Jedro

Ker pa pritožnica v postavljenem roku tožbe ni vložila, je sodišče prve stopnje pravilno štelo pogodbo o dosmrtnem preživljanju za veljavno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Dedič B.O. sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom razglasilo dediče (I. točka izreka) in ugotovilo obseg zapuščine (II. točka izreka).

2. Zoper citirani sklep se laično pritožuje dedinja D.S. (v nadaljevanju pritožnica) smiselno iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 163. členom Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD). Graja postopanje sodišča prve stopnje, ki ni na podlagi njenega predloga opravilo popisa in cenitve zapuščine. Nadalje graja, da je bil zavrnjen njen zahtevek za izplačilo nujnega deleža in povečanje dednega deleža v skladu s 13. členom ZD, čeprav nima sredstev za preživljanje. Opozarja, da je pogodba o dosmrtnem preživljanju sklenjena med zapustnico in dedičem B.O. neveljavna, ker bi jo naj pokojna podpisala pod prisilo. Meni, da je šlo v primeru sklenitve opisane pogodbe za darilo, zaradi česar se lahko zahteva vrnitev darila zaradi prikrajšanja nujnega deleža. Smiselno se zavzema za ugoditev pritožbi, razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v nov postopek sodišču prve stopnje.

3. Pritožba je bila vročena dedičema L.O. in B.O. Slednji je nanjo odgovoril in se zavzema za njeno zavrnitev. Priglaša stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu s 350. členom ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 163. členom ZD preizkusi sodišče druge stopnje sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče druge stopnje po pregledu zadeve ugotavlja, da je pritožnica na zapuščinski obravnavi dne 12.9.2018 predlagala, da se popiše in oceni zapustničino premoženje in nasprotovala pogodbo o dosmrtnem preživljanju, sklenjeni med zapustnico in B.O. Na poziv sodišča prve stopnje, ali nasprotuje veljavnosti pogodbe ali uveljavlja njeno neodplačno naravo, ni odgovorila, zato je bilo pritožnici naloženo, da se izjavi v 15 dneh, sicer jo bo sodišče napotilo na pravdo. Ker pritožnica ni odgovorila v postavljenem roku, jo je sodišče prve stopnje napotilo na pravdo, vendar tožbe v predpisanem 30 dnevnem roku ni vložila, zato je sodišče prve stopnje pravilno nadaljevalo zapuščinski postopek. Na zapuščinsko obravnavo dne 22.3.2019 pa pritožnica ni pristopila. Na tej obravnavi je sodišče ugotovilo, da nepremičnine in premičnine, ki so predmet pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ne spadajo v zapuščino. Sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, katero premoženje spada v zapuščino in ugotovilo, da so vsi dediči sprejeli dediščino.

7. Glede na navedeno popis in cenitev zapustničinega premoženja nista bila potrebna, ker so se dediči na zapuščinski obravnavi dne 22.3.2019 strinjali z ugotovljenim premoženje, ki so ga sestavljala denarna sredstva na TRR in pokojnina. Podatke o navedenem premoženju pa je sodišče prve stopnje pridobilo iz uradnih evidenc.

8. Pritožnica je sicer ves postopek vztrajala, da sodi v zapuščino tudi premoženje, ki je bilo predmet pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ker naj bi šlo ob sklenitvi pogodbe za darilo, torej neodplačni pravni posel. Sodišče prve stopnje je pritožnico, ki je slednje zatrjevala in zaradi česar je bila njena pravica manj verjetna glede na pri notarju sklenjeno pogodbo o dosmrtnem preživljanju, ki je imela odplačno naravo, napotilo na pravdo. Ker pa pritožnica v postavljenem roku tožbe ni vložila, je sodišče prve stopnje pravilno štelo pogodbo o dosmrtnem preživljanju za veljavno, zaradi česar ni mogla biti predmet dedovanja. Tako sodišče prve stopnje ni imelo nobenega drugega premoženja, ki bi ga lahko ocenilo in popisalo, zato se je izkazal pritožničin predlog po popisu in cenitvi zapustničinega premoženja za neutemeljen oz. nepotreben.

9. Pritožnica tudi v pritožbi vztraja pri povečanju nujnega deleža in uporabi 13. člena ZD. Pregled zadeve pokaže, da je pritožnica uveljavljala povečanje dednega deleža od sodedičev v skladu s tretjim odstavkom 13. člena ZD. Sodišče prve stopnje ji je pravilno pojasnilo, da je ta institut vezan na obseg zapuščine. Ker je bilo tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno, da ni čiste vrednosti zapuščine (saj dolgovi presegajo vrednost zapuščine), pritožnica ne bi dosegla s povečanjem dednega deleža nobene pravne koristi, ker je zapuščina izčrpana z dolgovi, njena odgovornost za dolgove pa bi bila primeru povečanja dednega deleža temu ustrezno večja.

10. Hkrati je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da pritožnica ni izkazala, v kolikor bi bila čista zapuščina večja, da nima potrebnih sredstev za preživljanje. Glede na pritožbeni očitek, da lahko opravi sodišče poizvedbe po uradni dolžnosti pri CSD, sodišče druge stopnje pojasnjuje, da sicer sodišče v zapuščinskem postopku opravlja poizvedbe po uradni dolžnosti, vendar le tiste, ki se nanašajo na premoženje zapustnika in na tiste, ki se tičejo sposobnosti dedičev, biti stranke postopka. Ne preverja pa sodišče premoženjskih zmožnosti posameznih dedičev. V kolikor pritožnica tudi po januarju 2019 ni imela dohodkov in je prejemala denarno socialno pomoč, bi dokazilo o tem, v kolikor je želela uveljavljati povečanje dednega deleža, morala predložiti sama. Vendar kot je bilo že ugotovljeno v prejšnjem odstavku, ni bilo čiste vrednosti zapuščine, zato institut povečanja nujnega deleža sploh ne pride v poštev.

11. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo pritožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZPP).

12. Odločitev o stroških postopka s pritožbo za dedinjo D. S. je odpadla, ker jih ni priglasila (165. člen ZPP).

13. Praviloma sodišče druge stopnje tudi ne priznava stroškov odgovora na pritožbo, razen v izjemnih primerih (VSM sodba I Cp 576/2014 z dne 23.09.2014). Ker takšna izjema v obravnavanem primeru ni podana, je sodišče druge stopnje z uporabo kriterija potrebnosti stroškov (155. člen ZPP), v zvezi s temeljnim načelom ekonomičnosti (prvi odst. 11.člena ZPP) odločilo, da dedič B. O. krije sam svoje stroške odgovora na pritožbo (165. člen ZPP).