Jedro

Tožnik je vlogo za izdajo osebnega delovnega dovoljenja vložil prepozno, po izteku prekluzivnega 30-dnevnega zakonskega roka in bi jo bilo zato treba zavreči v skladu s 3. točko prvega odstavka 129. člena ZUP, prvostopenjski organ pa jo je zavrnil. Vendar navedena pomanjkljivost v postopku na prvi stopnji v konkretnem primeru ni bistvena. Za tožnika ima odločitev o zavrnitvi njegove vloge enak pravni učinek, kot če bi bila njegova vloga zavržena, ker je rok iz 3. točke prvega odstavka 22. člena ZZDT-1 prekluzivni materialni zakonski rok, z iztekom katerega neuveljavljena zakonska pravica ugasne.

Tožnik, ki v tožbi izpostavlja svojo pravno neukost in slabše znanje slovenskega jezika, zmotno meni, da bi ga moral kdorkoli (bivši delodajalec) posebej opozoriti na potek omenjenega roka, saj za tako stališče v pravnem redu RS ni opore.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ na podlagi 10. in 14. člena Zakona o zaposlovanju in delu tujcev (ZZDT-1, Uradni list RS, št. 26/2011 in nadaljnji) v povezavi z 207. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji) zavrnil zahtevo tožnika, državljana Kosova, z dne 1. 9. 2011 za izdajo osebnega delovnega dovoljenja po ugotovitvi, da niso izpolnjeni predpisani zakonski pogoji za izdajo zaprošenega osebnega delovnega dovoljenja v skladu s 3. točko 1. odstavka 22. člena ZZDT, po kateri pridobi navedeno delovno dovoljenje tujec z najmanj poklicno izobrazbo ali pridobljeno nacionalno poklicno kvalifikacijo v Republiki Sloveniji, ki je bil v zadnjih 24 mesecih najmanj 20 mesecev zaposlen v Republiki Sloveniji in na tej podlagi prijavljen v socialno zavarovanje, ker v skladu s 3. točko 22. člena ZZDT-1 v zadnjih 24 mesecih ni bil najmanj 20 mesecev zaposlen v Republiki Sloveniji in ker vloge za izdajo zaprošenega osebnega delovnega dovoljenja ni vložil v roku 30 dni po izteku veljavnosti delovnega dovoljenja, na podlagi katerega je bil zaposlen.

Drugostopni organ je pritožbo tožnika zavrnil kot neutemeljeno, čeprav je ugotovil, da ni točna navedba v prvostopni odločbi, da naj tožnik ne bi izpolnjeval zakonskega pogoja iz 3. točke 1. odstavka 22. člena ZZDT-1, ker da naj v zadnjih 24 mesecih ne bi bil najmanj 20 mesecev zaposlen v Republiki Sloveniji, saj je bil v Republiki Sloveniji zaposlen od 23. 11. 2006 do 26. 7. 2011, vendar pa navedena dejstva ne vplivajo odločitev v obravnavani zadevi, ki se pravilno opira na ugotovitev podatkov iz evidence Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje o izdanih delovnih dovoljenjih, iz katere je razvidno, da je bilo za tožnika zadnje dovoljenje za zaposlitev izdano z veljavnostjo od 27. 7. 2010 do 26. 7. 2011, zato bi moral skladno s 3. točko 1. odstavka 22. člena ZZDT-1 vlogo za izdajo zaprošenega osebnega delovnega dovoljenja za tujca z najmanj poklicno izobrazbo ali pridobljeno nacionalno poklicno kvalifikacijo vložiti najkasneje v roku 30 dni, šteto od 26. 7. 2011, torej najkasneje do 25. 8. 2011, medtem ko je iz spisne dokumentacije razvidno, da je tožnik svojo vlogo vložil šele dne 1. 9. 2011, torej po izteku predpisanega roka. Pritožbeni organ glede na navedeno ugotavlja, da je tožnikova vloga za izdajo osebnega delovnega dovoljenja za tujca z najmanj poklicno izobrazbo ali pridobljeno nacionalno poklicno kvalifikacijo prepozna. Prvostopni organ bi jo zato moral po presoji pritožbenega organa v skladu s 3. točko 1. odstavka 129. člena ZUP zavreči, ker je tožnik zamudil zakonsko določen prekluzivni 30-dnevni rok za uveljavljanje pravice in je bila zato njegova vloga prepozno vložena, a jo je prvostopni organ zavrnil. Vendar pa glede na to, da ima v obravnavanem primeru zavrnitev vloge za izdajo osebnega delovnega dovoljenja za tožnika enak učinek, kot če bi bila njegova vloga zavržena, navedene pomanjkljivosti v postopku na prvi stopnji po oceni pritožbenega organa niso bistvene. Zato je njegovo pritožbo zavrnil kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 248. člena ZUP.

