Jedro

Kdaj je ob pogojih določbe 3. odstavka 169. člena KZ izključena protipravnost, ugotavlja sodišče v vsakem posameznem primeru, če se storilec sklicuje na eno od v tej določbi navedenih okoliščin.

Protipravnost lahko izključuje (3. odstavek 169. člena KZ) tudi uporaba ostrih izjav, ki jih bralec razume kot kritiko ravnanja ali stališča, ne pa kot napad na osebnost oziroma osebne lastnosti druge osebe, ki pomeni podcenjevanje, sramotitev, prezir in ostale oblike negativne sodbe.

Izrek

Zahtevi obs. F.G. se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Kopru z dne 06.10.1996 je bil obs. F.G. spoznan za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja razžalitve po 2. v zvezi s 1. odstavkom 169. člena in v zvezi z 2. odstavkom 178. člena KZ. Izrečena mu je bila denarna kazen v znesku 33.300,00 SIT, kar ustreza desetim dnevnim zneskom po 38. členu KZ. Odločeno je bilo, da mora denarno kazen plačati v dveh mesecih po pravnomočnosti sodbe. Po 1. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) mu je bilo naloženo plačilo stroškov kazenskega postopka in povprečnine v znesku 36.000,00 SIT. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 12.04.2000 delno ugodilo pritožbi okrožnega državnega tožilca in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji tako spremenilo, da je obsojencu izrečeno denarno kazen zvišalo na 20 dnevnih zneskov, to je na 66.600,00 SIT. V ostalem je pritožbo državnega tožilca, v celoti pa pritožbo obsojenca, zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojencu je naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka s povprečnino v znesku 40.000,00 SIT.

Obsojenec je priporočeno po pošti dne 31.08.2000 vložil zoper navedeno pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov, navedenih v 420. členu ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče razveljavi sodbi prve in druge stopnje ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec svetnik B.Š. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije obsojenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Ker se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji sodišče samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, Vrhovno sodišče Republike Slovenije ne bo moglo natančneje proučevati obsojenčevo pritožbo zoper prvostopno sodbo, za kar se zavzema obsojenec. V svoji zahtevi za varstvo zakonitosti se obsojenec ne sklicuje na nobeno konkretno kršitev zakona, temveč ponavlja svoj zagovor, ki ga sodišče ni sprejelo, da njegovo pisanje ni bilo žaljivo, ker je šlo za politično delovanje, torej v resnici uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi česar pa ni moč vložiti zahteve za varstvo zakonitosti. Zahteve tudi ni moč vložiti zaradi okoliščin, ki vplivajo na odmero kazni.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti izpodbija pravnomočno sodbo s sklicevanjem na razloge, navedene v "določilu člena 420 ZKP", pri čemer ne pojasni, katere konkretne kršitve uveljavlja. Iz obrazložitve zahteve, katere pretežni del je v ponavljanju v dosedanjem poteku kazenskega postopka izraženih stališč do očitanega mu kaznivega dejanja, izhaja, da uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Na to kaže predvsem navedba, da njegove trditve niso bile izrečene z namenom zaničevanja ali obrekovanja, ampak le v obrambi interesov stranke Zelenih in s tem v prepričanju, da v interesu občanov. Takšna navedba dejansko vsebuje očitek, da sodišče ni ugotavljalo in presojalo odločilnega dejstva, ki zadeva vprašanje, ali se je obsojenec žaljivo izrazil pri varstvu upravičenih koristi, to je danosti enega od temeljev, ki izključuje protipravnost po 3. odstavku 169. člena KZ.

Sodišče prve stopnje je presodilo, da je obsojenec pisal članke kot bralec in ne morebiti kot predsednik neke politične stranke v okviru svojega političnega delovanja. To je storil kot bralec tednika M. Zavrnilo je obsojenčevo trditev, da ni "imel namena razžalitve" ter zaključilo, da pri presoji njegovega ravnanja ne pride v poštev uporaba določb 3. odstavka 169. člena KZ ter tak zaključek utemeljilo s stališčem, da pri pismih, ki so predmet tega kazenskega postopka, ne gre niti za umetniško, književno ali znanstveno delo niti za resno kritiko pri uresničevanju politične ali druge družbene dejavnosti ali za varstvo upravičenih koristi. Sodišče druge stopnje je ocenilo, da žaljiva navedba, torej takšna, ki škodi časti in dobremu imenu drugega, ne spada v okvir dovoljene kritike o ravnanju in obnašanju uradnih oseb v zvezi z njihovim delom pri državnem organu. Namen storilca, da takšno osebo razžali, za obstoj obravnavanega kaznivega dejanja ni potreben, zadostuje že, da gre za dejanje, ki objektivno pomeni napad zoper čast in dobro ime, storilec pa se tega zaveda in torej ravna z naklepom. Obrazložilo je tudi, da okoliščine, na katere se sklicuje obsojenec in ki so ga spodbudile k očitanemu pisanju, za odločanje o obstoju tega kaznivega dejanja niso odločilne.

