Jedro

Namen 248. člena ZGD-1, po katerem je pravni posel, s katerim družba zagotovi predujem ali posojilo za pridobitev delnic, ničen, je v preprečevanju finančne asistence družbe pri pridobivanju njenih delnic, zato je smiselno treba takšno določbo široko interpretirati.

Hkrati s prenosom vrednostnega papirja zaradi izpolnitve obveznosti iz prodaje na podlagi pravnega posla, se vpiše izbris zastavne pravice. Tretja oseba torej pridobi neobremenjene vrednostne papirje, zato sodba zoper njo ne bi učinkovala v smislu določbe 190. člena ZPP.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve s prepovedjo prodaje nematerializiranih vrednostnih papirjev s strani tožene stranke ali pooblaščenih udeležencev trga vrednostnih papirjev, prepovedjo toženi stranki izpolniti in unovčiti bianko menice ter prepovedjo bankam do izplačila vrednosti na podlagi teh menic. Odločilo je, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka na podlagi predloga za izdajo začasne odredbe.

2. Tožeča stranka je zoper navedeni sklep vložila pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava s predlogom višjemu sodišču, da izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (prvi odstavek 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, Ur. l. RS, št. 51/98, ZIZ). Tožeča stranka je glede verjetnosti terjatve na ugotovitev ničnosti posojilne pogodbe, zastavne pogodbe in pripadajočih aneksov med tožečo in toženo stranko, na izdajo naloga za izbris zastavne pravice na delnicah ter na vrnitev bianko menic podala obsežno trditveno podlago, na podlagi katere je utemeljevala ničnost posojilne in zastavne pogodbe zaradi njene navideznosti (50. člen Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/01, OZ), obstoja nedopustnega nagiba (drugi odstavek 40. člena OZ), neobstoja kavze (39. člen OZ), prekoračitve dovoljenih poslov (6. člen Zakona o gospodarskih družbah, Ur. l. RS, št. 42/06, ZGD-1) in fiktivnosti poslov (248. člen ZGD-1). Sodišče prve stopnje se do trditev tožeče stranke o vseh razlogih za verjetnost terjatve ni opredelilo, temveč je obravnavalo le en ničnostni razlog (navideznost pogodbe po 50. členu OZ), zato je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, ZPP) s tem, ko se ni opredelilo do pravno relevantnih navedb tožeče stranke. Pritožbeno sodišče zgolj dodaja, da je namen 248. člena ZGD-1, po katerem je pravni posel, s katerim družba zagotovi predujem ali posojilo za pridobitev delnic, ničen, ravno v preprečevanju finančne asistence družbe pri pridobivanju njenih delnic,(1) zato je smiselno treba takšno določbo široko interpretirati in ne ozko, kot zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje.

5. Upnik mora v predlogu za izdajo začasne odredbe verjetno izkazati tudi eno izmed alternativno določenih predpostavk iz drugega ali tretjega odstavka 272. člena ZIZ.(2) Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem pritožbe, da bi v primeru odsvojitve delnic in unovčenja bianko menic tožeča stranka izgubila učinkovito pravno varstvo za zavarovanje nedenarne terjatve, ki jo vtožuje s tožbo in za zavarovanje katere želi doseči izdajo začasne odredbe s prepovedjo odsvojitve vrednostnih papirjev in prepovedjo izpolnitve in unovčenja bianko menic. Ko sodišče prve stopnje navaja, da odsvojitev delnic ni ovira, da se pravda med istima strankama ne bi dokončala, smiselno navaja na določbo prvega odstavka 190. člena ZPP.(3) Omenjena zakonska določba širi subjektivne meje pravnomočnosti in s tem varuje tožnikov pravni položaj predvsem, ko gre za stvarnopravne zahtevke, saj povzroči, da sodba neposredno učinkuje tudi proti osebi, ki stvar pridobi med pravdo. Vendar pa v danem primeru do takšnega učinka sodbe ne more priti zaradi izrecne določbe 47. člena Zakona o nematerializiranih vrednostnih papirjih (Ur. l. RS, št. 23/99, ZNVP), ki ureja prodajo zastavljenih vrednostnih papirjev in določa, da se hkrati s prenosom vrednostnega papirja zaradi izpolnitve obveznosti iz prodaje na podlagi pravnega posla vpiše izbris zastavne pravice. Tretja oseba torej pridobi neobremenjene vrednostne papirje, zato sodba zoper njo ne bi učinkovala v smislu določbe 190. člena ZPP. Prav tako tožeči stranki brez izdaje začasne odredbe s prepovedjo unovčenja menic ne preostane nobeno učinkovito pravno sredstvo, na podlagi katerega bi zavarovala svojo nedenarno terjatev na njihovo vračilo. Zato je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da bi v primeru nezmožnosti uveljavitve vrnitvenega zahtevka tožeča stranka še vedno lahko uveljavljala odškodninski zahtevek in da zaradi tega izdaja začasne odredbe s predlagano vsebino ni potrebna.

6. Zaradi obstoja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je bilo treba na podlagi določbe 354. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje. V ponovljenem postopku se bo moralo sodišče prve stopnje opredeliti do bistvenih navedb tožeče stranke o verjetnosti obstoja terjatve in nato v skladu s predstavljenimi materialnopravnimi izhodišči glede obstoja predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ ponovno odločiti o predlogu tožeče stranke za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve.

7. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

(1) Prim. M. Kocbek, v Š. Ivanjko (ur.), Korporacijsko pravo, GV Založba, Ljubljana, 2009, str. 539. (2) Nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; da je izdaja začasne odredbe potrebna zaradi preprečitve uporabe sile ali težko nadomestljive škode; da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku; ali da bi dolžnik s predlagano začasno odredbo utrpel le neznatno škodo.

(3) Če katera od strank odtuji stvar ali pravico, o kateri teče pravda, to ni ovira, da se pravda med istima strankama ne dokonča.