Tožnik v tožbi kot resnična označuje dejstva, navedena v drugostopenjski odločbi, in navaja, da jih sprejema. Vendar hkrati poudarja, da je bil s strani svojega delodajalca zaveden, saj tožnik ne razume dobro slovenskega jezika. Navaja še, da je njegov delodajalec, pri katerem je bil tožnik zaposlen od 6. 11. 2006 dalje do 26. 7. 2011, vedno urejal vse vloge za izdajo dovoljenj za delo in za začasno bivanje tožnika kot tujca v Republiki Sloveniji. Njegov delodajalec je pravočasno vložil tudi vlogo dne 29. 6. 2011 za izdajo novega dovoljenja za delo, ki jo v fotokopiji prilaga tožbi (tožbena priloga A10). Ker pa delodajalec ni plačeval prispevkov in davkov iz naslova zaposlitve, je bila omenjena vloga za izdajo dovoljenja za zaposlitev zavrnjena. Tožnik dodaja, da je dne 24. 6. 2011 na Srednji gradbeni šoli in gimnaziji A. opravil nacionalno poklicno kvalifikacijo, a mu ni nihče povedal, da lahko sam zaprosi za izdajo osebnega delovnega dovoljenja. To je izvedel od svojega delodajalca šele 22. 8. 2011 ob prejemu zavrnilne odločbe glede s strani delodajalca zaprošenega dovoljenja za delo tožnika iz razloga neplačanih obveznosti iz naslova zaposlitve. Vendar pa delodajalec tožnika ni hkrati poučil, da bi moral vlogo vložiti 30 dni pred potekom dovoljenja za zaposlitev. Tako je vlogo za izdajo osebnega delovnega dovoljenja tožnik zato vložil šele 1. 9. 2011 hkrati s priloženo vso potrebno dokumentacijo. Dodatno tožnik še navaja, da je njegov oče državljan Republike Slovenije, s stalnim bivališčem na istem naslovu, to je ..., ter da je tudi lastnik stanovanjske hiše v B., na naslovu … Njegov brat C.C. ima v Sloveniji dovoljenje za stalno bivanje tujca, najmlajši brat Č.Č. pa ima osebno delovno dovoljenje in dovoljenje za začasno bivanje tujca na naslovu ... Tožnik poudarja, da bi sicer dne 6. 11. 2011 izpolnil pogoje za stalno bivanje tujca v Republiki Sloveniji, vendar ga ne bo mogel pridobiti zaradi nevestnosti delodajalca in svoje nevednosti. Smiselno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in ugodi njegovi vlogi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo, ki ga je sodišču predložila hkrati z listinami predmetnega upravnega spisa, v skladu z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji) odgovarja, da vztraja pri navedbah iz odločbe z dne 18. 1. 2011. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru dejansko stanje med strankama ni sporno. Tožnik namreč v tožbi, kot je predhodno povzeta, izrecno potrjuje pravilnost dejanskih ugotovitev upravnega organa druge stopnje, kot ga skladno s podatki v listinah predloženega upravnega spisa navaja tožena stranka v svoji obrazložitvi. Sporna pa je zavrnilna odločitev prvostopnega organa, ki je na podlagi 10. člena, 14. člena in 3. točke 1. odstavka 22. člena ZZDT-1 zavrnil zahtevek tožnika v njegovi prošnji z dne 1. 9. 2011 za izdajo osebnega delovnega dovoljenja, medtem ko je drugostopni organ zavrnil tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 248. člena ZUP.

Zakonodajalec je z določili 14. člena ZZDT-1 določil pristojnosti in pooblastila upravnih organov prve in druge stopnje za vodenje postopkov v zvezi z izdajo in razveljavitvijo delovnih dovoljenj, z določili 10. člena ZZDT-1 pa je opredelil pojem in vrste delovnih dovoljenj ter določil pristojnost ministra za delo, družino in socialne zadeve za določitev obrazcev vloge za izdajo delovnega dovoljenja, dokazila k vlogam, način izkazovanja izobrazbe in poklicne usposobljenosti tujca ter obliko in vsebino posamezne vrste delovnega dovoljenja (10. odstavek). Delovno dovoljenje je definiral z določilom 1. odstavka 10. člena ZZDT-1 kot dokument, ki tujcu omogoča, da se v Republiki Sloveniji zaposli, samozaposli, opravlja storitve ali druga pogodbena dela v skladu z določbami tega zakona. Z določili 3., 4. in 5. odstavka 10. člena ZZDT-1 je zakonodajalec opredelil različne vrste delovnih dovoljenj. Med drugim je tako v 3. odstavku 10. člena navedenega zakona opredelil osebno delovno kot delovno dovoljenje, ki v času veljavnosti tujcu omogoča dostop do trga dela (razen če je osebno delovno dovoljenje izdano z veljavnostjo enega leta za samozaposlitev tujca), podrobneje pa ga je opredelil v 20. členu, po katerem se osebno delovno dovoljenje izda na vlogo tujca za čas, določen s tem zakonom, neodvisno od stanja in razmer na trgu dela. Tako lahko podlagi 3. točke 1. odstavka 22. člena ZZDT-1 osebno delovno dovoljenje z veljavnostjo treh let pridobi tujec z najmanj poklicno izobrazbo ali pridobljeno nacionalno poklicno kvalifikacijo v Republiki Sloveniji in dnevni delovni migrant, ki sta bila v zadnjih 24 mesecih najmanj 20 mesecev zaposlena v Republiki Sloveniji in na tej podlagi prijavljena v socialno zavarovanje; vlogo lahko vložita najprej 60 dni pred iztekom veljavnosti delovnega dovoljenja in najkasneje 30 dni po izteku veljavnosti delovnega dovoljenja, na podlagi katerega sta bila zaposlena.

