Jedro

Zakon pri ugotavljanju dohodka iz kmetijske dejavnosti izhaja iz vrednosti kmetijskih pridelkov in ne iz dohodka, kot to razlaga tožnik. Vrednost pridelkov pa vključuje poleg na trgu prodanih pridelkov tudi pridelke za domačo porabo in za nadaljnjo obdelavo. Po ustaljeni upravno sodni praksi pa se lahko te okoliščine dokazujejo z različnimi dokazili, tudi z oceno vrednosti pridelkov.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Ljutomer odobrila prodajno pogodbo sklenjeno med A.A. kot prodajalcem in B.B. kot kupcem za kmetijski zemljišči parc. št. 205 in 206 k.o. ... (2. točka izreka), zavrnila pa je odobritev pravnega posla s kupcema C.C. in D.D. (3. in 4. točka izreka). Odločbo je prvostopni organ izdal v ponovljenem postopku v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 3.11. 2014, v kateri je ta naložila prvostopnemu organu, da mora ugotoviti, ali sprejemnikom ponudbe kmetijska dejavnost pomeni edino ali glavno dejavnost in ali zemljišča obdelujejo sami. Na podlagi zbranih dokazov v ponovljenem postopku je prvostopni organ ugotovil, da vsem sprejemnikom ponudbe kmetijska dejavnost pomeni edino ali glavno dejavnost. B.B. je sicer upokojen in je v letu 2013 prejel pokojnino v višini 2.317,20 EUR, vendar je po ugotovitvah sodnega izvedenca E.E. leta 2013 znašala vrednost kmetijskih pridelkov s prihodki iz naslova kmetijskih subvencij 88.977,00 EUR, torej je bistveno presegala prihodke iz pokojnine. Prav tako D.D. kmetijska dejavnost predstavlja edino in glavno dejavnost, iz katere je v letu 2013 ustvaril prihodke skupaj s subvencijami v višini 480.790,00 EUR. Na podlagi izjav zaslišanih prič pa je upravni organ tudi ugotovil, da B.B. obdeluje zemljišča sam s pomočjo družinskih članov. Enako velja tudi za D.D. Vsi sprejemniki ponudbe izpolnjujejo prednostno pravico na podlagi 4. točke prvega odstavka 23. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ) kot drug kmet, prav tako so vsi uvrščeni na isto mesto tudi po 1. in 2. točki drugega odstavka 23. člena ZKZ, zato kupca v skladu s 3. točko iste določbe določi prodajalec. Ker se je ta odločil za kupca B.B., je upravni organ odobril navedeni pravni posel. 2. Tožena stranka je v pritožbenem postopku zavrnila pritožbo tožnika kot neutemeljeno. Ugotavlja, da je prvostopni organ sledil napotkom iz odločbe ministrstva in ustrezno dopolnil ugotovitve glede dejanskega stanja. V zvezi s pritožbenim ugovorom, da ima tožnik v lasti zemljišče, ki meji na zemljišča, ki so predmet prodaje, se je tožena stranka že opredelila v prejšnjem postopku, in sicer da tožniku ni mogoče priznati položaja prednostnega upravičenca kmeta mejaša. Dohodek iz kmetijske dejavnosti se ugotavlja na podlagi vrednosti pridelkov na kmetiji, ne glede na to, ali so bili prodani ali porabljeni na kmetiji sami, zato je neutemeljen ugovor, da bi se lahko upoštevali le dohodki, ki so bili prijavljeni davčnemu organu. Vrednost pa se lahko določi tako na podlagi izdanih računov, dobavnic, drugih listin kot tudi ocen strokovnih organizacij. Ker kmetija ustvarja dohodke na podlagi skupnega dela vseh članov kmetijskega gospodarstva, se ta dohodek upošteva v celoti in nerazdelno, saj ni mogoče določit vložkov posameznih članov v denarni vrednosti ali v odstotkih. Varstvo kmetijskih zemljišč se namreč ohranja in udejanja preko kmetij in ne preko posameznega kmeta kot fizične osebe. Sicer pa tudi ob upoštevanju skupnih nekmetijskih prihodkov B.B. in C.C. ti še vedno predstavljajo bistveno nižjo vrednost kot dohodki iz kmetijske dejavnosti.

