Jedro

Ker tožniku dne 18. 10. 1991 ni prenehalo zavarovanje pri bivšem nosilcu zavarovanja vojaških zavarovancev, temveč je z zaposlitvijo pri takrat že tuji vojski ostal v zavarovanju v tuji državi, dokler se ni v letu 1993 predčasno starostno upokojil pri tujem nosilcu zavarovanja vojaških zavarovancev, ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do pokojnine po 4. odstavku 2. člena ZPIZVZ, saj ni izpolnjen pogoj prenehanja zavarovanja. Ker tožnik nazadnje ni bil zavarovan pri tožencu, temveč pri tujem nosilcu zavarovanja, kjer je tudi pridobil pravico do pokojnine, ne izpolnjuje niti pogojev za priznanje pravice do pokojnine po 5. odstavku 2. člena ZPIZVZ, kljub temu da se je v letu 2003 v Sloveniji zaposlil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca št. ... z dne 12. 10. 2012 in št. ... z dne 18. 8. 2010 in odločitev sodišča o pravici do tožnikove pokojnine po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik, ki opozarja, da sta bili izpodbijani odločbi izdani v ponovljenem postopku po tem, ko sta bili s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Psp 298/2009 z dne 23. 9. 2009, odpravljeni odločbi toženca z dne 20. 10. 2006 in z dne 19. 10. 2007. Izpodbijani odločbi sta bili tako izdani na podlagi zahteve za priznanje pravice do pokojnine po 4. in 5. odstavku 2. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev (ZPIZVZ) z dne 6. 7. 2006, česar pa izpodbijana sodba ne upošteva. Izpostavlja, da je že v tej zahtevi navedel, da je bil v Sloveniji zaposlen in tako tudi zavarovan 2 leti in 8 mesecev, zato ne drži obrazložitev izpodbijane sodbe, da nazadnje ni bil zavarovan pri tožencu. Nadalje meni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo 4. odstavek 2. člena ZPIZVZ. Kot pogoj prenehanja zavarovanja določba 171. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92) po njegovem ne določa prenehanja zavarovanja pri tuji državi, temveč v Sloveniji, torej pri tožencu. To zavarovanje pri tožencu pa je tožniku z dnem 18. 10. 1991 prenehalo, saj se mu pokojninska doba, dopolnjena v JLA, prizna le do tega datuma. Takšna je bila tudi praksa toženca, ki je po letu 2006 začel grobo kršiti ustavno načelo enakosti pred zakonom, kar so potrdila tudi sodišča. Sodbe Vrhovnega sodišča RS, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe, kršijo ustavno pravico do pokojnine in pravico iz 1. člena I. Protokola k Evropski konvenciji o človekovih pravicah (EKČP), ker ustavno sodišče o kršitvah ustavnih pravic ni hotelo odločati. V nadaljevanju pritožbe tožnik kot pritožbene ugovore navaja ugovore, ki jih je A.A. navajal v pritožbi na Evropsko sodišče za človekove pravice v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča, opr. št. VIII Ips 257/2007, in jo v nadaljevanju pritožbe zoper sodbo citira. Iz te pritožbe izhaja, da gre za kršitev 1. člena I. Protokola k EKČP, ker tožniku ni bila priznana pokojnina po ZPIZVZ. S tem zakonom je Slovenija uredila vprašanje pokojnin za slovenske državljane, ki so bili do razpada Jugoslavije zaposleni pri JLA. Ti zavarovanci so do leta 1977 vplačevali prispevke za pokojninsko zavarovanje v pokojninski sklad takratne republike Slovenije, od takrat dalje pa v poseben zvezni pokojninski sklad. Z Mednarodnim sporazumom o vprašanjih nasledstva (MSVN) so nato vse države Jugoslavije sprejele odgovornost za pokojnine, do katerih so upravičeni njeni državljani, ki so bili državni ali vojaški uslužbenci SFRJ. Gre torej za pokojnino, ki temelji na vplačanih prispevkih, zato zanjo veljajo odločitve ESČP. Iz pritožbe