Ob upoštevanju določila 2. odstavka 248. člena ZUP, po katerem organ druge stopnje zavrne pritožbo tudi tedaj, kadar spozna, da so bile v postopku na prvi stopnji sicer pomanjkljivosti, da pa niso bistvene, se sodišče strinja s toženo stranko, da ugotovljene pomanjkljivosti v postopku na prvi stopnji v konkretnem primeru niso bistvene. Pravilno je njeno stališče, da ima za tožnika enak pravni učinek odločitev o zavrnitvi njegove vloge na podlagi 3. točke 1. odstavka 22. člena ZZDT-1, kakor če bi bila njegova vloga zavržena na podlagi 3. točke 1. odstavka 129. člena ZUP, ker je zakonsko določeni tridesetdnevni rok iz 3. točke 1. odstavka 22. člena ZZDT-1 prekluzivni materialni zakonski rok, z iztekom katerega neuveljavljena zakonska pravica ugasne. Ob med strankama nespornih podatkih o časovni veljavnosti zadnjega tožniku izdanega delovnega dovoljenja se sodišče strinja s toženo stranko, da bi tožnik, glede na časovno veljavnost njegovega zadnjega dovoljenja za zaposlitev od 27. 7. 2010 do 26. 7. 2011, skladno s pogoji iz 3. točke 1. odstavka 22. člena ZZDT-1 moral svoj zahtevek uveljavljati najkasneje v roku 30 dni, šteto od 26. 7. 2011, torej do 25. 8. 2011. Ker tega ni storil, je zato njegova vloga z dne 1. 9. 2011 prepozno vložena že po izteku prekluzivnega tridesetdnevnega zakonskega roka in bi jo bilo zato potrebno zavreči v skladu s 3. točko 1. odstavka 129. člena ZUP, ne glede to, ali je (ne)izpolnjen še drugi predpisani materialni pogoj po 3. točki 1. odstavka 22. člena ZZDT-1, saj morata biti za ugoditev prošnji kumulativno izpolnjena oba predpisana zakonska pogoja. Navedeno pomeni, da zahtevku stranke na podlagi 3. točke 1. odstavka 22. člena ZZDT-1 ni mogoče ugoditi, če nista kumulativno podana oba predpisana zakonska pogoja.

Sodišče po navedenem ugotavlja, da v skladu z 2. odstavkom 71. člena ZUS-1 lahko sledi obrazložitvi tožne stranke, saj tožnik v tožbi konkretno ne navaja, da je izpodbijana odločba nezakonita, temveč iz tožbe izhaja le, da ni zadovoljen z zavrnilno odločitvijo glede zaprošenega osebnega delovnega dovoljenja. Tožnik, ki v tožbi izpostavlja svojo pravno neukost in slabše znanje slovenskega jezika, namreč zmotno meni, da bi ga moral kdorkoli (niti bivši delodajalec) posebej opozoriti na potek materialnega prekluzivnega roka iz 3. točke 1. odstavka 22. člena ZZDT-1, upoštevaje datum izteka veljavnosti njegovega zadnjega delovnega dovoljenja, saj za tako stališče tožnik nima opore v pravnem redu Republike Slovenije. Po presoji sodišča je obrazložitev tožene stranke glede neizpolnjevanja enega izmed dveh kumulativno določenih zakonskih pogojev iz 3. točke 1. odstavka 22. člena ZZDT-1 v tožnikovem primeru pravilna v skladu s podatki v listinah predloženega upravnega spisa, celovita, natančna in vsebuje vse obvezne sestavine, predpisane z določili 1. in 2. odstavka 254. člena ZUP v povezavi z 214. členom ZUP in 3. točko 1. odstavka 22. člena ZZDT-1, tožnik pa niti ne trdi, da ugotovljena dejstva ne bi bila točna, oziroma jih v tožbi izrecno potrjuje.

Sodišče je glede na navedeno tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1.