3. Tožnik v tožbi ugovarja kršitev pravil postopka, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava. Tako upravni organ ni navedel, kako je presojal določbo 24. člena ZKZ in sicer ali ima B.B. status kmeta po 1., 2. ali 3. alinei prvega odstavka navedenega člena. Zaradi tega je odločba nejasna in nerazumljiva ter je ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb postopka. Pojem „pomemben del dohodka“ v povezavi z vrednostjo kmetijskih pridelkov je treba razlagati tako, da se upošteva dejanska vrednost kmetijskih pridelkov, ki mora biti izkazana in od katere morajo biti tudi plačane dajatve, ne pa neki teoretični izračuni o tem, kakšen bi naj bil prihodek. V tem smislu je bilo zato zmotno uporabljeno materialno pravo, saj bi se kot ključno listino lahko upoštevalo le obvestilo FURS o davčno priznanih prihodkih, katere so imeli udeleženci v letu 2013. Odločitev tako tudi odstopa od ustaljene sodne prakse, kar pomeni, da je kršeno načelo enakosti pred zakonom. Prav tako meni, da bi se morali upoštevati prihodki vseh članov kmetije, ki ne izvirajo iz kmetijske dejavnosti, na drugi strani pa skupni prihodek iz kmetijske dejavnosti. Glede izračuna bruto vrednosti kmetijske proizvodnje, ki ga je izdelal F.F., tožnik vztraja, da je pavšalne narave in ga ni mogoče preizkusiti, zato bi moral upravni organ izvesti njegovo zaslišanje. Enako tožnik meni tudi glede mnenja izvedenca E.E., ki ga je upravni organ sicer zaslišal, vendar ta ni znal svojih zaključkov utemeljiti, upravni organ pa je v svoji odločbi le pavšalno navedel, da je mnenje narejeno strokovno in kvalitetno. Tožnik je v postopku predlagal tudi postavitev izvedenca finančne stroke, ki bi naj na podlagi preverbe listin ugotovil, kakšni so bili dejanski prihodki, vendar upravni organ temu ni sledil, kar pomeni bistveno kršitev določb upravnega postopka. Tožnik tudi ugovarja, da B.B. ne obdeluje več sadovnjakov, ker je že v pokoju in je starejši in bolan. Izjave prič so bile preveč pavšalne, glede na starost imenovanega pa ni mogoče zaključiti, da bi lahko delal vsak dan. Tožnik tudi vztraja, da bi ga moral upravni organ obravnavati kot kmeta mejaša, ker je lastnik parcel št. 209 in 210. k.o. ... Med parcelami se sicer nahajata parceli št. 207 in 208, vendar sta zelo ozki in dolgi. Z nakupom nepremičnin, ki so predmet tega postopka, bi bil kljub temu dosežen namen zakona, to je bolj ekonomično obdelovanje kmetijskih zemljišč in zaokroženosti kmetijskih gospodarstev, saj je med tem postal tudi lastnik parc. št. 207 k.o. ..., ki pa neposredno meji na nepremičnino, ki je predmet prodaje. Sicer pa tožnik že obdeluje okrog 160 ha zemlje, zato je nakup teh zemljišč zanj strateškega pomena. Vrhovno sodišče pa je že navedlo, da je ob teleološki razlagi kmet mejaš tudi kmet, katerega zemljišče je ločeno zgolj z javno potjo, ki je prehodna in namenjena uporabi in izkoriščanju zemljišč, ki se nahajajo ob poti. Poudarja, da je potrebno pri izvrševanju določil ZKZ upoštevati teleološko razlago ZKZ, ob takšni razlagi pa je tožnik tudi predkupni upravičenec kot kmet mejaš. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da je bil B.B. priznan status kmeta po 2. alinei prvega odstavka 24. člena ZKZ, kar je izrecno navedeno v odločbi, zato so tožbene navedbe zavajajoče. Neutemeljen je tudi ugovor glede dohodkov, saj je te ugotavljal v postopku postavljeni izvedenec, upravni organ pa se je opredelil tudi do vprašanja, zakaj podatki DURS oz. FURS v teh postopkih ne morejo biti edini merodajni. To pa tudi ne odstopa od ustaljene sodne prakse, saj tudi ta podpira odločitve, pri katerih se kmetijska dejavnost šteje za glavno ali edino dejavnost takrat, kadar dohodki iz te dejavnosti presegajo dohodke iz drugih dejavnosti. Ker je pri oceni kmetijske proizvodnje organ upošteval izračun izvedenca, mnenje KGZS v postopku ni bilo relevantno, zato tudi ni bilo potrebno zaslišanje F.F. Sicer pa tožnik v svojih ugovorih ne pojasni, v katerem delu in za koliko bi naj bila kmetijska proizvodnja na kmetiji B.B. nižja od ugotovljene s strani izvedenca. ZKZ pri izračunu dohodkov nikjer ne določa omejitve dohodkov ustvarjenih na zemljiščih v Sloveniji, zato tudi dohodek pridobljen na zemljiščih čez državno mejo vsekakor predstavlja dohodek kmetijskega gospodarstva. Tožniku tudi ne gre status kmeta mejaša zaradi lastništva zemljišč parc. št. 209 in 2010 k.o. ..., kasneje pa tudi zaradi zemljišča parc. št. 207 iste k.o., saj bi razlaga, kot jo navaja tožnik, pomenila zaobid zakona. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

