč izrek sodbe obsegati odločbo o obstoju ali neobstoju terjatve, ki je bila uveljavljena zaradi pobota. Šele če je tako odločeno o navedeni terjatvi, lahko postane takšna odločba pravnomočna (3. odstavek 319. člena ZPP). Navedena kršitev je zato pogojevala razveljavitev izpodbijane sodbe v omenjenem delu in v tem obsegu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek (1. odstavek 354. člena ZPP). V preostalem delu pa je bilo treba pritožbo tožeče stranke iz navedenih razlogov zavrniti kot neutemeljeno in v nerazveljavljenem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).