Jedro

Tožnica ni opravljala poslovodne funkcije in ni nosila odgovornosti, ki je imanentna odgovornemu uredniku.

Tveganje, ki ga nosi odgovorni urednik, in izpostavljanje v javnosti, predstavlja dejavnika, ki upravičujeta znatno višje plačilo - to nenazadnje izhaja tudi iz tožničine izpovedbe - zato tožnica, ki teh odgovornosti ni nosila, ne more zahtevati plačila, ki gre odgovornemu uredniku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica uveljavljala obračun in izplačilo honorarja za opravljeno delo glavne urednice revije C. za obdobje od oktobra 2007 do septembra 2008, in od aprila 2009 do januarja 2010 v mesečnem znesku 1.500,00 EUR bruto oz. v skupnem bruto znesku 31.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnici je naložilo povračilo pravdnih stroškov toženke v znesku 1.646,75 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnica, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (1). Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev njenemu tožbenemu zahtevku ter povračilo stroškov postopka; podrejeno pa vračilo zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Nikoli ni trdila, da je bila odgovorna urednica revije X, je pa opravljala dela odgovorne urednice, z izjemo pisanja uvodnika in odrejanja višine honorarjev. Sklicuje se na elektronska sporočila, poslana s strani T. D., N. Z., S. Z., T. F., T. K., U. L., M. Š. in A. M.. Opozarja, da je bila velika večina uvodnikov, ki jih je pripravila T. D., splošnih, brez posebne navezave na revijo. Opozarja na zapis urednice T. D. v uvodniku iz meseca decembra 2007 ter na elektronsko korespondenco z A. R., T. B., R. P., T. K., T. F. in T. K., ki izkazuje, da je določala vsebino revije in izbirala nove sodelavce. Poudarja, da njeno delo ni bilo samo administrativne narave, kot je napačno zaključilo sodišče, marveč povsem uredniško delo in kot dokaz ponuja elektronsko korenspondenco z več osebami. Meni, da je sodišče prve stopnje pri odločanju dalo večjo težo izpovedim zaposlenih, ki imajo očiten interes prikrojevati resnico v korist toženke, medtem ko je ostale priče, ki nimajo nikakršnega ekonomskega interesa, ocenilo kot neverodostojne. Toženka je ravnala v nasprotju z Zakonom o medijih, ker je bila T. D. kljub porodniškemu dopustu v kolofonu še vedno navedena kot odgovorna urednica. Opozarja na priporočilno pismo z dne 17. 8. 2010, iz katerega izhaja, da je opravljala naloge odgovorne urednice revije X. Prvostopenjskemu sodišču očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni utemeljilo svoje odločitve o zavrnitvi dokaznega predloga za zaslišanje T. D., ki ga je podala toženka.

V odgovoru na pritožbo toženka pritrjuje argumentaciji, pravnim naziranjem in stališčem sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Očitki, ki jih v pritožbi izpostavlja tožnica, niso utemeljeni. Prvostopenjsko sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo in ni zagrešilo zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Tožnica ni zatrjevala niti izkazala, da je s toženko sklenila ustno pogodbo o opravljanju del odgovorne urednice revije X. Sodišče prve stopnje je na podlagi skrbno izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da tožnica ni bila niti toženki, ne licencodajalcu, pa tudi ne po zakonu na kakršenkoli način odgovorna za svoje delo - ni odločala o vsebini revije in zato ni imela večjega vpliva na zasnovo celotnega medija, ni upravljala s proračunom in ni odrejala višine honorarjev, plačevanja drugih stroškov ter nikoli ni bila imenovana za glavno in odgovorno urednico revije X. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da tožnica ni opravljala poslovodne funkcije in ni nosila odgovornosti, ki je imanentna odgovornemu uredniku.