A.A. na ESČP izhaja, da je pravica do pokojnine zagotovljena v 50. členu Ustave RS. Ta pritožba na ESČP se sklicuje na sodbo ESČP v zadevi Asmundsson proti Islandiji, po kateri je navedena konvencijska določba lahko kršena, če je bil pritožnik v svoji pravici do pokojnine prikrajšan tako, da je s tem prišlo do posega v bistvo njegovih pokojninskih pravic. V tej zadevi je bilo ugotovljeno prikrajšanje pritožnika za eno tretjino mesečnih prihodkov in je šlo za prekomerno in nesorazmerno breme. V primeru A.A. je to breme po navedbah tožnika še večje. Ker za upravičence po drugih določbah ZPIZVZ to, da so nadaljevali zaposlitev v JLA, ni bila ovira za pridobitev pravice do pokojnine po ZPIZVZ, je to še toliko manj ovira za tiste, ki leta 1991 sploh niso izpolnjevali pogojev za kakršnokoli upokojitev in so bili zato še toliko bolj prisiljeni nadaljevati službo v JLA zunaj Slovenije. Zato to pomeni poleg nezakonitosti tudi neenakost pred zakonom in diskriminacijo. V nadaljevanju pritožbe zoper izpodbijano sodbo tožnik navaja argumentacijo iz ustavne pritožbe, ki jo je vložil A.B. zoper sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 7/2008. Po tej argumentaciji se neenakost in diskriminacija kažeta v tem, da le nekaterim upravičencem ni bila priznana pravica do pokojnine, v prejšnji letih pa jim je bila priznana. V zadevi Asmundsson proti Islandiji je pritožnik pripadal skupini 54 invalidskim upokojencem, ki jim je bila pokojnina odvzeta, med skupaj 336 upokojenci, ki so jim bile pokojnine zaradi vzdrževanja finančne stabilnosti pokojninskega sklada zmanjšane. Pri tem je bil sam ukrep sicer skladen z zakonom in EKČP, kršitev EKČP je pomenila le diskriminacijo znotraj njega. Razlika med obema primeroma je po stališču tožnika v tem, da je šlo v primeru Asmundsson za oceno, ali je dopusten odvzem pokojnine, ki predstavlja eno tretjino vseh mesečnih prihodkov prizadetega, v obravnavanem primeru pa gre za nezakonito odrekanje pokojnine v višini 700,00 EUR. Nadalje pritožba zoper sodbo citira pritožbo A.C. na ESČP in ustavno pritožbo, v kateri je navedeno, da je večina zavarovancev, ki jim je toženec priznal pokojnino po 4. odstavku 2. člena ZPIZVZ, tudi po 18. 10. 1991 ostala v službi pri JLA in v zavarovanju pri tujem nosilcu, saj takrat pogojev za upokojitev še niso izpolnjevali. Mnogi od njih so po izpolnitvi pogojev prejeli pokojnino tujega nosilca, kljub temu jim je toženec priznal tudi pravico do pokojnine po 4. odstavku 2. člena ZPIZVZ in so nato na podlagi izbirne pravice uveljavili slovensko pokojnino. Zato ne drži, da je Vrhovno sodišče RS določbo 4. odstavka 2. člena ZPIZVZ ves čas razlagalo tako, da so pravico do pokojnine pridobili le tisti zavarovanci, ki po 18. 10. 1991 niso ostali v službi v nekdanji JLA in v zavarovanju pri tujem nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Praksa toženca je bila drugačna, skladna z zakonom, ki pogoja prenehanja zavarovanja ne določa, nato pa je toženec ob podpori sodišč takšno prakso spremenil. Tudi v primeru, da bi bile zavrnitve pokojnine zakonite, prejšnje odobritve pa nezakonite, je takšna sprememba ustaljene prakse po načelih socialne države in enakosti ustavno nedopustna. Sicer pa so nezakonite prav zavrnitve pokojnine, v zvezi s čimer je vložena tudi pritožba na ESČP. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni kršilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je izpodbijano sodbo obrazložilo z ustreznimi pravnimi in dejanskimi razlogi. Glede na pritožbene navedbe pritožbeno sodišče poudarja naslednje.