5. B.B., ki ima v tem postopku položaj prizadete stranke, se v odgovoru na tožbo sklicuje na že podane izjave in listine v upravnem spisu. Poudarja, da je strokovnjak na področju sadjarske panoge in še vedno z lahkoto obvladuje vsa dela povezana s sadjarstvom, posebej pa strokovna. O kakšni bolezni pa niti ne razmišlja. Njihova kmetija je specializirana sadjarska kmetija s certifikati za integrirano pridelavo sadja. Imajo prvovrstne sadike, ki omogočajo boljši pridelek, prav tako svojo kmetijo posodabljajo in so tudi dokupili še dodatna zemljišča in na novo posadili 1 ha sadovnjaka, ki je v neposredni bližini spornih parcel, zato mu je parcela št. 206 še toliko bolj pomembna, na tej parceli pa tudi že uveljavlja GERK na njihovo kmetijo. Ni mu razumljivo, da drug kmet, ki je za naše razmere veleposestnik, tako nizkotno daje njegov trud in stroko v nič.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov sodišče ugotavlja, da je odločitev pravilna in skladna z določbami ZKZ, na katere se sklicuje. Sodišče se strinja tudi z razlogi, s katerimi sta odločitev utemeljila prvostopni organ in pritožbeni organ ter se nanje v izogib ponavljanju sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1).

8. Za odločitev relevantni tožnikovi tožbeni ugovori se nanašajo na razlago ter posledično na uporabo določb 23. in 24. člena ZKZ glede predkupnih upravičencev in dohodka iz kmetijske dejavnosti.

9. Tožnik v tožbi ponavlja svoj ugovor, da bi ga moral upravni organ obravnavati kot predkupnega upravičenca iz 2. točke prvega odstavka 23. člena ZKZ, to je kot kmeta, katerega zemljišče, ki ga ima v lasti, meji na zemljišče, ki je naprodaj. V zvezi s tem zatrjuje, da je lastnik parc. št. 209 in 210 k.o. ..., ki sta sicer ločeni od parcel, ki sta predmet prodaje, vendar sta vmesni parc. št. 207 in 208 zelo ozki. Meni, da ga je ob teleološki razlagi predpisa, upoštevaje tudi stališča Vrhovnega sodišča ( X Ips 8/2013), obravnavati kot kmeta mejaša. 10. V zvezi z zakonsko dikcijo kmeta mejaša je bila v upravno sodni praksi že sprejeta razlaga, na katero se sklicuje tudi tožeča stranka, in sicer, da je to tudi kmet, ki je lastnik zemljišča, ki je ločeno od zemljišča, ki je predmet prodaje, zgolj s cesto oziroma potjo, ki omogoča prehod in služi uporabi in izkoriščanju zemljišč ob poti. Navedena razlaga izhaja iz namena zakonodajalca pri prometu s kmetijskimi zemljišči, ki je v varovanju kmetijskih zemljišč in zaokrožanju kmetijskih gospodarstev zaradi bolj ekonomične obdelave. V obravnavanem primeru pa zemljišča niso ločena z javno potjo, ki že po svoji naravi omogoča prost dostop in neovirano obdelavo kmetijskih zemljišč vsem lastnikom ob takšni poti, temveč zemljišča ločuje obdelovalno kmetijsko zemljišče, ki je v lasti tretje osebe. S tem pa že zaradi namena rabe vmesnega zemljišča ni mogoč neoviran prehod med sosednimi zemljišči, niti tega ne dopušča različno lastninsko pravno stanje zemljišč. Glede na navedene konkretne okoliščine tako v obravnavanem primeru namenska razlaga, kot je je sprejeta v sodni praksi, ne daje opore za tožnikovo stališče, da ga je šteti kot predkupnega upravičenca kmeta mejaša. Prav tako pri tem ni mogoče upoštevati, da je tožnik po lastnih navedbah kasneje pridobil parc. št. 207 k.o. ..., saj je pogoje treba izpolnjevati že v času oddaje ponudbe.

