22. 9. 2006

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. - Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnica v Z., na seji senata dne 4. septembra 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 1402/2005 z dne 12. 10. 2005 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Grosupljem št. D 66/2004 z dne 6. 1. 2005 se ne sprejme.

Obrazložitev

A.

1.V zapuščinskem postopku je Okrajno sodišče v Grosupljem ugotovilo, da je sklep o dedovanju istega sodišča št. D 66/97 z dne 19. 9. 1997 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 2021/98 z dne 19. 1. 2000 postal pravnomočen, razen v delu glede navedbe vrednosti zapuščine. Ugotovilo je tudi, da nujni delež pritožnika, tj. 1/8 vrednosti nepremičnin, ki so predmet zapuščinskega postopka, znaša 781.719 SIT. Nato je odločilo, da je dolžan dedič, ki je prejel nepremičnine v naravi, pritožniku plačati poleg že plačanega zneska iz naslova nujnega deleža še znesek 619.219 SIT v tridesetih dneh od pravnomočnosti tega sklepa. Pritožniku je naložilo plačilo stroškov cenitve v znesku 37.310 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopenjskega sklepa dalje do plačila. Odločitev sodišča prve stopnje je potrdilo tudi Višje sodišče.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi nasprotuje navedeni odločitvi sodišča. Zatrjuje kršitev 2., 14., 22., 23. in 33. člena Ustave. Meni, da je sodišče arbitrarno odločilo, da gre za zaščiteno kmetijo, in zato določilo enega dediča, ki prejme nepremičnine v naravi, drugi dediči pa naj bi bili izplačani v denarju. Pritožnik zatrjuje, da je zahteval svoj zakoniti delež v naravi, saj je tudi sam kmet. Poudarja, da je ves čas zatrjeval, da ne gre za zaščiteno kmetijo, in da je predložil potrebne dokaze, glede katerih se sodišči nista opredelili. S tem, da bi pritožnik prejel svoj delež v naravi, naj bi se strinjal tudi dedič, ki je podedoval denacionalizirano premoženje v naravi. Pritožnik meni, da je sodišče odločilo arbitrarno, mimo volje obeh dedičev. Sodišče naj ne bi upoštevalo dejstva, da je pritožnik kmet in da želi po očetu dedovati zemljo. Po mnenju pritožnika bi sodišče moralo spoštovati voljo dedičev in določiti, katere nepremičnine glede na dedni delež in na podlagi cenitve pripadajo kateremu od dedičev. Pritožnik poudarja, da izplačilo zakonitega dednega deleža v denarju zanj nima tiste vrednosti, kot bi jo imel delež v naravi. Predlaga razveljavitev izpodbijanih sklepov in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

B.

3.V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Zato ustavne pritožbe ni mogoče utemeljiti z navedbami, ki po vsebini pomenijo zgolj ugovor nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja oziroma zmotne uporabe prava.

4.Z zatrjevanjem, da je izpodbijana odločitev sodišč arbitrarna oziroma očitno samovoljna, pritožnik uveljavlja kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Oceno arbitrarnosti odločitve bi lahko Ustavno sodišče izreklo le v primeru, če sodišče svoje odločitve ne bi utemeljilo s pravnimi argumenti, tako da bi bilo mogoče sklepati, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev. Tega pa izpodbijanima sklepoma ni mogoče očitati. Kot izhaja iz obrazložitve obeh sklepov, je v obravnavani zadevi odločilna ugotovitev, da sta tako odločitev o višini pritožnikovega deleža kot tudi odločitev o tem, da pritožnik prejme svoj delež v denarju, postali pravnomočni že s sklepom o dedovanju Okrajnega sodišča v Grosupljem št. D 66/97 z dne 19. 9. 1997 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 2021/98 z dne 19. 1. 2000. Višje sodišče je pritožniku pojasnilo, da zato na pritožbene navedbe, ki se nanašajo na višino deleža, ter na to, da bi moral pritožnik svoj delež prejeti v naravi, sodišču ni treba odgovarjati.

5.Kršitev pravice iz 22. člena Ustave (ki je v sodnih postopkih poseben izraz načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave) pritožnik utemeljuje tudi z zatrjevanjem, da je v zapuščinskem postopku za svoje navedbe predlagal dokaze, do katerih pa se sodišče ni opredelilo. Kot izhaja že iz prejšnje točke obrazložitve, se sodišču ni bilo treba opredeljevati do navedb in dokazov v zvezi z višino deleža in načinom izplačila. Glede pritožnikovih trditev, da ne gre za zaščiteno kmetijo, pa je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je kmetija v času izdaje obeh navedenih sklepov (tj. sklepa Okrajnega sodišča v Grosupljem št. D 66/97 z dne 19. 9. 1997 in sklepa Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 2021/98 z dne 19. 1. 2000) še imela status zaščitene kmetije[1], zato je sodišče moralo uporabiti določbe Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (Uradni list RS, št. 70/95 – ZDKG). Dejstvo, da se pritožnik s takšnim stališčem sodišča ne strinja, pa za utemeljitev kršitve navedene ustavne pravice ne zadošča.

6.Neutemeljen je tudi pritožnikov očitek o kršitvi pravice do zasebne lastnine in dedovanja (33. člen Ustave). Za kršitev te pravice bi šlo v primeru, če bi sodišče ob odločanju zavzelo kakšno pravno stališče, ki bi bilo nesprejemljivo z vidika te ustavne pravice. Tega pa pritožnik v ustavni pritožbi ne zatrjuje.

7.Ker 2. člen Ustave neposredno ne ureja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, temveč temeljna ustavna načela (načela pravne države), se nanj za utemeljevanje ustavne pritožbe ni mogoče sklicevati. Pritožnik zatrjuje še kršitev 23. člena Ustave, vendar ne pojasni, v čem vidi zatrjevano kršitev. Zato Ustavno sodišče tega očitka ni moglo preizkusiti.

8.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan

Opomba:

[1]Iz prvostopenjskega sklepa izhaja, je bila odločba pristojne upravne enote o tem, da navedena kmetija ne izpolnjuje več pogojev za zaščiteno kmetijo, izdana šele dne 17. 4. 2001, pravnomočna pa je postala dne 11. 5. 2001.