Predmet tega socialnega spora je presoja pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe toženca z dne 12. 10. 2010 v zvezi s prvostopenjsko odločbo toženca z dne 18. 8. 2010, izdano v na podlagi sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 298/2009 z dne 23. 9. 2009 ponovljenem upravnem odločanju, s katero je toženec zavrnil tožnikovo zahtevo z dne 6. 7. 2006 za priznanje pravice do pokojnine po določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev (ZPIZVZ; Ur. l. RS, št. 49/98 s spremembami). Tako je sporno, ali tožnik izpolnjuje pogoje iz 4. oziroma 5. odstavka 2. člena ZPIZVZ, da se mu kot bivšemu vojaškemu zavarovancu prizna pravica do starostne pokojnine. Tako toženec kot sodišče prve stopnje sta ugotovila, da teh pogojev ne izpolnjuje, s tem pa soglaša tudi pritožbeno sodišče. ZPIZVZ v 1. členu določa, da se s tem zakonom urejajo pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki so jih državljani Republike Slovenije in drugi upravičenci po tem zakonu pridobili oziroma so izpolnili pogoje za njihovo pridobitev na podlagi zavarovanja po predpisih bivše SFRJ o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev in usklajevanje oziroma prevedba teh pravic. Upravičenci iz 1. člena tega zakona so navedeni v 2. členu ZPIZVZ. Med drugim je v 4. odstavku 2. člena določeno, da so upravičenci za priznanje pravice do vojaške pokojnine državljani Republike Slovenije, ki jim je 18. 10. 1991 manjkalo največ 5 let starosti ali pokojninske dobe za izpolnitev pogojev za pridobitev pravice do pokojnine po vojaških predpisih, in so imeli na dan 18. 10. 1991 stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, oziroma v državi, ki slovenskim državljanom ne priznava pravic na podlagi zavarovanja po vojaških predpisih. Pravico do pokojnine pa pridobijo pod pogoji in na način, določen v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92; Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami), kot če bi pretežni del svoje zavarovalne dobe prebili v zavarovanju pri ZPIZ Slovenije. Po 5. odstavku 2. člena ZPIZVZ državljan Republike Slovenije, ki je bil nazadnje zavarovan pri zavodu, pridobi pravico do pokojnine po splošnih predpisih pri zavodu tako, da se mu zavarovalna doba, dopolnjena po vojaških predpisih, upošteva kot zavarovalna doba, prebita pri zavodu, če ni z meddržavno pogodbo drugače določeno.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožnik državljan Republike Slovenije s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji. Ugotovilo je, da mu dne 18. 10. 1991 ni prenehalo zavarovanje pri bivšem nosilcu zavarovanja vojaških zavarovancev v Beogradu, temveč je z zaposlitvijo pri takrat že tuji vojski ostal v zavarovanju v tuji državi. Iz odločbe tujega nosilca zavarovanja vojaških zavezancev z dne 13. 8. 1993 izhaja, da je tožnik z razrešitvijo dne 30. 6. 1993 zaključil z delom v aktivni vojaški službi in od 1. 7. 1993 dalje uživa predčasno starostno pokojnino, pri čemer mu je bila upoštevana tudi zavarovalna doba, dopolnjena pri skupnem nosilcu zavarovanja vojaških zavarovancev. Bistvenega pomena za odločitev je prav ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik še po 18. 10. 1991 nadaljeval z delom v Vojski Jugoslavije in s tem ostal v zavarovanju tujega nosilca zavarovanja. V 1. odstavku 171. člena ZPIZ/92, ki ga je potrebno uporabiti glede na 4. odstavek 2. člena ZPIZVZ, je namreč kot eden izmed pogojev za pridobitev pravice do pokojnine določen pogoj prenehanja zavarovanja. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje in pri tem navedlo tudi konkretne odločitve Vrhovnega sodišča RS v zvezi s priznanjem pravice do pokojnine po 4. odstavku 2. člena ZPIZVZ, je Vrhovno sodišče RS že večkrat zavzelo stališče, da je toženec na podlagi te določbe ZPIZVZ prevzel obveznost iz naslova zagotavljanja pokojnin le do tistih starejših zavarovancev bivšega skupnega Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje vojaških zavarovancev, ki so zaradi osamosvojitve Republike Slovenije po 18. 10. 1991 ostali brez zaposlitve in brez zavarovanja, in so le-ti zavarovanci glede na 1. odstavek 171. člena ZPIZ/92 izpolnjevali pogoj za priznanje pravice do pokojnine na podlagi tega zakona. Tisti zavarovanci takratnega nosilca zavarovanja vojaških zavarovancev, ki so nadaljevali z delom v JLA in so ostali zavarovanci tudi po 18. 10. 1991 pri tujem nosilcu zavarovanja, pri tožencu niso pridobili pravice do pokojnine, temveč so to pravico lahko uveljavljali pri nosilcu zavarovanja, pri katerem so ostali v zavarovanju. Enako stališče je Vrhovno sodišče RS zavzelo tudi v novejših odločitvah, na primer v sodbi, opr. št. VIII Ips 316/2010 z dne 24. 1. 2012. Ker torej tožniku z dnem 18. 10. 1991 zavarovanje ni prenehalo pri bivšem nosilcu zavarovanja vojaških zavarovancev v Beogradu, temveč je z nadaljnjo zaposlitvijo pri takrat že tuji vojski ostal v zavarovanju in se upokojil kasneje, na podlagi pravil tujega nosilca zavarovanja, ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do pokojnine po 4. odstavku 2. člena ZPIZVZ.

Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, tožnik ne izpolnjuje niti pogojev za priznanje pravice do pokojnine po 5. odstavku 2. člena ZPIZVZ, ker njegovo zadnje zavarovanje ni bilo pri tožencu. Vrhovno sodišče RS se je namreč že izreklo tudi v zvezi z uporabo te določbe ZPIZVZ. Tako je v sodbi, opr. št. VIII Ips 68/2010 z dne 18. 10. 2011, in enako v že omenjeni sodbi, opr. št. VIII Ips 316/2010 z dne 24. 1. 2012, pojasnilo, da je namen določbe 5. odstavka 2. člena ZPIZVZ priznati pravico do pokojnine po splošnih predpisih državljanom RS, ki so bili nazadnje zavarovani pri zavodu, ne izpolnjujejo pa pogojev za pokojnino na podlagi prejšnjih odstavkov te zakonske določbe. Določba ne zajema tistih zavarovancev, ki so pravico do starostne pokojnine že pridobili, torej tudi zavarovancev, ki so pravico pridobili pri tujem nosilcu zavarovanja na podlagi zavarovanja v tuji državi. Namen zakonodajalca v 5. odstavku 2. člena ZPIZVZ torej ni bil ponovno (še enkratno) priznanje pravice do pokojnine po splošnih predpisih tistim osebam (slovenskim državljanom), ki so že postale uživalci pokojnine, sploh pa ne tistim, ki so bili pred pridobitvijo te pravice zavarovani pri tujem nosilcu zavarovanja. Kljub temu, da se je tožnik od 1. 5. 2003 do 31. 12. 2005, torej za 2 leti in 8 mesecev, vključil v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje pri tožencu, ne izpolnjuje pogoja zadnjega zavarovanja pri tožencu iz 5. odstavka 2. člena ZPIZVZ, kot to zmotno meni v pritožbi, ker je po 18. 10. 1991 nadaljeval z zaposlitvijo v tuji vojski in s tem zavarovanjem pri tujem nosilcu zavarovanja, vse dokler mu ni prenehala aktivna vojaška služba in mu je bila priznana pravica do starostne pokojnine pri tujem nosilcu zavarovanja. Ta zavarovalna doba oziroma dejstvo kasnejšega zavarovanja pri tožencu (ob kasnejši pridobitvi državljanstva) se tožniku ne more upoštevati v smislu navedene določbe ZPIZVZ. Nasprotno tolmačenje bi bilo tudi v nasprotju z namenom Zakona o zagotavljanju socialne varnosti slovenskim državljanom, ki so upravičeni do pokojnin iz republik nekdanje SFRJ (ZZSV; Ur. l. RS, št. 45/92 s spremembami), na podlagi katerega tožnik dodatek tudi prejema.

