Jedro

V fazi odločanja o višini predujma, ki se naloži v plačilo dolžniku, ker sam noče izvršiti svoje obveznosti iz izvršilnega naslova (drugi odstavek 225. člena ZIZ), je upnik dolžan izkazati le približno vrednost stroškov, ki naj bi bili potrebni za realizacijo konkretne izvršbe. Pri preverjanju predlagane višine predujma mora tako sodišče paziti predvsem na to, da upnik pri izračunu predvidenih stroškov za realizacijo izvršbe ni upošteval stroškov, ki niso z ničemer povezani z izvršitvijo obveznosti iz izvršilnega naslova, oz. stroškov, ki so obračunani v absolutno previsokem znesku.

Ob presoji primernosti višine predujma sodišče ni dolžno ugotavljati, ali je upnik pri izračunu stroškov, ki bodo nastali z realizacijo izvršbe, upošteval oceno vrednosti stroškov najbolj kompetentnega in cenovno najbolj ugodnega izvajalca del.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške v zvezi s pritožbenim postopkom.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor dolžnika zoper sklep o založitvi stroškov z dne 3. 12. 2013 (I. točka izreka), naložilo dolžniku, da je dolžan upnici povrniti stroške odgovora na ugovor v znesku 167,14 EUR v roku 8 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti (II. točka izreka), ter odločilo, da dolžnik sam nosi svoje stroške ugovora (III. točka izreka).

2. Dolžnik je zoper ta sklep vložil pravočasno pritožbo. Izrecno izjavlja, da sklep izpodbija v celoti. Višjemu sodišču predlaga, naj sklep razveljavi, upnici pa naloži vračilo njegovih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Predlaga tudi, naj sodišče njegovi banki naloži sprostitev blokiranih sredstev na transakcijskem računu.

3. Upnica v odgovoru na pritožbo višjemu sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne kot neutemeljeno in dolžniku naloži, naj ji povrne stroške odgovora na pritožbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa glede nekaterih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka in glede pravilne uporabe materialnega prava (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku - ZPP, oba v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ).

6. V zvezi s pritožbeno navedbo, da gre pri upničinem predlogu za dolžnikovo založitev zneska 5.000,00 EUR za poskus upničinega finančnega okoriščanja v dolžnikovo škodo, višje sodišče dolžniku pojasnjuje, da znesek 5.000,00 EUR predstavlja le predujem za stroške, ki bodo nastali s tem, da bo namesto dolžnika nekdo drug izpolnil njegovo obveznost iz izvršilnega naslova. Nobene nevarnosti ni, da bi se upnica z navedenim predujmom okoristila, saj dolžnik niti ni dolžan plačati predujma na njen transakcijski račun, temveč na transakcijski račun sodišča, morebitni neporabljeni znesek predujma (presežek nad kasneje ugotovljenimi dejanskimi stroški), pa bo po pravnomočnosti sklepa o dejanski višini stroškov (tretji odstavek 225. člena ZIZ) vrnjen dolžniku. Sicer pa ima dolžnik (kot že vse od leta 2010, iz katerega izvira izvršilni naslov) še vedno možnost sam poskrbeti za izpolnitev svoje obveznosti iz izvršilnega naslova in s tem vplivati na višino stroškov izpolnitve obveznosti tako. V zvezi s pritožbenimi navedbami glede nezmožnosti vzpostavitve prejšnjega stanja in glede upnikove zlorabe izvršbe po 225. členu ZIZ pa višje sodišče ugotavlja, da za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločitve niso pravno pomembne.

7. Kot je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa že pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, gre pri založitvi predujma v znesku 5.000,00 EUR zgolj za okvirno oceno višine stroškov, ki šele bodo nastali. V fazi odločanja o višini predujma, ki se naloži v plačilo dolžniku, ker sam noče izvršiti svoje obveznosti iz izvršilnega naslova (drugi odstavek 225. člena ZIZ), je upnik dolžan izkazati le približno vrednost stroškov, ki naj bi bili potrebni za realizacijo konkretne izvršbe. Upniku ni treba dokazati točne vrednosti navedenih stroškov, saj natančen izračun stroškov za porabljeni material in opravljena dela v fazi, ko izvršba sploh še ni opravljena, ni mogoč. Gre le za predvidevanje, okviren preizkus, kolikšni stroški naj bi upniku nastali z realizacijo konkretne izvršbe. Pri preverjanju predlagane višine predujma mora tako sodišče paziti predvsem na to, da upnik pri izračunu predvidenih stroškov za realizacijo izvršbe ni upošteval stroškov, ki niso z ničemer povezani z izvršitvijo obveznosti iz izvršilnega naslova, oz. stroškov, ki so obračunani v absolutno previsokem znesku.