Določbe 169. člena KZ opredeljujejo kaznivo dejanje razžalitve kot splošno kaznivo dejanje zoper čast in dobro ime, ki ga glede na abstrakten opis v 1. odstavku stori, kdor koga razžali. Po določbah 3. odstavka 169. člena KZ pa se kljub podanosti zakonskih znakov razžalitve, storilec ne kaznuje, če se o kom žaljivo izrazi v znanstvenem, književnem ali umetniškem delu, v resni kritiki, pri izvrševanju uradne dolžnosti, časnikarskega poklica, politične ali druge družbene dejavnosti, pri obrambi kakšne pravice, ali pri varstvu upravičenih koristi, če se iz načina izražanja ali iz drugih okoliščin vidi, da tega ni storil z namenom zaničevanja. S to določbo je urejena kolizija med varovanjem časti in dobrega imena na eni ter svobodo izražanja na drugi strani. V teh primerih je ob siceršnjem obstoju objektivnih znakov kaznivega dejanja razžalitve izključena protipravnost, vendar samo, če razžalitev ni bila storjena z namenom zaničevanja. Kdaj je ob pogojih določbe 3. odstavka 169. člena KZ izključena protipravnost, ugotavlja sodišče v vsakem posameznem primeru, če se storilec sklicuje na eno od v tej določbi navedenih okoliščin.

V obravnavani zadevi obsojenec izrecno uveljavlja, da je dejanje storil ob pogojih določbe 3. odstavka 169. člena KZ. Njegove navedbe je treba razumeti kot trditev, da je inkriminirane besede zapisal kot kritiko o zadevah javnega pomena, torej pri varstvu upravičenih koristi. S tega vidika sodišče ni celovito presojalo obsojenčevega ravnanja. Zaključek, ki je naveden predvsem v razlogih sodbe sodišča prve stopnje, je preveč splošen, ker ne temelji na predhodno ugotovljenih dejstvih in okoliščinah, odločilnih za oceno, ali je obsojenec dejanje storil pri varstvu upravičenih koristi ali ne. Zato je potrebno s presojo celotne vsebine pisem v povezavi z njihovim inkriminiranim delom presoditi, ali gre za obsojenčevo resno kritiko oškodovančevega delovanja v zvezi z opravljanjem službe in nato tudi oceniti, ali je glede na način izražanja in vse ostale okoliščine primera, pri njem bil podan namen zaničevanja. Ob tem je potrebno upoštevati v ustavno sodni praksi sprejeto naziranje, da lahko protipravnost izključuje tudi uporaba ostrih izjav, ki jih bralec razume kot kritiko ravnanja ali stališča, ne pa kot napad na osebnost oziroma osebne lastnosti druge osebe, ki pomeni podcenjevanje, sramotitev, prezir in ostale oblike negativne sodbe.

Ker pravnomočna sodba o odločilnem dejstvu in sicer o tem, ali je obsojenec ravnal v okviru varstva upravičenih koristi in pri tem z namenom zaničevanja, nima ustreznih razlogov, je podana navedena bistvena kršitev določb kazenskega postopka. Zato je Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodilo zahtevi obs. F.G. za varstvo zakonitosti in pravnomočno sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 426. člena ZKP). V ponovljenem sojenju bo sodišče presodilo obsojenčevo dejanje tudi z navedenih vidikov, istočasno pa preizkusilo, ali je podana glede na opis kaznivega dejanja obtožba upravičenega tožilca. V izreku pravnomočne sodbe je navedeno le, da je obsojenec razžalil "uradno osebo v zvezi z opravljanjem službe v tem organu", ne da bi bila konkretizirana lastnost uradne osebe ter naveden organ, pri katerem je oškodovanec opravljal službo. Ne glede na razloge, ki jih v zvezi s tem vprašanjem vsebuje sodba sodišča prve stopnje, gre za pomanjkljivost v izreku, na katero je bilo treba opozoriti, čeprav v zahtevi za varstvo zakonitosti ni uveljavljana.