11. Tožnik v tožbi ugovarja tudi nepravilni uporabi določb drugega odstavka 23. člena ZKZ v povezavi s tretjim odstavkom istega člena in drugim odstavkom 24. člena. Po določbi 1. točke drugega odstavka 23. člena ZKZ je ob enakih pogojih prednostni upravičenec kmet, ki mu kmetijska dejavnost pomeni edino ali glavno dejavnost. Zakonsko domnevo, kdaj se šteje kmetijska dejavnost za ednino in glavno dejavnost, vzpostavlja določba tretjega odstavka 23. člena. To je takrat, kadar taka dejavnost tej osebi pomeni poglavitni vir za preživljanje. Gre za situacije, ko ima posameznik različne vrste prihodkov, s katerimi se preživlja. V takšnem primeru organ s tehtanjem teh prihodkov odgovori na vprašanje, kateri od dohodkov za osebo pomeni poglavitni vir preživljanja.

12. Glede ugotavljanja dohodka iz kmetijske dejavnosti se uporablja določba drugega odstavka 24. člena ZKZ. Ta določa, da kot pomemben dohodek iz kmetijske dejavnosti šteje vrednost kmetijskih pridelkov na kmetiji, vključno s prihodki iz naslova kmetijske politike in iz naslova državnih pomoči v gospodarskem letu pred ugotavljanjem pogojev, ki dosega najmanj 2/3 letne povprečne plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji v istem obdobju. Zakon torej izhaja iz vrednosti kmetijskih pridelkov in ne iz dohodka, kot to razlaga tožnik. Vrednost pridelkov pa vključuje poleg na trgu prodanih pridelkov tudi pridelke za domačo porabo in za nadaljnjo obdelavo. Po ustaljeni upravno sodni praksi pa se lahko te okoliščine dokazujejo z različnimi dokazili, tudi z oceno vrednosti pridelkov. V obravnavanem primeru je upravni organ vrednost pridelkov ugotavljal z izvedencem, navedeno izvedeniško mnenje pa tudi sodišče sprejema kot verodostojno. Glede na navedeno sodišče zavrača tožnikov ugovor, da je kot dokaz mogoče upoštevati le račune, ki so bili prijavljeni davčnemu organu. ZKZ namreč razlikuje ugotavljanje dohodka v primeru, ko gre za fizično osebo, ki je kmet, od primera, ko gre za samostojnega podjetnika, ki je registriran za opravljanje kmetijske dejavnosti.

13. Sodišče tudi zavrača kot neutemeljene tožbene ugovore, da odločba ni obrazložena ter da je ni mogoče preizkusiti. Upravni organ je glede vseh pravno relevantnih okoliščin za odločitev v tej zadevi izvedel potrebne dokaze, ki so obširno povzeti v izpodbijani odločbi, prav tako je podrobno navedel razloge za svojo odločitev, ki tudi omogočajo preizkus pravilnosti in zakonitosti predmetne odločbe. Tako je v odločbi navedeno, da je izbrani sprejemnik ponudbe kmet v smislu druge alinee prvega odstavka 24. člena ZKZ, prav tako je zaključek, da sam obdeluje zemljišča, oprt na izjave zaslišanih prič, ugotovite glede višine dohodkov iz kmetijske dejavnosti pa temeljijo na mnenju sodnega izvedenca ustrezne stroke. Katere dokaze bo izvedel upravni organ, odloča uradna oseba, ki vodi postopek. Pri tem pa ni dolžna slediti dokaznim predlogom tožnika, zato zavrnitev dokaznih predlogov tožnika ne pomeni bistvene kršitve določb postopka. Sicer pa tudi po presoji sodišča dokazi, ki jih je predlagal tožnik (zaslišanje Mirana Toriča, postavitev izvedenca finančne stroke), niso relevantni za ta postopek.

14. Po vsem navedenem je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka sama trpi stroške postopka.