8. Iz predloženega predračuna upnice ni razvidno, da bi upnica pri izračunu predvidenih stroškov za realizacijo izvršbe upoštevala povsem nepotrebne ali po višini povsem pretirane stroške. Enako kot sodišče prve stopnje tudi višje sodišče ocenjuje, da je v konkretnem primeru upničina ocena stroškov realnejša in bolj verodostojna od dolžnikove, med drugim že zato, ker dolžnik v svoji oceni predvidenih stroškov ni upošteval vseh stroškovnih postavk (motijo pa ga količinske in cenovne postavke upnice), in ker sodišču ni predložil takšnega predračuna stroškov, ki bi obsegal specifikacijo vseh stroškovnih postavk na konkretni lokaciji in bi dejansko omogočal primerjavo s predračunom upnice. V svojem izračunu stroškov je dolžnik predvidel, koliko bi glede na njemu znane podatke morala znašati pravična vrednost posameznih materialov in storitev za realizacijo izvršbe, ni pa uspel s tem izračunom dokazati, da dejanska vrednost vseh materialov in storitev, potrebnih za realizacijo konkretne izvršbe, po obračunu stroškov (predračunu) kakšnega drugega konkretnega izvajalca del znaša bistveno manj, kot izhaja iz predračuna upnice.

9. Ob presoji primernosti višine predujma sodišče ni dolžno ugotavljati, ali je upnik pri izračunu stroškov, ki bodo nastali z realizacijo izvršbe, upošteval oceno vrednosti stroškov najbolj kompetentnega in cenovno najbolj ugodnega izvajalca del. Ali je upnik upravičen do povrnitve vseh stroškov, ki si jih bo po realizaciji izvršbe izračunal najeti izvajalec del, bo sodišče presojalo ob izdaji dokončnega sklepa o višini stroškov iz tretjega odstavka 225. člena ZIZ. Zato se sodišču prve stopnje v tej fazi postopka tudi ni bilo treba podrobneje ukvarjati z ugotavljanjem (ne)kompetentnosti izvajalca del, ki je izstavil predračun upnici. Ker je izvajalca del izbral sam upnik, bo šla morebitna nekvalitetna izpolnitev v breme upnika in ne dolžnika. Glede stroškov pa je povedano že zgoraj.

10. Ker gre pri presoji primernosti višine predujma le za okvirno oceno stroškov, ki naj bi nastali z realizacijo konkretne izvršbe, višje sodišče ne odgovarja na posamezne dolžnikove pritožbene očitke glede nepravilno upoštevanih količin ter cen materialov in storitev, dolžniku pa pojasnjuje, da sprejeta odločitev glede primernosti predujma v znesku 5.000,00 EUR ne pomeni potrditve pravilnosti posameznih stroškovnih postavk iz predračuna upnice, temveč le splošno oceno, da je upničina ocena stroškov realnejša in bolj verodostojna od dolžnikove. To naj upošteva tudi upnik pri izvedbi del. 11. Dolžnik tudi neutemeljeno kritizira pravilnost stroškovne odločitve. Sodišče prve stopnje je upnici pravilno priznalo nagrado za sestavo odgovora na ugovor na podlagi Tar. št. 3468 ZOdvT, kajti za priznanje nagrade za obrazloženo vlogo v postopku izvršbe za uveljavitev denarne terjatve, za kar se v pritožbi zavzema dolžnik, v konkretnem primeru ni imelo pravne podlage (v tem postopku ne gre za uveljavitev denarne terjatve). Prav tako je pravilna odločitev glede priznanja materialnih stroškov v znesku 20,00 EUR. Upoštevaje Tar. št. 6002 ZOdvT namreč ni nujno, da odvetnik priglasi stroške poštnih storitev v njihovi dejanski višini po Tar. št. 6001, temveč lahko namesto stroškov v dejanski višini zahteva pavšalni znesek, ki predstavlja 20% nagrade, ne sme pa preseči 20,00 EUR. Glede na upničino priglasitev poštnih stroškov v pavšalnem znesku zato sodišče prve stopnje ni bilo dolžno preverjati, kolikšni stroški poštnih storitev izhajajo iz kuvert v spisu.

12. Višje sodišče še pripominja, da ni pristojno za odločanje o dolžnikovem predlogu, naj se njegovi banki naloži sprostitev blokiranih sredstev na transakcijskem računu.

13. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, višje sodišče pa tudi ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na petem in šestem odstavku 38. člena ZIZ.