Vrhovno sodišče RS se je že izreklo tudi glede v pritožbi očitane neustavnosti določbe 2. člena ZPIZVZ. Tako iz sodbe opr. št. VIII Ips 146/2009 z dne 9. 5. 2011, enako tudi v sodbi, opr. št. VIII Ips 177/2009 z dne 15. 2. 2011 izhaja, da ker so bivši vojaški zavarovanci, ki so po 18. 10. 1991 ostali v službi v JLA in dejanski zavarovanci takrat že tujega nosilca pokojninskega in invalidskega zavarovanja, pri le-tem kasneje tudi pridobili in uveljavili pravico do pokojnine, hkrati pa jim Republika Slovenija kot svojim državljanom glede na morebiti neustrezno pokojnino še posebej zagotavlja socialno varnost na podlagi določb ZZSV, ni videti razlogov za protiustavnost določb 2. člena ZPIZVZ. Glede pritožbenih navedb o kršitvi načela enakosti, ker naj bi prišlo do spremenjene prakse v zvezi z uporabo 4. odstavka 2. člena ZPIZVZ, pritožbeno sodišče poudarja, da se je Vrhovno sodišče RS v sodbi, opr. št. 414/2006 z dne 29. 5. 2007, sicer v zvezi s priznavanjem pravice do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji na podlagi Zakona o prepovedi proizvodnje in prometa z azbestnimi izdelki ter o zagotovitvi sredstev za prestrukturiranje azbestne proizvodnje v neazbestno (ZPPPAI, Ur. l. RS, št. 56/96 s spremembami) izreklo, da neenakosti pri obravnavanju v izvensodnih postopkih, ki je samo po sebi v nasprotju z zakonom, ni mogoče upoštevati, saj v nepravu ni enakosti. V zvezi s tem se ni mogoče sklicevati na enako obravnavanje tožnika v primerjavi z drugimi vojaškimi zavarovanci, ki naj bi po njegovim navedbah pridobili pravico do pokojnine po 4. odstavku 2. člena ZPIZVZ kljub temu, da jim na dan 18. 10. 1991 vojaška služba naj ne bi prenehala. Tožnik neenakega obravnavanja v zvezi s priznanjem pravice do pokojnine v sodnih postopkih niti ne zatrjuje, sicer pa za enotno sodno prakso skladno s 1. odstavkom 109. člena Zakona o sodiščih (ZS; Ur. l. RS, št. 19/94 s spremembami) skrbi Vrhovno sodišče RS, ki je 4. odstavek 2. člena ZPIZVZ dosledno tolmačilo tako, kot je obrazloženo v 7. točki te sodbe. Sodna praksa Vrhovnega sodišča RS - pa tudi pritožbenega sodišča, je glede uporabe 4. odstavka 2. člena ZPIZVZ ves čas enaka. Pritožbeni očitki v zvezi s kršitvijo ustavne pravice do pokojnine in načela enakega obravnavanja ter diskriminacijo ter kršitvijo pravic, zagotovljenih z mednarodnimi pogodbami, so zato neutemeljeni, zadeva Asmundsson proti Islandiji, na katero se neutemeljeno sklicuje tožnik v pritožbi, pa v obravnavnem primeru ni neposredno uporabljiva.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Na podlagi prvega odstavka 360. člena ZPP se je sodišče druge stopnje dolžno opredeliti le do tistih navedb v pritožbi, ki so bistvenega pomena za odločitev.