Že iz pritožbenih zatrjevanj, da je v okviru svojih nalog predajala honorarne liste v pregled avtorjem, poskrbela za pravočasno oddajo podpisanih honorarnih list v računovodstvo in skrbela za oddajo tabel z urami za sodelavke s študentskim statusom, izkazujejo pravilnost zaključka prvostopenjskega sodišča, da je opravljala administrativno izvršilno funkcijo. Tudi predložena elektronska korespondenca, ki jo tožnica v pritožbi ponovno izpostavlja in ponuja kot dokaz, da je določala tudi vsebino revije in izbirala nove sodelavce, prej navedene ugotovitve ne spreminja. Predložena korespondenca namreč ne izkazuje cele palete nalog in posledično odgovornosti, ki jo ima odgovorni urednik. Iz predložene korespondence ne izhaja, da je bila tožnica tista, ki je sprejemala vse odločitve o vsebini, nosila polno (kazensko in odškodninsko) odgovornost za vsebino, pristojnost za vse odločitve v zvezi z njo ter za vodenje in nadziranje osebja, ki izpolnjuje praktične naloge, niti iz nje ne izhaja uresničevanje načrta nadzora nad stroški. Tožnica tudi sama priznava, da je bila njena odgovornost le v odnosu do toženke (znotraj podjetja), ne pa v razmerju do licencodajalca in tretjih oseb. Dokazni postopek je pokazal, da je bila T. D. kljub porodniškemu dopustu še vedno vpeta v procese odločanja in je delno opravljala svoje naloge glavne in odgovorne urednice (tudi preko elektronske komunikacije); kot glavna in odgovorna urednica pa je bila označena tudi v kolofonu revije X. Sodišče prve stopnje pravilno zaključuje, da tveganje, ki ga nosi odgovorni urednik, in izpostavljanje v javnosti, predstavlja dejavnika, ki upravičujeta znatno višje plačilo - to nenazadnje izhaja tudi iz tožničine izpovedbe - zato tožnica, ki teh odgovornosti ni nosila, ne more zahtevati plačila, ki gre odgovornemu uredniku.

Ker tožnica ni opravljala vseh nalog odgovorne urednice in tudi ni prevzemala odgovornosti, ki gredo odgovornemu uredniku, poleg tega pa niti ni bila, skladno z izbirnim postopkom in ustreznim izobraževanjem, s strani licencodajalca potrjena za odgovorno urednico, je njen tožbeni zahtevek neutemeljen, kot je pravilno zaključilo prvostopenjsko sodišče. Prvostopenjsko sodišče je skrbno ocenilo izpovedbe prič in navedlo razloge, zakaj izpovedbam zunanjih sodelavk ne daje takšne teže, kot izpovedbam zaposlenih, zato so vsi pritožbeni očitki v tej smeri neutemeljeni. Z ničemer ni namreč dokazan očitek, da imajo zaposleni pri toženki očiten interes prikrojevati resnico v korist toženke. Tudi priporočilno pismo z dne 17. 8. 2010, ki ga je pripravila T. D., ne izkazuje, da je tožnica opravljala delo odgovorne urednice. Iz taksativno naštetih nalog ne izhaja, da je tožnica uresničevala programsko zasnovo revije in uresničevala načrt nadzora nad stroški; pritrditi pa je tudi ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da je pri oceni priporočilnega pisma treba upoštevati okoliščine, v katerih je bilo le-to izdano. Namen priporočilnega pisma je bil, da tožnica lažje dobi delo, ker je toženka ni mogla zaposliti.

Zahtevek tožnice pa je neutemeljen tudi po višini, saj ni pojasnila, zakaj terja ravno 1.500,00 EUR mesečno. V zvezi z višino vtoževane terjatve tožnica ni podala ustrezne trditvene podlage - tako ni navedla, kolikšni so bili njeni mesečni prihodki in kakšen je dohodek za opravljanje uredniškega dela, zato je bil tudi iz tega razloga zahtevek pravilno zavrnjen.

Ne drži pritožbeno zatrjevanje, da prvostopenjsko sodišče ni navedlo razlogov za zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem odgovorne urednice T. D.. V točki 4 izpodbijane sodbe je jasno navedlo, da zavrača dokaz z zaslišanjem T. D. o obsegu del, ki jih je prevzela tožnica, ker je že na podlagi dokaza z zaslišanjem tožnice in toženke ter preostalih prič, pa tudi na podlagi listinskih dokazov lahko ugotovilo, kakšna dela je toženka (pravilno tožnica) (2) opravljala. Dokazni predlog z zaslišanjem priče T. D. je podala toženka, ker je s tem dokaznim predlogom želela dokazati, da tožnica ni opravljala del odgovorne urednice. Ker je prvostopenjsko sodišče obseg del tožnice ugotovilo z zaslišanjem same tožnice, pa tudi zastopnika toženke ter preostalih prič, je bil ta dokazni predlog pravilno zavrnjen. Tožnica zaslišanja priče T. D. ni predlagala in tudi ni substancirala tega dokaznega predloga, zato se ne more sklicevati na procesno kršitev.

Glede na zgoraj navedeno pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), zato je pritožbo na podlagi določbe 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je posledica dejstva, da pritožnica s pritožbo ni uspela, toženka pa z odgovorom na pritožba ni v ničemer prispevala k rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji, zato pritožbene stroške nosi sama.

(1) Ur. l. RS, št. 26/1999 - s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP

(2) Opomba sodišča.